Krepat, ma ne molat….

Hm in ha. Kak dan nazaj sem izvedel neizvedljivo. “Midva sva zdaj par. Tako govorijo” je rekla, še vedno dovolj brunetka in greha vredna – za ostale. Imena raje ne bi, da si ne bo v tistem kafiču še kaj dodatnega umišljala. Čeprav sva nekoč imela skupno stično točko. Pa me zdaj takšne izjave že dolgo ne presenečajo več. Toliko krat sem že bil par z raznoraznimi, da niti ne štejem več. Čeprav sem, praviloma, zadnji izvedel. Verjetno zato, ker nisem niti v največji mori pomislil, da bi bil par s katero od tistih, ki so si dovolile takšne kvasiti. Imam svoje razloge. Ne bom tokrat o klevetanju, ker je to prihranjeno za enega naslednjih blogov. Poskušal sem prevetriti svoje že itak od nekdaj.. prazno podstrešje, da bi vsaj kak eho podal odgovor, kaj se pretaka po podstrešju tistih, ki začnejo takšne govorice. Odgovor se je skladal s vsebino mojega podstrešja.

No, nekaj pa jim res ne morem zanikati. Vztrajnosti. Čeprav brezupne. Zaenkrat še nisem našel ne smisla, ne vztrajnosti za takšne uvodoma omenjene oblike. Čas vztrajnosti si raje usmerjam v cilje, ki imajo realno podlago, četudi mogoče uvodoma izgledajo misija nemogoče. Seveda sem se že uštel kdaj v oceni realnosti. Zvezde so pač poklopljene šele tedaj, ko vsaj dva vidita isto realnost cilja – v vztrajnosti. Mislim,da vztrajnost nima nobene povezave z geni. Jo pa ima s (so)oblikovanjem od prvega trenutka dnevne svetlobe pa do zadnje teme brez zvezd.

In dobesedno od sreče je odvisno, kdo, na kakšen način in za kakšne potrebe nam vztrajnost vceplja še preden se vztrajno lotimo prvih korakov. In seveda vse naprej. Načelnost in vztrajnost sta vzročno povezana. Nenačelnost in labilnost ravno tako. Padec je lahko samo napoved vztrajnosti ponovnega vzpona. Čeprav, roko na srce, enostavneje je tavati brez vztrajnosti in svoje hrbtenice. Vsakemu izmed nas življenje pripelje trenutke, ki so navidez izgubljeni in v danem trenutku ne kažejo nobene smernice vredne vztrajanja. In takrat se soočimo s samim seboj. Kdor hoče, bo vedno našel tisto piko, katero bo lastna vztrajnost oplemenitila v sonce. Ja, točno tako, kdor hoče. Čeprav, lažje se je vdati. Lažje se je prodati. Lažje je zbežati v drug objem, kot z vztrajnostjo oplemeniti svojega.

Vztrajnost mi je omogočila že številne lepe in nepozabne trenutke življenja in nekateri še trajajo. In bodo. Vse dokler bo vztrajnost. Čeprav, po drugi plati, mi je vztrajnost prinesla tudi trenutke, ko sem več kot razumel občutke in način življenja brezdomcev. Vsak potapljač ve, da dno skriva lepote spoznanj. Katerih na površju nikoli ne pozabi. Uporabi pa, za nadgradnjo. Imel sem srečo, da so me oblikovali načelni in vztrajni. Takšni se skoraj ne rojevajo več. Ki so me učili, da življenje ni le trenutek, ampak mozaik trenutkov, kjer je vztrajnost poglavitnega pomena. Krepat, ma ne molat (Umreti, a nikoli predati..) je ena lepših istrijanskih modrosti. Ko spoznaš, da so zmetana ti polena pod noge odlično grelno sredstvo, potem ni več zime zate. Ker bo zmrznil tisti, ki mu bo polen zagotovo zmanjkalo. Čas je edini relevanten na poti vztrajnosti do cilja. V tem je šarm vztrajnosti.
In ko dodatno spoznaš, da imaš ob sebi nekoga, ki ti vztrajno iskreno dokazuje svojo pripadnost, potem ni drugega razloga, kot to vztrajnost vračati. Skrivnost večnih sopotnikov. Krepat, ma ne molat…..

Don Marko M

8 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Krepat, ma ne molat….

  1. če bi bilo to res vsem tako samoumevno, kot praviš, potem bi svet drugače izgledal….po mojem pa je življenje darilo…vsak dan posebej…vztrajnost le popestri ta darila…ali pa jih, neodvita, pusti ležati v kotu…

  2. Samo da vztrajnosti ne zmešaš preveč s trmo;)
    (ne bom pisala da te objemam in poljubljam…ker se mi ta osladnost te dni gnusi…te je pa fajn videt…dejavnega)
    “”

  3. nish, presenečaš….pa saj to ti gre odlično…tudi od rok….te pač rad vidim in berem….
    klinc, vztrajnost in trma sta vzročno povezana….bom pa, po svojih močeh, pozoren, da ju ne bi preveč pomešal….a le za določene….
    objem in poljub pa si privoščiva, ko mine osladnost teh dni….dlan me srbi….

  4. Marko…jaz te imam rada…ker me vedno nasmeješ.
    Včer sem jih spet lomila na pol, a veš. To je tud neke vrste načelnost ane?
    Prav lušten dan je…tako po malem nekaj rosi.
    Ti mežikam””

  5. tudi tebi to uspeva pri meni…nasmejati namreč….enostavno te je teba imeti rad….
    kaj,spet si jih lomila?…joj,joj….no ja, saj je tudi to načelo….pa vztrajnost…načelna vztrajnost
    pa mi ja ne mežikaš, ker ti je rosna kapljica zapolnila učko…. 😉 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published.