To vprašanje sem v svoji mladosti večkrat slišal, včasih tudi na svoj račun. Starejši so nas pač tudi na takšen način “stimulirali”, ko so naše kretnje otopele in bile primerljive polžu v polnem sprintu. Ampak danes, z grozo ali veseljem – ne vem še točno, ugotavljam, da bi bilo omenjeno izrečeno uvodno vprašanje posamezniku prej kompliment, kot kaj drugega. Človek res ne ve ali naj je ponosen na tehnološko hitrost razvoja ali žalosten. Pač, vse ima dobre in manj dobre plati. Tudi Roboti. Sicer sem vedel, da obstajajo, površno celo spremljal njih razvoj, a me vse do nekaj dni nazaj to ni kaj preveč ganilo. A to le zato, ker so bili vsi do sedaj videni Roboti res le… neke robustne stvaritve namenjene le zgolj vnaprej sprogramiranim gibom. Gibom, ki so olajšali določena dela človeku v prozvodnjah in človeku nevarnih opravilih. Seveda so Roboti na takšen način zasedli delovna mesta človeku, ampak, recimo da je prav tako že ker se tako radi sklicujemo na tisto, da je človeško življenje neprecenljivo. Karlu Čapki, ki je baje prvi uporabil izraz Robot se verjetno ni niti sanjalo kam vse bodo Roboti dogurali. Seveda s pomočjo računalnikov katere spet, za potrebe delovanja Robotov, programira ravno človek. Ker vsak stroj programira človek. In temu primerno je potem vsako sklicevanje, da je stroj naredil napako, povsem brezpredmetno. Stroj pač ne more delati napak.
Z grozo ali ponosom ugotavljam, da sem v dvajsetih letih doživel in deloma tudi preizkusil neslutene razsežnosti tehnološkega napredka človeštva. In se spraševal, zakaj so bila potrebna tisočletja za vse kar vidimo danes, če pa se je v dvajsetih letih toliko tega zgodilo. Od fičota do limuzine, ki se pogovarja z voznikom med vožnjo. Od črnega, na polički ob steni, ekzotičnega telefona do gsm-a v katerem imaš pisarno in zabavo. Od metle do sesalnika, ki molče in brez godnjanja sesa v vsak kotiček, medtem ko gledaš tv. Od robustne črno-bele tv škatle zajetnih kilogramov, do skoraj iste teže a tudi čez celo steno lcd ekranov v barvah…..In glavnino teh izdelkov so izdelali – Roboti. Čeprav po človeških navodilih.
No, neki dan sem končno dojel, da se Roboti sploh ne hecajo. Čeprav še vedno pod človeškim nadzorom prehajajo v fazo, ki je bila do sedaj v domeni le človeka oz. živih bitij. Prehajajo v fazo sposobnosti razumevanja, lastnega razmišljanja in tudi izražanja čustev ter odzivanja nanje. Za nameček so, čeprav v tej začetni fazi, celo tudi vizuelno podobni človeku, kar pa je bil verjetno še najlažji del. Jasno je namreč, da človek ne  bo mogel parirati Robot človeku, ko bo le ta dokončno sposoben lastnega razmišljanja. Ne poznam in mislim, da ne bom spoznal človeka, ki bi lahko v sekundi odgovoril na vsako vprašanje povezano z zgodovino od nastanka planeta do danes. Robot bo to lahko. In ko bo Robot sposoben lastnega razumevanja, bo to pomenilo tudi, da si bo lahko prikrojil zadeve po svoje ne glede na že vnesene mu podatke. A bolj kot vse me zanima poglavje čustev, katera bo sprejemal in oddajal Robot. Če bi sodil po človeških čustvih in posledičnih dejanjih, potem se tako Robotom kot celemu planetu obeta še pestro dogajanje.
V bistvu se bo Robot, moške ali ženske podobe, od človeka razlikoval le še po srcu in genitalijah. Ampak, verjetno se bo že domislil svojega načina razmnoževanja brez pomoči človeka. Ne vidim namreč nobenega razloga, da bi Robot človeku obljubil neskončno zvestobo, če pa je ta isti človek sposoben zapustiti sočloveka, ko ga le ta poprej oplemeniti z višjo stopnjo spoznanj. In temu reče, da je “prerasel partnerja.”
Čeprav je človek ustvaril Robota prvenstveno za plemenite namene razbremenjevanja delovnih naporov, ne morem mimo dejstva, da je ta isti človek sposoben zlorabljati sočloveka. In zaenkrat je še vedno človek tisti, ki programira Robota. A koliko časa še?
Če je tehnološki napredek s pomočjo Robotov več kot očiten, pa je po drugi strani opaziti, da medčloveški odnosi niso bili na psu že nekaj stoletij, kot so sedaj. Čeprav je krivda za to prvenstveno v nas samih, si lahko po drugi strani damo mirno “človeško” duška in krivdo pripišemo tehnologiji in tehniki, lahko tudi Robot-om. Ki sicer po eni strani res lajšajo vsakdanje delovne procese in bi po tej logiki človeku moralo ostati bistveno več časa, da se kvalitetneje posvečamo drug drugemu. A namesto tega človek to tehnologijo raje uporablja tudi v zasebne namene. In potem, namesto da bi se dobili na igrišču, sprehodu, zunaj na kavi ali drugi aktivnosti, človek raje poseda pred tv, računalnikom, v dolgih telefonskih pogovorih čeprav sta sogovornika narazen le nekaj minut razdalje, kar velja isto za razne msn-je in druga spletna čvekanja. Roboti si seveda kaj takšnega ne bodo dovolili.
Ok, razumem, da naj bi roboti tudi delali namesto človeka, kakor tudi tisto “japanci rade za nas”. Ampak, kaj pa bo počel človek brez dela ? Neumnosti in grozot je spočel že več kot dovolj. In kaj če za dokončno uničenje človeštva na tem planetu ne bodo krivi stopljeni ledeniki ampak – Roboti ?! Torej v vsakem primeru človek.

Don Marko M