Na današnji dan je Marija šla gor. To počne že preveč 100letij. Ok,če se ji da. Ampak, še vedno ne razumem, zakaj gre vsako leto le gor pa tak kraval okoli tega, nihče pa ne naredi kravala ko se vrne. Saj drugače nebi mogla naslednje leto spet gor. No,na današnji dan je šel gor tudi ON. In pokončen je ostal. Dol se ni več spuščal. Ker še vedno stoji. Je pač enkraten še vedno – Woodstock 69. Zgodovine ni moč spreminjati.

Seveda sem, kot v navadi, zamudil tudi Woodstock 69. Ni bilo niti teoretičnih možnosti, da bi se znašel tam. Emšo ne takrat ne danes ni bil moj zaveznik. Poskus,da bi prišel do zgodbe tistega obdobja iz prve roke od Sergiota, ki je tam bil, je obrodil le nekaj praznih pivskih steklenic. “E caro mio, ti rečem…”, so bile njega udarne, a edine besede, nakar je sledil požirek piva, pa polnjenje pljuč s čistim dimom, pa zazrt pogled v preteklost, globok vzdih…in spet vse od začetka po istem zaporedju. Po tretjem pivu sem bil postavljen pred dejstvo : “Sergio, ma kaj ste anka na Woodstocku pili biro ?” “Ma lahko še eno biro”,mi je razumevajoče pritrdil. Pa sva preskočila Woodstock ker je debata o pivu naenkrat postala bolj tekoča.

Kako urco kasneje sem spoznal, da tudi nisem dosti zamudil. Komu le bi se dalo tistega 69′ drenjati v 60km dolgi koloni – pešcev, da bi bil le eden od več kot 500.000 obiskovalcev točno tam – saj se me na tv sploh ne bi videlo. Torej nisem zamudil niti vrhunca rock dogajanja, saj je rock še vedno enako živ in prodoren kot takrat, čeprav je res da so ravno izvajalci Woodstocka postavili večne temelje rock-a.

Sem pa zamudil tisti takraten utrip rock sporočila – ljubezen,bratstvo,strpnost, vsi kot eden ne glede od kod si (važno je kam greš) čeprav sem le te srečal občasno in to še pride. Spet. Kot sem zamudil tudi svetovno sexualno revolucijo in posledični baby boom. In če se ne spokam v tem trenutku iz bloga, bom začutil tudi njeno privat revolucijo.

Don Marko M