Da bi lažje utemeljil to miselnost, se moram pač vrniti v ne tako preteklost. Ko še nisem imel drugega početi, kot se prestavljati iz enega modnega sektorja v drugega. Ponosni lastnik modnih sektorjev je bil seveda moj oče. V tistih, tudi njegovih časih, ko je po Jugi prevladovala panoga “selitve narodov” katere del je bil, se je vkoreninila zavest, da slovenke rade, zelo rade dajo. Še več – v tistih zgodnjih sedemdesetih, ko so turistke množično začele oblegati Jugo, tudi našo podalpsko, se je bil že neizprosen boj na ženskem polju za primat najdarežljivejših. Švedinje in nemke so bile v začetni fazi neprekosljive, saj so, po kdo bi vedel kakšnih zgodovinskih zapisih zaključile, da so balkanski žrebci točno tisto, kar mora sleherna zaužiti najmanj enkrat v življenju. Lipicanerji so pač kot dunajski dečki. Življenski in materialni standard švedinj in nemk je že takrat bil na tej stopnji, da so rabile le še – moškega. Pravog muškarca. Nepredvidljivega, neukrotljivega temperamenta, egoističnega prasca, .. ki se je požvižgal na ženske želje, moškega, ki je žensko emancipacijo upošteval le, ko je bila pod njim v vzdihljajih, moškega, ki je prdel, rigal, jo ignoriral in jo hvalil tako,da ji je razlagal, da je nesposobna in vsi poskusi, da bi ga zdresirala po svoji volji so padli še preden so se v mislih razvili.

Ampak, bil je moški v tistih trenutkih, ko si je ona to želela in potrebovala. Zelo moški. Slovenke so to izvedele malo pozneje kot švedinje in nemke. Ampak, časa in pogojev za prevzem vodstva so imele več kot dovolj. Nenazadnje, balkanski žrebci so redno zahajali v našo podalpsko. In slovenke so začele poletne dni redno polniti vzdolž celotnega Jadrana. Kar počnejo še vedno. Obojni. In v tistem famoznem razcvetu miselnosti o slovenkah, sem se nevarno približeval svoji polni obdarjenosti. Pubertetniških hormonov. Ker sem odraščal v turističnem kraju, sem imel tudi vse praktične možnosti preverjanja resničnosti švedsko-nemško-slovenskega ženskega troboja. V tistih poletnih mesecih smo se raje posvečali švedinjam in nemkam, čeprav, iz poletja v poletje so vodilno vlogo prevzemale ravno slovenke.

Bolj smo mladinci rasli, raje so slovenke dale in dajale. Kar nekaj jih je spoznalo, da je darežljivost lahko tudi vnovčljiva in so začele zahajati v Trst. Kar počnejo še danes. Uradno sicer, ne glede na leta, hodijo gospodinjiti, ampak kaj bi drobili – tudi poteševanje darežljivosti je lahko ena oblika gospodinjskega opravila. Če je zraven še plačana pa sploh. Slovenke so pač darežljivost oplemenitile s podjetniško noto. In zdaj še raje dajo. Tudi medtem, ko so starši prepričani da pridno študirajo v najemniškem stanovanju, ali partnerji, da so nekje s prijateljicami ali možje, da so v službi. Večina slovenk pa še vedno rada da le zato, da zapolne prazen prostor. Pač prisegajo na raznolikost polnila. In še vedno na balkanske žrebce. Slovenke postanejo vznemirjene že ko slišijo nekaj taktov balkanske folk glasbe in balkanski žrebci so tako le vzročna posledica.

Če bi sodil po poklicnem faktorju, potem najraje in najpogosteje še vedno dajo in dajejo administrativne uslužbenke ne glede na stopnjo izobrazbe, kelnerce jih itak vedno vztrajno ogrožajo pri vrhu, sledijo kvazi umetnice, pa medicinske sestre, trgovke. Če bi pa sodil po strokovnosti dajanja, potem so medicinske setre povsem na vrhu. In nenazadnje, če sodim hitrost dajanja slovenk, potem so res rekorderke in sploh ne čudi, da delajo to našo podalpsko prepoznavno po svetu. Povprečen potreben čas, da slovenka da že na prvem srečanju, se giblje med 30 in 60. Minut. Vsakič naslednjič se omenjeno število spremeni v sekunde. Najhitreje in najpogosteje pa dajo vse od sebe slovenke med 35 in 45 letom, kar niti ne preseneča, saj v teh letih že več kot vedo kako in kaj, pa še izgledajo boljše kot dvajset letnice. Sledijo jim tiste med 25 in 35. Seveda sem poskušal pridobiti tudi direkten odgovor zakaj slovenke rade dajo. Od slovenk. A več kot začudenega pogleda “a ti bi rad, da ti še kdaj dam” nisem slišal. Sicer imajo prav – zakaj razlagati samoumevnost dejanj.

So pa slovenke, ki rade dajo, inspirirale tudi glasbenega avtorja refrena ‘sve su slovenke jolalaili’ in tako pripomogle, da balkanski žrebci razumejo – slovenštinu. Pričati i ne trebaju baš nešto. Jebi ga, frajer je le tisti, ki podira vse kar leze kar se ne upira….Kaj je sploh tukaj za razumeti?! Slovenke pač rade dajo in dajejo. In če je to vse, kar imajo za dati, tudi prav.
A slovenke in poroka? E, to je že zgodba za nov blog.

Don Marko M