V višino me je dobrih šest čevljev. Odvisno od okoliščin, a prej več kot manj. Jezika, pa ne tistega čevljev, zna nanesti tudi več čevljev, kot jih premore dobro založena trgovina. Kolikor me kdo zanj pač povleče. In Anglež znam biti ravno toliko, kolikor Angležem ta merska enota pomeni. Če pa bi hotel do konca zafrustrirati nekaj osebkov kroničnega pomanjkanja samozavesti, bi navedel še svoje okončine izražene v čevljih. Čeprav bi večini, ki jih poznajo, pripeljal tisti nasmešek ugodnosti na ustnice. Tudi moja zgodovina je izražena v čevljih. Prehojenih, pretečenih, preplezanih. Zelo redno in v veliko zadovoljstvo mi je bilo kar nekaj res let jih dajati na čevelj… Žoge. Nogometne. In mi je še. Verjamem, da ti je pomisel ‘na čevelj’ ponudila tudi drugo asociacijo.

Zgodovina čevlja, še ne dokončno raziskana, ponuja nikoli zaključeno verigo pisanih prigod njega razvoja. Prispodobo čevlja po uporabnosti, vidim tudi v obliki zvestobe. Drug brez drugega sta praktično neuporabna. Skupaj mogočna. S pravilnim vzdrževanjem trajata, zanemarjanje obeh ali pospešena obraba zgolj enega pripelje do njunega konca. Pepelka bi bila verjetno še danes na čevlju in devična, če ne bi kao izgubila čeveljca. Čeprav vsi dobro vemo, da je možnost, da bi ženska izgubila čevelj ekvivalentna številu pristankov človeka na Soncu. Naj bo, pravljice imajo svoj smisel.

Ravno tako, kot ribič namesto ribe na trnku privleče ven čevelj. Da mi je samo vedeti, katera riba je nosila tisti čevelj. Najstarejše zabeleženo o čevlju seveda ni, kdo ga je prvi sestavil niti kako je izgledal, pač pa o tem pričajo slike čevljev, najdene v egipčanskih templjih in grobnicah. Štiri 1000 let pred rojstvom križanega. Kdo ve kako bi izgledal križan obut v čevlje. Sicer se mi ne svita, koliko različnih čevljev oz. obuval je bilo takrat na razpolago, vem pa, da je le te danes že nemogoče prešteti. Pa delovni, za fitnes, za rekreacijo, za svečane priložnosti, za vsak dan…ne konca ne kraja kategorij čevlja. Čeprav je le obuvalo.

Pa meni ni nič lepšega kot, tudi poleti sploh med dežjem, bos korakati. Koliko je kdo pripravljen pre in potrpeti zaradi obuvala je pa že druga zgodba. Čeprav žulji niso serijsko priloženi nakupu obuval, to ne pomeni, da se ne bi kasneje od nekod pojavili – povsem gratis. In smo pri visokih pet(k)ah. Še vedno sem prepričanja, ko vidim ustrezno žensko v visokih petah, da je moje poslanstvo te petke spodmakniti. Horizontalno pač nekako lepše zgledajo. Čeprav, tudi prislonjene ob steno lahko nudijo prijeten pogled nanje. To pa je tudi vsa uporabnost.

In nemalo sem bil presenečen ob spoznanju, da tako opevane visoke petke niso zakrivile ženske, ampak moški. Ki so jih sprva nosili že nekaj 100letij nazaj. Dosti kasneje se je začela postopna ženska prevlada na tem področju. Zadnje kar pomnih moških visokih petk, so tiste Abbe in Bijelega Dugmeta v tistih poznih 70′. Hm, mogoče pa je zato njih glasba še vedno tako unikatna.
Obuvalo je lahko res samo to, če ga tako gledaš, kaj lahko pa je tudi statusni simbol, pa naj bo to profesionalno, etnično, celo religijsko, tudi spolno ali kar fetiš. Ali vse v enem. Sploh ne dvomim, da je tudi v naši podalpski kar nekaj Marcosovih Imeld, ki seveda nimajo kaj obuti.

Tudi kar nekaj žensk si najprej ogleda moške čevlje. Čeprav jo v resnici zanima tisto med čevlji. Ampak, vsaj izgovor je dober, če je pravilno utemeljen. Dober par čevljev je cenovno primeren kakovosti in dizajnu. Kar pa ne pomeni, da bi tisti cenejši nudili kaj manj iz tega naziva. V kopru imamo še vedno Čevljarsko ulico in začuda še nekaj čevljarjev v njej. Dobrih. Kjer ugotoviš, da ti ustvarijo čevelj po lastni zamisli dizajna. Kvalitetno, predvsem pa unikatno. Iin celo za spoznanje ceneje od tistih serijsko kvalitetnih narejenih, katere prodajajo po trgovinah. A ročno delo ostaja ročno delo, kot zavedanje, da imaš takšen par lahko samo ti na celem planetu.

Če se ti je še do tega trenutka, kot edina prispodoba “dajem te na čevelj” pripeljala na misel le tista ena klasična, potem imaš tukaj zdaj že najmanj dve izbiri razumevanja. Čevelj je namreč po novem lahko tudi Čista Električna Vozila Ekoloških Ljudi. Kamor sodijo kolesa, skuterji, kmalu tudi avtomobili. Osebno mislim, da je kolo treba še vedno poganjati iz svojih virov, pa naj jim bo. Mogoče pa tako ostane več časa za podrobnosti, če katero povabim na krožno vožnjo na štangi. In dolžina tega bloga je nekaj čez čevelj – brez videa.
Kje pa tebe čevelj žuli?

Don Marko M