Koliko dostojnosti je potrebno, da si lahko šef Sazas-a, je dokazal kar Matjaž Zupan sam. V kroničnem pomanjkanju strpnosti in pravem prikazu lastnega obraza je dovolj samovšečno izjavil : ” Lahovnik je razumen človek in gotovo ve, da se mu ne splača za sovražnike nakopati glasbenih zvezdnikov, kot so Magnifico, Predin in Lovšin , ki so naši člani.” Ja, takšno izjavo si lahko dovoli le nekdo, ki mu postaja zelo jasno, da bo še največ izgubil sam. In zakaj si Zupan v svoji grožnji ni dovolil, namesto le treh, omeniti kar vse člane Sazas-a ? Enostavno zato, ker se predobro zaveda, da 80% članov ne deli z njim takšnega mišljenja. To so tisti tisoči članov, ki ne sodijo med prvih 10 – 20 članov, ki več kot redno in zajetno prejemajo svoje honorarje, medtem ko ostali tisoči o honorarjih za svoja avtorstva lahko le… sanjajo.

Enormna napaka naše politike in politikov je tudi v tem, da še vedno dopušča Sazas-u totalen monopol na tem področju, kljub temu, da je Evropska komisija že sprejela protimonopolno odločitev, ki prepoveduje omejevanje konkurence, kar velja tudi za Sazas. Zakaj politiki še vedno tako goreče ščitijo Sazas vedo verjetno najbolje kar sami. Čeprav avtorji in navadni smrtniki že dolgo niso več zgolj le neumne koze, da ne bi sami razumeli razloga. In sploh ne bi bil noben čudež če bi, zaradi nedopuščanja konkurence na tem področju, tisoči avtorjev, organizatorjev in lastnikov lokalov sprožilo državljansko nepokorščino. Upravičeno. Položnice Sazas so tiskane z zelo mastnim črnilom. Neupravičeno.

Sazas sam določa cene pobiranja prispevkov, sam jih pobira, sam obrača. In kam v resnici roma ta masa denarja, katero pobira Sazas za kao avtorske pravice? Mogoče v privatne hiše, avtomobile, jahte, vikendice ? Če bi kdo nadziral poslovanje Sazas-a potem bi vsi vedeli odgovor, tako pa ga pozna le peščica izbranih, ki ga uporablja. Preostalim tisočim avtorjem pa niti centa od silnih miljonov. Napovedana sprememba zakonodaja na področju avtorskih pravic je več kot dobrodošla in zaželjena. In pri pripravi zakona bodo morali politiki upoštevati evropska določila za to področje. In sprostiti konkurenco na vsaj še 5 pooblaščenih organizacij. Najprej. Koliko članov bo zaradi tega izgubil Sazas sploh ni pomembno. Hoteli smo kapitalizem – pa ga imejmo.

Vodstvo Sazas se vseskozi sklicuje, da pač delajo po veljavni zakonodaji in tako na zakonodajo valijo tudi svoja povsem nerazumna dejanja. Med ostalim od organizatorjev zahtevajo plačila nadomestil avtorskih pravic tudi za izvajalce in avtorje, ki jih dejansko niso pooblastili za to. Zanje šteje le, da avtor/izvajalec nastopa na teritoriju Slovenije oz. se njega glasba predvaja. Po domače je to nekako tako, kot če bi jaz od pošte zahteval, da penzijo soseda poštar nosi meni. In kako lahko potem avtor, ki ni pooblastil Sazas za zastopanje, pride do pobranih sredstev za svoj račun ? Nikakor.

Pa tudi to pobiranje prispevkov za javne nastope je svojevrsten nateg, s katerim se ne strinjam. Glasbeni izvajalci, v naši podalpski sploh, po večini niso tudi avtorji svojih skladb. In takšni izvajalci, ki niso avtorji, bi morali sami plačati avtorju pravice do izvajanja njegovih del oz. bi jim moral organizator/naročnik ta del odbiti od honorarja in direktno nakazati avtorju. Le tako bi avtorji res dobili svoj delež in po drugi strani bi tudi avtorski izvajalci bolj pridobili na ceni. Sazas namreč niti približno ne nakazuje pobranih prispevkov za vsako predvajanje avtorja na njegov račun.

Koliko dejanske poštenosti premorejo v samem vrhu Sazas priča tudi naslednji primer, ki nikakor ni osamljen. Vsakih nekaj let tudi sam, kot član, pošljem avtorsko delo v prijavo na Sazas, čeprav je bolj modro, da avtorji dela prijavljajo v tujini. Čeprav tuje sorodne agencije o Sazas nimajo nekega spoštljivega mnenja. Leta 2002 sem tako prijavil svoje delo. Prvič na Sazas. Delo, ki je doživelo nekaj tisoč natisnjenih izvodov in javnih predvajanj. Skrbno sem vodil evidenco. Zanimalo me je pač, kaj tako mlatijo čez ta Sazas avtorji. Cela 4 leta sem čakal na honorar, ki se ni in ni hotel preliti iz njih računa na mojega. In potem sem poslal mail.

V odgovor sem najprej dobil, da takšnega dela pod mojim imenom nimajo v evidenci. Čeprav je pooblastilo obstajalo. Tudi dva naslednja poskusa sta bila neuspešna. Uporabiti je bilo treba dodatne vire. Nakar se je moje delo vendarle nekako našlo. Ampak, glej čudež. Namesto mene je bil kot avtor podpisan eden od članov Sazas, tistih 10 – 20 v vrhu, katere sem prej omenil. In v trenutku je bilo jasno kje je moj honorar. Ne pa kako je do tega prišlo. Ampak to še pride. Imena tega člana ne bom omenjal, ker je takoj po mojem klicu skočil na banko in mi nakazal ves honorar. Brez obresti seveda. Ostal pa je še drugi del. Honorar od mehanskih pravic. Na Sazas so se mi izmenjavali na telefonu nekaj dni, da so mi na koncu prijavili, da založba ni poravnala pavšala do njih. Da naj se zmenim z založbo. Pa dajmo.

Založnik mi je poslal fotokopija vplačanega nakazila Sazasu za izdane cd-je. Torej, Sazas je plačilo prejel in bi mi moral nakazati honorar. Pa mi ga še do danes niso. Da naj se zmenim z založbo pravijo. Ampak zakaj so potem pobrali denar založbi za moje avtorstvo ? O mojem drugem delu sodelovanja s Sazas pa kdaj drugič. Verjetno ne bo nič narobe, tudi če bi zapisal, kam vse je romal denar od pobranih prispevkov, katerih večina avtorjev (še) ni videla.
Edino pravično bi bilo, da bi že včeraj, ali vsaj še letos, politiki spremenili zakonodajo na avtorskem področju in Sazasu dodali konkurenco. Dejstvo je, da Sazas ni sposoben sam izvajati za kulturni razvoj tako pomembne dejavnosti. Moč kulture naroda se meri tudi po moči in številu del avtorjev. Dediščina neprecenljive vrednosti, ki si zasluži spodobno obnašanje. In avtorji tudi.

Don Marko M