Slovenski šolski sistem je, blago rečeno, iztiril. In tudi kar nekaj učiteljev, predvsem učiteljic. Tokrat nimam namena razglabljati o očitni nameri splošne samoplačljivosti študijev, katero naši vladarji vztrajno podtikajo v ilegali, temveč predvsem o tistih začetnih šolskih korakih. Tako za učence kot učitelje. Uvedba 9-letke se mi je zdela že od predloga dalje nesmiselna in nekoristna. Vse skupaj razumem le kot nepotrebno prikrajšanje malčkov za eno leto brezskrbnega otroštva. Po mojih spoznanjih, bi bil šestletni malček v vrtcu deležen bistveno plodnejšega programa za razvoj. Ker, sposobni in spretni učitelji zmorejo in znajo življensko koristna bistva prenesti v otrokovo podstrešje skozi igro. In 6-letnemu otroku je igra najbolj potrebna. Večina učiteljev se sklicuje na… zapisan program šolskega sistema, katerega morajo izvajati, ob tem pa se spretno izogibajo bistvenega – še najboljši program postane dolgočasno moreč, če ga predavatelj ne zna pravilno predstaviti. Sploh pa če ga predstavlja brez vsakega osebnega interesa, brez duše, dodatne kreativnosti. Če ga predstavlja zgolj zato, da si prisluži plačo. Ja, večina učiteljev je dejansko neupravičeno (pre)plačanih.
Verjamem, da ni enostavno biti učitelj in poučevati iz dokaj nekoristnega, nelogičnega in za bodoče življenje neuporabnega šolskega programa, katerega so sestavili nekateri predvsem na osnovah programov v drugih državah. Ampak, odličen učitelj se od povprečnega ali slabega razlikuje ravno v tem, da je sposoben izluščiti res potrebno in to slikovito in doživeto prikazati. Ob takšnih predavanjih je zagotovo sleherni šolar navdušen ali najmanj zainteresiran za nadaljevanje, avtoriteta učitelju pa zagotovljena brez dodatnih naporov.
Le tako bi bili starši prikrajšani izjav svojih potomcev, da so določeni učitelji “dosadni, nerazumljivi in da jih sploh nihče ne šmirgla”. Tako pa ostaja presežek sposobnosti naših učiteljev v osnovnih šolah ta, da malčke učijo, kako med poukom gledati risanke po tv in igrati igrice na računalniku. In to večkrat na teden, po več ur. Risanke morajo celo malčki od doma prinesti. Res me zanima v katerem šolskem programu je zapisan ta ‘predmet’.
Avtoriteta učiteljev pa je danes za večino le pomen v slovarju. Enostavno niso sposobni. Kar niti ne čudi. Kdor ni sposoben ustvariti avtoritete do sebe, je ne bo niti do učencev. Glej, ko sem obiskoval osnovno šolo nam je v osmih letih predavala večina učiteljic, ki pa niso bile tako feministično nadute in histerične, kot kar nekaj današnjih. Bile so enostavne, umirjene, kreativne in snov so nam predavale na način, ki te je enostavno vlekel v pričakovanje nadaljevanja. Nikoli dolgčas. S tem načinom so imele polno avtoriteto in spoštovanje, katerega smo čutili do njih. Dovolj je bila lepa, umirjena beseda in vse je bilo urejeno. Čeprav smo bili živi hudiči. Ampak hudiči, ki smo spoštovali te učiteljske angele. Mojo razredničarko sem imel celo raje kot svojo mamo. Je pač znala z otroci. Kot njene kolegice. In ko danes gledam nekatere učiteljice mi res ni jasno, po kakšnem ključu so si prislužile diplomo.
Te razmere upravičenega spoštovanja učiteljev so se obdržale vse do osamosvojitve naše podalpske. Potem pa je sledila menjava generacij učiteljev in programov, kakor tudi demokracija, ki se je spremenila v anarhijo. Pojavila so se razna društva za zaščito pravic otrok, starševska združenja in podobne organizacije. Kar je po svoje dobro in prav. Ampak, te iste organizacije so razvile stopnjo pravic otrok v neslutene višave, ki povzročajo krepke sive lase tudi učiteljem in celo staršem, torej tudi članom teh organizacij. Ki so v totalno podrejenem položaju. Občutek imam, da falirani zagovorniki otrokovih pravic sploh nimajo svojih otrok. Da zadeva še bolj vleče v brezupnost jih za nameček o pravicah otrok poučujejo še učitelji sami. In potem se čudijo, da avtoriteta odtava že ob pomisli nanjo.
Da ne bo nesporazuma, totalno se strinjam, da mora imeti vsak svoje pravice. Tudi otrok. Ampak…..Nekega lepega dne, mi je moja mala šolarka prijavila, da ji ni treba početi če česa noče, da so jih tako učili v šoli in da so to otrokove pravice. Počepnil sem pred njo in jo vprašal : “Kaj pa so vas učitelji učili o dolžnostih?” “Nič” je po nekaj sekundah prijavila. In potem sva si vzela nekaj minut časa, da sem ji razložil, da ne moreš uveljavati pravice brez prej opravljenih dolžnosti. Razumela je. Ker otroci razumejo več kot si odrasli upamo pomisliti. In po njenem obnašanju mi je jasno, da sva s to temo za vedno razčistila. Pač ne moreš nekaj zahtevati če sam prej ne daš.
Ampak, veš kaj, seštel sem, da se za otrokove pravice “borijo” in jih uveljavljajo predvsem starši, ki so se bore malo ali nič posvečali vzgoji svojih otrok. In potem se preko raznih šolskih svetov in organizacij izživljajo nad učitelji. Da bi tako nekako posuli s pepelom same sebe pred svojimi otroci. Krivdo za nespodobno obnašanje svojih otrok enostavno valijo na učitelje in učitelji so potem v nemilosti pri krotenju teh polnih pravic otrok, ki jim lahko zminirajo celo učilnico, pa bodo na koncu še učitelji krivi, ker so poskušali komu nabiti ukor in/ali odpustitev iz šole. Ker so kršili otrokove pravice. Otrokom pa rastejo krila brez red bulla, ker so jih starši to naučili.
Ampak pomanjkanje temeljne vzgoje spodobnega obnašanja, ki je v absolutni domeni staršev in ne učiteljev, seveda ne opraviči nezanimivih interpretacij predavanj slednjih. Eno je pač z drugim povezano. In učenci bodo vedno zviti, preveč učiteljev pa ostaja, kot kaže, sodobnih slovenskih šalabajzerjev, ki uveljavljajo avtoriteto in kreativnost le ko zahtevajo povišanje plač. Saj res, koliko je v resnici vreden učitelj, če ni sposoben učenca spraviti na stopnjo, da ta postane boljši od učitelja ?
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Zakaj so dojenčki v zaporu....
- Novak Đoković - da, Nole je postal največji tenisač vseh časov.....
- 15 let bloga Don Marko M.....
- Športnik leta Slovenije 2021 Tadej Pogačar, košarkarska reprezentanca nezasluženo.....
Imam hcerko v 2. razredu osnovne sole in sem se ucenec stare garde. Ko gledam sedanje stanje po solah se popolnoma strinjam z vami in zadeve ne bi mogli bolje napisati. Upam, le da se bi ob tem komentarju zamislili tako ucitelji kot starsi otrok, ki jim je tako hudo v soli.
Marko, za ta zapis vse pohvale.Tudi sam sem učenec stare šole in resno sem zakrbljen, ko gledam kaj vse si dovoljujejo učitelji razen kvalitetno opravljati svoje delo.Sem oče dve šolarčkov, ki sta živahna, ju dosti zanima in dosti sprašujeta.In prav neprijetno s epočutim, ko mi povesta, da v šoli od učiteljice nista dobila odgovorov na vprašanja razen tistega -bomo pri naslednji uri-.Mislim, da bi starši morali stopiti bolj skupaj ampak ne toliko za otrokove pravice, ker jih imajo že več kot mi odrasli, ampak zato da se ustanovi način, kako nesposobnim učiteljem enostavno prepovedati opravljanje tega dela.Se pa popolnoma strinjam s tabo, da moramo starši sami doma poskrbeti za moralno vzgojo svojih otrok, ker to pa res ni delo učiteljev.
Od danes si dobil še enega novega rednega bralca tvojih zapisov.
Lep pozdrav
Opa mucek,zdaj pa si povedal kruto resnico.Bravissimo.Zaenkrat še nimam otrok (delam na tem 🙂 ) ima pa prijateljice,ki imajo male šolarčke.Koliko zanimivega imajo povedati tej malčki o učiteljih,sploh učiteljicah,predvsem nič kaj vzpodbudnega.Sploh me ne čudi,da potem otroci počnejo lumparije ali pa neradi grejo v šolo če jih pa ne znajo zmotivirati.Pa še plačani so za to.Te učiteljice danes niso niti senca tistih,ki so nas učili.Razen res zelo,zelo redkih izjem.Ena moja prijateljica,ok oseba, je hotela enkrat biti prisotna pri šolski uri, da sam vidi zakaj ji hčerkica non stop stoka kako je nezanimivo v šoli.Z veliko muko ji je nekako uspelo biti prisotna in še danes se križa.Komaj smo jo prepričale,da je lahko na drugi šoli kaj boljše če je isti program,ker je kar hotela prepisati ta malo.
Se pa čisto strinjam s tabo,da je dolžnost staršev dostojno vzgajati svojega otroka.Če vzgajam spodobno mojega medota bom sigurno tudi najino mularijo. 😉
Česa tako udarnega,čeprav strnjenega, a v vseh bistvih prikazanega nisem že dolgo brala.Pohvalno.Žal se moram v večini strinjati.Čeprav sem ravno iz te stroke.Za poklic učiteljice sem se odločila zaradi tega,ker sem bila in sem prepričana,da lahko malčkom dosti ponudim.Lagala bi,če ne bi priznala,da me dodatno motivira tudi dobro plačilo in lepo število prostih dni v primerjavi do večine delavcev v ostalih panogah,sploh tistih po tovarnah.Popolnoma se strinjam, da je ravno interpretacija snovi učitelja tista,ki motivira ali demotivira učenca.Sama zaenkrat (še) nimam nobenih težav v smislu avtoritete,saj malčki zelo aktivno sodelujejo in šolske ure nam minejo kot trenutek,kar me samo dodatno vzpodbuja na pravi poti.Koliko pa smo takšni deležni občudovanja pri nekaterih kolegih je pa že druga zgodba.Se pa popolnoma strinjam z vami,da bi morali temelje spodobnega moralnega obnašanja starši sami opraviti.Šola doma ne more nadomestiti,lahko pa ga dopolnjuje.Čeprav meni ni nikakor odveč tudi kakšnemu učencu,ki tovrstne vzgoje doma ni deležen,pomagati tudi v tej smeri.
Želim vam,da bi vaši malčki bolj veseli,optimistični in v duhu zabave obiskovali šolo in takšnega razpoloženja iz nje tudi odhajali.
Lep pozdrav
Kaj bluziš če nimaš pojma! In kaj imaš proti učiteljem?
Bo že res,da so šestletniki še preotročji za šolo,tako je vsaj rekla moja učiteljica mami,ki me je vpisala s šestimi leti v šolo že prvi mesec in le mamine prošnje naj malo potrpijo z malim razbojnikom so krive,da me niso že prvo leto vrgli iz šole 😆 da sem bil pa že takrat napreden sem dokazal v šestem razredu,ko sem poskrbel za to,da mi je bilo omogočeno hoditi v devetletko devetletko 😆
Samo enkrat devetletko 🙄 😆
Peter
tnx….ne vem sicer, koliko se utegne kdo zamisliti ob mojem zapisu, ampak glede na jurišno branje tega zapisa nekaj že bo….samo v vednost – ta moj zapis so si, po kazateljih bralcev, med ostalimi, tudi starši, prebrali tudi na naslovih 107 slovenskih osnovnih šol, 16 srednjih in petih fakultetah….komentirala pa je le ena iz stroke…..zgovorno samo po sebi….
denis
tnx….tvoja ideja je sicer sprejemljiva a se mi zdi, da težko uresničljiva v naši podalpski….ali pa ne….
Ivonca
tnx….pa si prav potrdila – niti senca….glede tvoje vzgoje, tudi tvojega meda, pa res nimam pomislekov….le na njih mestu ne bi ravno bil…. 🙂
Sandra
tnx….res sem upal na kakšen komentar iz stroke….in vašemu nima kaj dodati….hvala enako pa za lepe želje….in privoščim še naprej kreativno delovanje….
Irena
lepo, da si si vzela čas in podrobno prebrala….če sem se s čim dotaknil ega tvojega poklica, se ti seveda ne bom opravičil…ker se za resnico ne opravičujem….
nimam pa čisto nič proti učiteljem….sploh pa ne proti učiteljicam….z njimi pa marsikaj….nekatere to odlično in nepozabno vejo… 🙂
kamper
haha…res si bil vizionar in krepko pred časom…in kot zgleda, vzorčen primer današnjih razmer….ampak, ti si bil prvi….in prvi je….saj veš no…. 🙂
Tvoje razmišljanje je eno veliko posploševanje. Stare čase idealiziraš (jaz,. recimo, se spomnim tudi drugačnih primerkov učiteljev, manj angelskih in bolj bolnih, pa lasali so, metali ključe v nas, svoje frustracije izživljali, pridigali, moralizirali…), današnje pa bičaš, čeprav je po mojem večina učiteljev boljših od stare garde. O avtoriteti pa… ni tako enostavno, preberi si kaj literature, ne moreš takole na pamet.
Bojan
posploševanje je delno in ne veliko, kot praviš, sploh pa ni na pamet , ampak iz vsem na očeh prakse….enemu samemu učitelju pač ne mislim ode pisati za uspešnost, če pa je večina mimo poslanstva…..zanimivo, da te je zbodel moj primerjalni prikaz izvajanja avtoritete učiteljev, ne pa slog in način dela, torej izvedbe predavanj, kar je tudi nosilna misel zapisa….
“starih” časov seveda nisem idealiziral ali novih bičal, primerjal pač….jasno je, da so vedno in povsod izjeme, ki potrdijo ali ovržejo pravilo….tudi mi smo imeli v osnovni šoli eno učiteljico prepolnega podstrešja samozadostnosti, feministične nadutosti in zaničevanja še same sebe, kar se je prenašalo tudi na učence….ampak o takšnih res manjšinskih primerkih se mi ne zdi izgubljati besed…..
za pripravo tega zapisa pa sem prisluhnil najprej otrokom….tudi svojim….potem sem si še praktično, skozi leta, ogledal delo njih učiteljev, čeprav so prevladovale učiteljice….sledila je še primerjava mojih osnovnošolskih dni in nastal je zapis…..
pravzaprav mislim, da sem bil še prizanesljiv do današnjih učiteljev, sploh učiteljic…..včasih, ko mi, tudi moja, mularija pove zanimivosti iz predavanj v šoli, me milo rečeno zvije v trebuhu…delno od smeha, delno od povečanega nastanka kisline….in kolikor vem iz starševskih pogovorov z znanci in prijatelji po naši podalpski, imajo podobne težave….
današnji učitelji, spet predvsem učiteljice, so roboti sistema, brez kreativnosti, smisla za humor in sposobnosti doživetih interpretacij predavanj……tisti redki, ki pa to zmorejo, so tudi pri učencih zapisani kot cool frajerke/frajerji….
poanta zapisa pa je itak v tem, da imajo avtoriteto brez vsake prisile ali ženskega zganjanja histerije pred tablo predvsem in zgolj tisti učitelji, ki imajo zanimiva predavanja….razlika je torej v osebi sami, glede na to, da so knjige za vse iste….dokler pa bodo učitelji v glavi imeli le, da bi morali biti spoštovani, kot učitelji nekoč ali pač zgolj zato ker so učitelji, ob tem pa niso pripravljeni nič individualno storiti, jih otroci v šoli praktično ne potrebujejo – knjige znajo namreč tudi sami prebrati brez učitelja….
sicer ti lahko bereš knjige in knjige o načinu izvajanja avtoritete, a bolj enostavnega recepta izvajanja le te , tudi v šoli, kot sem zapisal, pač ni….modra beseda je še vedno spravila v sodelovanje cele narode, palica niti tistega, ki jo drži v roki….ta moja zadnja avtorska misel pa, verjemi, ni nastala iz knjig, iz življenja pač…