Mmm, tako jo čutim. Zelo. Že misel nanjo mi vzbuja skomine. Ko se približuje mojim ustnicam oba veva, da se bova naslajala do onemoglosti. Njen vonj enostavno prodira v mojo notranjost. Enostavno, a učinkovito in nepozabno. In ko jo začutim na jeziku je pot proti raju odprta. Ne morem in nočem se ubraniti skušnjavi, da bi zagrizel vanjo. Čutno. Ne, nisem med slinastimi, ampak ona mi aktivira proizvodnjo sline za izvoz. Kar mi vzbuja, to ji vračam v najmanj isti meri. In potem zagrizem vanjo. Sprva nežno, počasi. Da jo neskončno začutim tudi… na jeziku. Potem tempo rahlo pospešim. Vem, da ji paše. In pod njenim vplivom in svojega temperamenta ritma se nadaljuje izmenični tempo grickanja. Paše. Obema. Zasluži si to. Jaz pa tudi. Še vedno, po vseh teh letih, mi je z njo kot prvič. Čeprav že dolgo ni več ista. Pa se njenih sprememb nisem nikoli branil. Kdo pa bi se ?!

Ona je Žvečka. Enostavno jo lahko tako imenujem. Lahko pa tudi booble gum, žvečilni gumi ali kakor nanese. In med “statističnim” brskanjem po spletu o žvečki, sem naletel na osupljive podatke zgodovine žvečke. Več 1000 let ima za seboj in skoraj toliko tudi različnih okusov ali oblik. Pa ne pričakuj,da bom zdaj na dolgo in široko v balon napihoval o tej statistiki žvečke, ker ne bom. Tisto so pač avtorske stvaritve in kar naj tam ostanejo, pa si jih sam/a preberi. Skupni povzetek je le, da obstajajo žvečke okusov o katerih se nam v naši podalpski niti ne sanja : rastlinskih, sadnih, umetnih, pa tudi okusov po različni hrani, npr. po pizzi.

Jaz žvečko prvenstveno uporabljam za – krepitev ustnih mišic. Tako ima jezik več maneverskega prostora. In nikakor mi noče zbledeti tista slika še iz počitnic po 2. razredu, ko mi je na Debelem rtiču ena simpatikona iz Lj tam na počitnicah pristopila, se nasmehnila od ušesa do ušesa, potegnila iz žepa Bazooko, jo prepolovila potem pa polovico potisnila meni v usta, polovico pa v svoja. Vse brez besed. In doživetje se je začelo. Seveda sva bila potem teden dni “fant in punca”. Bazooka je pač bila žvečka za dva. Kot bi danes twixal. In kakšne cool balone je omogočala. Ampak vseeno, prva je pač vedno prva. In prva je bila Paperino – gospod Skopušnik Jake Racmana. Prednost neposredne bližine italijanske meje pač.

Oni dan mi je Mojca kar na lepem ponudila žvečko. Extra forte. Ma švasa. Žvečka. “Daj vzemi no”, je vztrajala tudi v tretjem poizkusu. “Ma ne zdaj. Bom pokvaril okus kave in adijo moje bujenje.” Njena roka s XXL pakiranjem žvečk je bila še vedno pred mojim nosom, njen pogled pa je govoril ‘hitro se premisli’. Včasih mi seveda paše biti po žensko labilen (ko gre za slastno) in nastavil sem usta, kot bi prejemal grešno telo. Dve mi je položila vanje. Ustne mišice so bile hipoma v šoku od prezgodnjega nepredvidenega delovanja, a zato jezik in grlo polna zadovoljstva.

In ko sem užival v prvih nagrizanjih se je Mojca nagnila pred me, prislonila ustnice na moje in me poljubila. Extra forte okus žvečke je bil naravnost mil proti njenemu poljubu. “Ma halo, pa saj ti nisem nič naredil” je bilo prvo kar mi je padlo na misel. “Sem ti pa jaz” je kar iskrila. Čeprav podpiram emancipacijo vseeno mislim,da bo treba kak urnik uporabe le te natančneje določiti. Vsekakor ne pred 10 zjutraj. “Se ti ne sanja zakaj,a?” “Seveda se mi sanja – ker še vedno sanjam. No zakaj?” “Zato ker imam danes rojstni dan, ti pa itak vedno pozabiš. Pa sem si kar sama postregla” je dodala v nič kaj zadregi ali užaljenem tonu. Prej vse drugo. Ker v tem danem trenutku nisem imel nobenega primernega darila pri sebi, sem jo pač moral poljubiti nazaj. Sicer bi to “moral” večkrat ponavljal, pa sem se spomnil, da se mi nekam mudi. Itak se vedno vrnem.
Stari, če ti ženska ponudi žvečko se ji niti v sanjah ne poskušaj odreči.

Don Marko M