Vedno sem znal zadeti. Tudi pravi trenutek. Če se mi je dalo seveda. Potem, ko se je dan tja do popoldneva kopal v tem, proti koncu, zimskem soncu, sem ocenil, da je pravi čas, da svoj dvokolesnik spet sprehodim malo po Obali. Vedno nekdo nekoga sprehaja. Oblaki nad piransko punto so se vedno bolj bohotili in ocenil sem, da če takoj obrnem proti Kopru mogoče ostane vsaj moje sedalo na sedalu suho. Razvita hitrost, katero bi občudoval tudi Armstrong, pa je zadostovala ravno za nekje okoli sto metrov do koprske tržnice. Ampak, sedalo je ostalo suho. Grlo tudi. Slednjega sem uspešno namočil na terasi lokala, ostalo pa sušil. Ko sem zaključil tobačni obred in se je prvi kolobarček dima sputil proti plastični strehi, v katero so se neusmiljeno zaletavale dežne kaplje, sem od sosednje mize slišal : “Živjo, mogoče veš če se dogaja kaj zanimivega v Kopru?” Pa je šla moja relaksacija v maloro. “Seveda se dogaja. Čez dan plešejo… živi, ko pade mrak pa duhovi.”

V nasmehu me je povabil za svojo mizo. Marty je iz periferije Dublina. Nič kaj otoško vikingškega izgleda pri svojih 38. A vseeno mu je v očeh in kretnjah pisalo, da pozna življenje iz vse zornih kotov. Nič čudnega, če pa je njega delo – (po)potovanje. Dobesedno. V izven sezonskem času potuje po krajih evrope in potem svoje vtise posreduje njihovim turističnim agencijam in tudi nekaterim časopisom. Razumljivo, v sezonskem času si ne moreš ustvariti realne slike določenega kraja. Je pa ta Marty, tudi po tretjem pivu, že sumljivo dosti vedel o Sloveniji. Sploh zgodovini. In to ne le o splošnih zadevah, ki so na netu vsem dostopne. Postregel mi je celo s primerjavo sproščenosti ljudi pod prejšnjo in sedanjo skupnostjo. In enostavno zadel bistvo. Ker se moje poznavanje Irske začne pri vikingih, nadaljuje pri The Dubliners in U2, vmes pa kar nekaj teme, mi je predstavil še svojo deželo in dodal še nekaj slikovnih materialov.

Ampak bolj kot to me je navdušilo s kakšnim žarom je govoril o svoji domovini. Me je imelo, da bi se v tistem trenutku spokal tja na dopust. “Pa si stopil kaj do naše turistične pisarne?” “Sem, pa je bila zaprta.” Torek popoldne ob 17h. Pa me to niti ni kaj začudilo. Turistična organizacija v Kopru ne ve niti kaj bi sama s seboj, kaj šele kako privabiti turiste. Da bi jih zadržali teden ali dva pa je že znanstvena fantastika. Potem sva se še sprehodila po mestu, kjer sem mu razkazal predvsem tiste dele, ki niso v turističnih prospektih, so pa realnost Kopra. Koper je pač naš, pravijo. In tako tudi izgleda. Ker je večerno nočno življenje v Kopru, sploh med tednom, tudi v sezoni, namenjeno predvsem plesu duhov, ustrezne garderobe pa nisva imela, se je Marty odločil odpočiti, saj ga je naslednje jutro čakala pot na Hrvaško in ostale pobratene republike. “Obvezno se mi javi, ko prideš v Dublin”, mi je še navrgel v nasmehu, medtem, ko sva si izmenjala email naslove. Seveda, Marty. Bom pač enkrat namesto v Maribor poletel v Dublin. Urca gor ali dol.

Med kolesarjenjem proti domu sem se malo zamislil nad tem, kar je Marty v petnajstih dnevih pre in doživel v naši podalpski. In se potem še bolj zamislil, kako neki le bi naključnemu turistu v nekaj besedah opisal našo deželo. Mogoče tako :
“Slovenija, moja dežela, je oaza strpnosti in miru. Kjer se ljudje med seboj lepo pozdravimo in nikomur ne rečemo žal besede. Dežela, kjer z zdravo komunikacijo rešujemo vse morebitne težave sproti in učinkovito. Dežela, v kateri ne uporabljamo zidov, ograj ali podobnih ovir, saj smo gostoljubna dežela. Dežela, v kateri so dopuščene vse religije, spolne usmeritve, svobodno izražanje, drugačnost in prav do vseh smo spoštljivi. Dežela, kjer si ljudje med seboj nesebično pomagamo. Dežela, katero so znali naši voditelji skozi stoletja voditi v ponosnem duhu samostojnosti in nas niso nikoli vključevali v nobeno skupnost. Dežela ekološke osveščenosti, saj ni industrije in živimo zelo odlično od kmetijstva, turizma, igralništva, bankirstva. Deželo brez kriminala, saj vsi dostojno zaslužimo za udobno življenje. Dežela, kjer sodišč, odvetnikov, policije sploh ne rabimo, saj imamo vsi vsega dovolj in to si, po potrebi, med seboj vljudno izmenjujemo in odstopamo. Dežela, v kateri ima človeško življenje neprecenljivo vrednost in ker se tega zavedamo, lahko nesebično, sproščeno in družabno sodelujemo tudi z turisti, ki obiščejo našo deželo.”
Hm, res ja, tako bi lahko predstavil to našo deželo naključnemu obiskovalcu, turistu. Res bi lahko in zlahka. Itak vsak verjame, kar in kakor sam hoče.

Don Marko M