Tudi moški rojevajo, mar ne…..

Prvi septemberski dan pred leti je bil ravno tak, kot večina njih vsako leto na Obali. Čez dan je sonce še vedno udarno nažigalo, turistov je ostalo le še za vzorec, večeri in noči so že utripali v valu svežine. Lažje se je dihalo. A ne vsi. Mati najine hčerkice je v tistem popoldnevu začela zelo drugače dihati, medtem ko je voda odtekla. Ta trenutek sem, sicer v polni pripravljenosti, dočakal deseti dan po napovedanem roku poroda. Povsem mirno, čeprav so v meni bruhali vulkani pričakovanja, sem pograbil že pripravljeno torbo in s polžjo hitrostjo sva se odpravila do avta. Med potjo proti takrat novi porodnišnici na vrhu hriba je sicer par krat občasno spustila neke meni do takrat od nje še neslišne zvoke, ki pa so bili le uvertura nadaljevanju. V izolski porodnišnici smo bili res lepo, toplo sprejeti in medtem, ko jo je babica odpeljala v njeno sobo na priprave je do mene stopil doktor porodničar Marko in me vprašal : “Boš zraven pri porodu?” “Od začetka do konca” sem mu odvrnil. V simpatičnem nasmehu mi je še dodal : “Počakaj tukaj, da ti babica da navodila.” Čez pol ure se je prikazala babica in mi rekla, da bodo… sedaj izvajali priprave na porod, kjer seveda nimam kaj početi in da me bo poklicala pravočasno.

Tako sem preostanek popoldneva zapravil za obveščanje mojih prijateljev in znancev da sem pač “na čakanju”. Nekaj se mi jih je pridružilo na pijači, da smo razbremenili ozračje pričakovanja v znosnost, saj sem neprestano pogledoval v gsm v pričakovanju klica iz porodnišnice. Noč je načela dan in odpravil sem se domov. Čakat seveda. In nekaj pred polnočjo je zazvonilo. Sicer je že drugič, ampak prvič je spanec opravil svoje. “Zdaj lahko pridete”, mi je umirjeno in prijazno rekla babica na drugi strani. Mislim, da še nikoli nisem tako hitro pripeljal do porodnišnice. Še Šumaher bi mi zavidal. Drugi rekord sem potolkel v teku do porodne sobe. Ko bi le kdaj tako tekel v službo. Babica, ki me je pričakala, mi je “podarila” hlače, bluzo, pokrivalo za čevlje in za na glavo. V ogledalu sem izgledal elegantno, ampak verjetno je imelo ogledalo napako.

In potem sem stopil v porodno sobo. Mati najine hčerke, ki je bila takrat še v varnem trebušnem zavetju, je počasi in okorno hodila po sobi. Ko me je zagledala je izraz bolečine na obrazu zamenjal nasmeh veselja in toplina objema, kakršnega ni bilo ne prej ne nikoli več potem. Tako drugačen. Ura na steni je odbila polnoč in pol, midva pa sva počasi stopicala po sobi gor in dol, kot Baltazar. Občasno je sicer zatulila, kot bi ji kdo kožo snemal, ampak sem se fleksibilno hitro privadil na ta pojav. Ura je odbila dve zjutraj. Zdaj sva že kombinirala hojo, sedenje in ležanje na postelji. In se vseskozi pogovarjala, pravzaprav zabavala s spomini na nepozabne smešne skupne preživete trenutke.

Popadki so začeli svoj pohod, kar se je predvsem vedno bolj poznalo na moji roki, ki je bila zaradi njenih stiskov na določenih delih že modro obarvana. Sploh se mi ni sanjalo od kod ji ta moč. Čeprav sem odporen na udarce, sem preventivno vseeno raje svoji roki v njeni dlani občasno menjaval. Ob treh se je babica začela že sumljivo pogosto smukati okoli, nakar se je prikazal tudi porodničar Marko. V isti sobi, za sosednjim paravanom, je vzporedno potekala priprava za še en porod. Ob treh in pol, ko je mati najine hčerke ležala na postelji in mikastila mojo roko ob vedno pogostejših popadkih, jaz pa sedel na stolu poleg, sem – zaspal. A že po desetih minutah me je Marko potrepljal : “Začenja se”. Začelo pa se je tudi na drugi strani paravana pri konkurenci. Pa kaj sta se zmenili al kaj?

In res se je začelo. Popadki so se stopnjevali kot bi odšteval izstrelitev rakete. Kar je še najbolj občutila moja roka, saj je zdaj mati uporabila že celo roko od dlani do ramena za stiskalne vaje. Takrat sem razumel tisto pregovorno “daš prst pa ti pograbi celo roko”. Stereofonija že vpitja se je izmenjavala malo na tej, malo na drugi strani paravana. Majke mi, da sta se zmenili. Ob petih zjutraj pa se je začel juriš. Čeprav sem videl mater najine hčere že dostikrat z nogami narazen je bilo tokrat to malo drugače za videti. Prej sem dajal le noter, tokrat pa sem v živo gledal kako je prihajalo ven, kar sem dal noter. “Prihaja glavica” je rekla babica. Kot asistent pri bodrenju za pravilno dihanje sem bil sicer zelo zanesljiv do tistega trenutka, ampak takrat ji je popustila zavora od bolečin in spozabila se je. Še par krat sem ji kot prej na lep način dajal navodila dihanja ampak ker odziva ni bilo, sem uporabil zanesljivo metodo. Enostavno sem jo napizdil tako, da je še babica izbuljila oči. Ampak zaleglo je na brzino. In je dihala do konca poroda kot je treba.

Ura pet in petnajst. Na drugi strani paravana je nekaj tresnilo. Ob vsem vpitju je bilo jasno slišati. Hip za tem sta v sobo pribrzeli dve sestri, da bi nudili prvo pomoč. Mojemu moškemu kolegu – očetu, ki je ravno tako kot jaz sodeloval pri porodu. Ampak je, ob dveh metrih višine in vsaj sto kg, podlegel ravno v trenutku polovice rojevanja njegove potomke. Koliko ga je bilo skupaj se je dejansko videlo, ko je v ležečem položaju zasedel dobršen del porodne sobe. Cela žurka, ti rečem.

Porodničar Marko je pristopil, kar sem razumel kot finalni del in zato sem vstal iz stola in se postavil tako, da sem odlično videl celoten postopek prihoda moje potomke na ta planet. Po sobi so se izmenjavali kriki “dihaj in še potisnite”. Medtem, ko je bila mati v krikih na videz že čisto iz tega planeta je porodničar pomagal moji potomki pod sonce. Glavici, na kateri so bile vidne sledi krvi, sluzi in ostankov posteljice, so sledila ramena. Vse dogajanje je minevalo kot najbolj akcijski film ever, čeprav so se minute vlekle. In ob petih in petinpetdeset minut, ko je bila zdaj punčica mojega očesa že povsem zunaj in na trebuhu matere, me je Marko, s škarjami v roki, vprašal : “Boš prerezal?” Brez pomisleka sem prijel škarje in prerezal. Popkovino. V tistem trenutku so bili moji občutki mešani, saj sem se zavedal, da s to potezo punčici mojega očesa dokončno odrekam lagodje in varno udobje, ki ga je imela v trebuhu. Ampak sem se že v naslednjem trenutku potolažil, saj sem jo čakal in želel že odkar sem še v mladih letih vpil, da jaz pa bom imel svojo malo punčko.

In moj prvi stavek, ki sem ga namenil moji potomki, punčici mojega očesa, Lejli, moji Carici ? “Mala moja, zgledaš kot Pink panter.” Porodničar se je nasmehnil, babica pa mi je prvo sekundo namenila začuden pogled, da bi se v naslednji sekundi nasmehnila tudi ona. In medtem, ko je mati počasi prihajala k sebi, porodničar pa zaključil s šivanjem, se je vriskanje moje male Carice že lepo razlegalo po sobi. Sledilo je umivanje, pa tehtanje, v plenice in seveda prvi njami. Kako je hlastala po tisti materini dojki, kot bi ne jedla cel teden. Saj vem, napori so bili ekstremni za vse prisotne in vsi smo bili potrebni počitka. Prisedel sem in ju opazoval. Pobožal obe. Najprej mamo in potem še Carico. In tako večkrat. Dokler ju babica ni odpeljala v njuno sobo.
Če misliš, da sem šel potem spati se seveda krepko motiš. Še tri dni in dve noči smo bandali, čeprav sem vsakih nekaj ur čez dan skočil v porodnišnico preverjat stanje in razdeliti poljube tako moji mali kot veliki. A na dan ko sem ju pripeljal domov je bilo vse pripravljeno natanko, kot sem si zamislil. In potem sem poslušal najslajšo melodijo vseh časov, ki jo lahko le dojenčki zapojejo.
Imam kar nekaj znancev, a le kakšen se je odločil biti zraven pri porodu. Čeprav sem mnenja, da bi prav vsak moški moral biti pristonem pri porodu svojih otrok. Ker, kot sem napisal, če sem bil sposoben dati noter, bom pa še bil sposoben sodelovati ko pride ven.
“Imam avtorske pravice, ker sem te ustvaril in ker sem te videl prej kot tvoja mama, ki te je rodila” se rad pošalim za uho moje male Carice, medtem ko ona ob tem najprej, s tistim umirjenim, a navihanim glasom in pogledom, prijavi :”Daj no, tati. Saj že vem”. In se mi privije v objem. Neprecenljivo.

Don Marko M

Deli:

8 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Tudi moški rojevajo, mar ne…..

  1. Ko so se rojevali moji otroci še ni bilo prakse,da očetje prisostvujejo pri porodih 😆 je pa bila praksa prisotnosti ob šankih 😆

  2. kamper

    saj to ni stvar prakse…le lastne odločitve oz. skupne z materjo…sam sem pač imel to željo in so mi jo, sem si jo izpolnil….saj zato pa so želje….
    tisto prakso šanka pa smo prenesli na bolj odmaknjen delček naše obale za čas kot sem napisal in čez mesec smo še en dan ponovili, da potrdimo… 🙂

  3. Mucek res si poseben in zato si mi všeč.Kar si napisal si mi že povedal,ampak to napisano je še boljše.Resno in zabavno.Prav je in dobro za žensko da je njen moški in oče otroka zraven tudi pri porodu.Če ni kak paničar ker potem je boljše da gre škodo za šank delat ta čas.Mojemu medotu sem že kdaj povedala,da bo zraven pri porodu.Je samo nekaj zabrundal.Itak se ve kdo je šefica. 🙂 Daj pusico in lepo pozdravi tvojo Caričko.

  4. ma ti mi prav hočeš slabo.Je anka moja prebrala kar si našrajau jeno zdaj če jemat da ji anka jaz tako pravljico poven kako sn se jemu na porodu mojega mulota.Bira na tvoj račun ti ta bot ne uojde ha

  5. Ivonca

    haha,si bom res privoščil gledati tvojega medota po porodu….vaju itak….res si prava šefica, sploh ko začneš govoriti…. 🙂
    pozdravček in pusico sem prenesel Carički, dokler ji sama ne oddaš še osebne verzije…

  6. mandi

    ok,birca popudan….jeno zraven anka tvoja štorija porodnih šentimentov…ku si znau u bužo znaš anka kej sčakolat o njej tabot…. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *