TV

V vasi, tik ob italijanski meji, kjer sem preživel glavnino svojega otroštva, je življenje teklo navidez počasi. A le navidez. Mularija smo si hitrost in pestrost kar sami zagotovili. In stari so vedno vedeli, kje nas lahko dobijo. Praviloma na placu, kamor smo oddrveli takoj po kosilu. Domače naloge so bile pač domače in zato so ostale doma. Ok, saj smo tudi po njivah kopali krompir in podobno, kar pomeni le, da še danes rad vidim krompir in koruzo na krožniku. A ne svojem. Preostali prosti čas pa smo mularija posvečali kreativnosti in športu. Partizani in okupatorji bi nam lahko zavidali na strategijah praktičnih prikazov bitk, tudi kavbojci in indijanci. Punce so bile naš vojni plen. Bohotna krošnja starega hrasta je služila… plezalnim spretnostim in zaupnim besedam.

Serijsko in izmenično smo nažigali namizni tenis in nogomet, zmaji, maske, frače so bile sestavni del ročnih spretnosti. Seveda si jo je vsak sam naredil po svoji spretnosti. Tudi tiste mini fračke, ki so izstrelile tiste mini, spet ročno izdelane, klinčke, ki so se tako radi zalepili na gola stegna punc, ki zaradi tega potem seveda niso govorila z nami nekaj dni. Itak od njih ni bilo kaj slišati, ampak bile so uporabne za pisanje domače naloge. Moje. Toliko vsega se nam je dogajalo, da enostavno nismo imeli časa za – televizijo.

Televizijski aparat, no. TV. Katerih ekrani so bili takrat še črno beli, shranjeni v takšnih masivnega lesa škatlah. Plastika je bila utopija. Pa dva gumba za kanale. Daljinec je bil tisti, ki je bil bližje TV. In v vasi je bilo TV-jev sprva, povprečno, pri vsaki četrti hiši. Kar ne preseneča ob upoštevanju, da je TV takrat stal skoraj toliko kot nova 101-ka. Popularen ženski šport takrat je bilo skupinsko gledanje, ob skodelici kave in saj veš tistih babjih čvekah, kultne serije Mestece Pejton. Vsak večer ob, mislim, 19h. Tam nekje no. In takrat smo bili mularije brez nadzora. Jupi. Občasno, po ženskem vzoru, smo tudi mularija, vsakič pri drugemu doma zbrani, gledali TV. Praviloma le šport. Jugoslovansko reprezentanco nogometa, košarke, rokometa, pa tudi klubskega nogometa.

Fantje so imeli kaj pokazati in ponosni smo bili nanje. Tako smo napenjali oči odprtih ust, zrli v tisti črno beli ekran in si poskušali s pomočjo domišljije pričarati barve, da bi lahko atomska bomba teščila v neposredni bližini, pa je ne bi registrirali. A bili smo skupaj, skupaj komentirali, skupaj se veselili, skupaj žalovali. Lepega dne se je prikazal TV tudi pri nas doma. Črno beli kajpak. Moje upanje dominantnosti dirigiranja izbora izmed tistih edinih štirih tv programov je kmalu splahnelo. Hierarhija pač – vedelo se je kdo je kupil in po tem zaporedju je bil možen tudi ogled izbranega programa. Roka starševske vzgoje ni bila primerljiva z večino današnjih. Čeprav, bil je red. A tudi svoboda.

In vsak je vedel kaj so njega dolžnosti. In šele potem pravice. TV smo torej, kot praktično vse družine, gledali družinsko. Torej družina na kupu. Kar je bilo dobro tudi zaradi druženja in izmenjavo mnenj določenih prikazov na TV. Ok, saj tu pa tam mi je uspel dvoboj s TV na štiri oči povsem samemu, kar pa je bila prej izjema, zelo redka izjema upoštevajoč, da se program ni začel pred 16h. Svetle izjeme so bile sobote in nedelje zjutraj, katere pa smo mularija raje zapravili, izven sezone, za skok v Koper in ogled kino matinej. V bistvu je bilo takrat in praktično celo mojo mladost, gledanje TV doma pravi družinski obred.

“Stari kaj delaš?” je zasopihal Sandi v slušalko mojega gsm. “Mah, kokoške štejem.” “Daj, te poberem, greš z mano po nov TV.” “To pa res rabiš, ja.” Seveda sva najprej zavila v bife tistega tehničnega centra. “Ma čaki, kaj nimaš doma že dve TV?” sem ga dreznil. “Ja. Ampak najstnica zdaj hoče svoj TV v sobi. Pravi, da ji kratimo otrokove pravice s tem, ko ne more gledati po TV kar hoče in kolikor hoče.” “Kaj ne poveš. Kaj so ti padla jajca iz vrečke kje po poti?” Najprej se je nasmejal, a hip za tem zresnil. Čudno vplivam na ljudi. “Pizda, ma res, kaj sem mona ali kaj. Ma kakšno TV. Nema ništa. Še tisto iz spalnice bom spakiral.”

“In ženka bo končno telovadila” sem primaknil. “Ja. In skupaj bomo od zdaj naprej gledali TV, kot smo jo mi kot mulci. Se bomo vsaj še kaj pogovarjali vmes. Pa kokice in to. In za vikende bo zdaj mala šibala z nama na sprehode, kolesarit ali kakšen izlet. ” “Hm, pa veš, da reskiraš vojno s to potezo?” “Briga me. Saj se ve kdo je koga naredil in kdo koga hrani,oblači in ostalo. Bom raje za ta keš obe večkrat na izlet peljal ali pa mali novo kolo kupil. Ha, jo že vidim kako zavija z očmi.”
In epilog – Sandiju je uspel družinski met plasiranja akcije “brez TV nam bolje gre”. Čeprav se je v prvem tednu nekaj pritoževal nad totalnim bojkotom najstnice, a je na njegovo stran stopila njega boljša polovica. Sandi zdaj seveda med vikendi, tako kot jaz, po že drugem mesecu nima več časa razen za svoji princeski. In res lepo jih je, tu pa tam, videti na skupnem pohodu ali kolesarjenju. Družina. Prav ponosen sem nanj. Seveda najini drinki in modrovanja v tednu ostajajo.
Statistično v naši podalpski otroci, ki tvorijo le še 13% prebivalstva, povprečno dnevno gledajo TV med 2,5 do 3,5 ure, med vikendi to povprečje poskoči. Praviloma gledajo tv brez nadzora. Ob gledanju tv se instantno prehranjujejo. In dolgoročno zapadajo v labilne in depresivne osebnosti. In starši potem obtožujejo učitelje in družbo, ki naj bi bili krivi za neprepoznavanje lastnih otrok. Saj je res kriva družba – družba TV.
In isto kot o TV razmišljam tudi za internet in pc igrice. Življenje brez ali z minimumom TV – drobna poteza velikega učinka prihodnosti.

Don Marko M

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “TV

  1. včasih sem res pregledala veliko televizije,zadnjih par ma esecev sem se jo odvadila gledati tako pogosto,…hmmm,..le kdo je za to kriv 😆 😆

  2. Otroci pa res preveč bulijo tv in računalnike igrice.Bom že pri svojih to porihtala.Vsak petek pa bom prebrala ta tvoj blog če bi mi tako na misel prišlo tv gledat.Ta vikend sem mojega miška gonila tudi po obali, da je shujšal dve kili.Komaj danes je k sebi prišel.Pred tv bi tako samo zaspal. 😉

  3. Ivonca

    ti kar vztrajaj pri tvojem mišku, da si se sama spomnila teh vikend aktivnosti….jaz sem za vikende že zaseden….tako, da ne morem laufat s tvojim miškom….oz. pred njim….zaradi tvoje ideje…. 🙂

  4. furija

    hm, res…le kdo je kriv?….bolj kot pa bi bilo zanimivo brati, kaj počneš zdaj, ko ne gledaš tv ob vikendih…. 😆

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *