Rdeči vragi so včeraj Arsenalu odčitali učno lekcijo nogometa. Sicer sem to napovedal že pred prvo tekmo, ampak vseeno nisem pričakoval takšne katastrofalne igre topničarjev, ki so bili povsem brez streliva. Na vseh področjih. Mladost je pač spet podlegla izkušenosti. Ni mi bilo všeč, da je kar nekaj navijačev Arsenala zapustila stadion že kar nekaj časa pred koncem tekme. Še dobro, da so pravi navijači ostali do konca in tudi po tem. Povsem jasno je, da ima Wenger nogomet v malem prstu, a tudi, da mu vsaj trije Aršavini v ekipi ne bi škodili. Takšni pravi moški garači, katerim je brez dosti razmišljanja povsem jasno, da se gole da zabiti tudi s streli iz 20-25 metrov, namesto z njo štrikati vse po šestnajstercu, da je na koncu že žoga obupana. Šele s takšnimi… brezkompromisnimi Aršavini bo mladost Arsenala ponudila dejanske učinke.
Imajo pa zato rdeči vragi v svoji postavi kombinacijo mladosti in izkušenosti. Izkušeni mislijo in delijo, mladi tečejo in se učijo. Enostavna formula za vrh(ove).
Kaj pomeni, ko je cela ekipa pri stvari, so rdeči vragi še najbolj nazorno pokazali pri zadnjem golu, katerega je začel s petko in zaključil pod prečko ravno Ronaldo. V dobrih 8 sekundah in štirih dotikih žoge so dokazali v čem se najboljši razlikuje od dobrega. V malenkostih. Ker se vse začne in konča zaradi malenkosti. In izključitev Fletcher-ja zaradi prekrška nad Fabregasom je bila totalno mimo. Prekrška enostavno sploh ni bilo. Kar je bilo več kot jasno videti v ponovljenih posnetkih. Sicer je bila po  mojem to edina napaka Rosetti-ja, ampak ta katastrofalna ne glede na rezultat, ki je bil takrat izpisan na semaforju. Arsenal pa si že zasluži na bolj pošten način zabiti gol.
Ampak, spet in znova je bil Ronaldo tisti, ki je počel dobesedno kar se mu je zljubilo. Ker je bila tokrat njega vloga na igrišču malo drugačna, smo bili pač priča manjšemu številu njega osebnih vragolij z žogo in petk, je pa zato pokazal tisto drugo uporabno plat. Dečko se dejansko razvija v top of top igralca, ki postaja nepogrešljiv za ekipo. In najboljše pri njemu je, da se zna iskreno veseliti svojim dobrim potezam. Potentno. Samozavestno. Karizmatično. Ponosno. Tako ponosno, da neponosni in nesamozavestni dobijo takoj napad panike, ko ga gledajo. Pač ne morejo razumeti samozavesti, če je nimajo. Ronaldo dejansko uživa v nogometu. Obenem se zabava in gara. In je koristen za celo ekipo. Kar je najbolj pomembno. Čeprav je bilo na začetku ravno z njega egoizmom največ težav za vse, ko je pristopil k rdečim vragom. Ampak čas in pravilen pristop sta naredila svoje. Letos se, po mojem, sicer ne bo okronal kot najboljši igralec, ker bi bilo pravično, da bi ta naziv dobil Lionel Messi. Ampak, zagotovo bo Ronaldo prejel še kakšno zlato kopačko v svojo vitrino. In če bo ostal do konca kariere pri rdečih vragih ga čaka še status žive in večno zapisane legende. Da si to zasluži pa bo itak dokazal tudi na letošnjem velikem Rimskem finalu čez dobra dva tedna, kjer bo Manchester United ubranil naslov evropskega prvaka. Proti Barceloni.

Marko M