Cenzura je glazura

Da je Veliki brat prisoten vse okoli nas, me nikoli ni ganilo kaj prida. Voajerji pač morajo tudi nekaj početi. In če so za to še dobro plačani zakaj pa ne. Celo dobre lastnosti vidim v tem njega početju. Če ti npr. ukradejo avto, kolo ali pa kakšen mali zmikavt kakšno torbico čednemu dekletu ali upokojeni mladinki iztrže iz varnega objema, potem ga kamere lepo posnamejo in tatič ima vse možnosti, da postane žrtev. Ne škodi niti, da je VB prisoten na spletu, saj se v končni fazi, kot prej omenjenemu zmikavtu, isto lahko pripeti tudi kakšnemu modrijanu, ki svoje psihotične modrosti stresa na razne naslove v svetem prepričanju, da je njega nick, pc in stol na katerem sedi pač neizsledljiva in bunkersko zaščitena lokacija. Ampak, za dosego tega končnega rezultata ti ravno ni treba biti VB. T.i. demokracija je naši podalpski prinesla tudi – cenzuro. Nov sistem – nova pravila. Rodil in odraščal sem v svoji prvi domovini Jugoslaviji. Ko je bila Slovenija bolj slovenska, kot je danes. In ja, bila je prisotna cenzura. A omejena. Nikakor namreč ni bilo zaželjeno le, da si kakor koli kritiziral… Tita ali sistem.  Ampak, zakaj bi kritiziral nekoga, ki mi je omogočil rojstvo in pestro, zanimivo otroštvo ?!

Cenzur je seveda več vrst : skrita, prikrita ali odkrita. Obenem pa je zelo raztegljiv pojem za retorično spretne. In praviloma “koristi” le posameznikom. Obstajajo pa tudi deli, kjer lahko koristi tudi splošni javnosti. Temeljni namen cenzure je v tem, da nekdo nekomu lepo ali drugače dopove, da mora svoje izrečene misli in/ali dejanja omejiti v določenem delu, jih prilagoditi in/ali v celoti ne izvajati. Praviloma se tisti, ki cenzuro izreče ne naslanja ne na ustavo ne na zakonodajo, ampak na lastno oceno oz. upošteva navodila nekoga drugega. Katerega pa k temu izreku vodi določen interes. Lepo in prav bi bilo, da tisti, ki izreče cenzuro le to tudi utemelji. Ampak večja večina tega še vedno ni sposobna ali pa le noče v svoji vzvišenosti “izgubljati časa”.

V naši podalpski je poudarek na cenzuri predvsem v medijih in vzročnih povezavah. Ironija je le v tem, da so praktično vsi mediji pod oblastjo določene politične opcije.  In potem smo priče nikoli dokončanim zgodbam, katerih si vsaj malo dostoj(anstv)en človek ne bi smel privoščiti. Cenzure ne manjka niti v službenem vsakdanu na ostalih področjih. Nekateri so cenzur deležni celo v privatnem življenju. In če sem v Jugoslaviji točno vedel, kaj je merilo določanja cenzure, potem v samostojni Sloveniji tega ne vem več. Po ustavi se sicer lahko povsem svobodno izražaš, seveda za lastno odgovornost a se obenem ne smeš čuditi, če ti bo določene izjave poskušal (ne)uspešno cenzurirati ravno tisti, katerega sploh ne omenjaš. Zato ker je pač prijatelj prijatelja in je na takšen položaju, da lahko (ne)utemeljeno izreka cenzure. Svoboda izražanja je svobodna le dokler je samo v glavi shranjena.

Rad bi sicer napisal, da so bile cenzure za moj račun anekdotne narave. Saj nekatere so bile. Prva na primer. A tudi zadnja v tem stilu. Tistega poletja 93, ko se mi je izpolnila ena od mojih želja, na katero sem leta čakal. In ko je bil radio Morje iz Izole na takšni stopnji, kot ne bo nikoli več nobena radijska postaja v naši podalpski. V svojem programu sem se dotaknil, čeprav zelo prefinjeno, kulturno in brez vsake žal besede, določenega dogodka v mojem življenju na svoj brez dlak, ironičen pa tudi (pre)drzen način in večina številnih poslušalcev se je ob basni zabavala. Kar pa je bilo dovolj, da se je v mojih besedah ena nikakor omenjena oseba identificirala. Pa ne le oseba ampak kar cela firma.

Še preden sem zaključil oddajo je fax porival ven papir z vsebino, ki se je končala na drugi strani. Namenjen direktorju. Na papirju ni manjkalo groženj po suspenzu, tožbi in zahtev po cenzuri, torej onemogočanju mojih nadaljnih izjav tudi v tej smeri in celo zahteva za mojo odpoved. Na srečo pa sem imel zakon direktorja Aleša. Kozorogovsko strpnega in skuliranega. Še enkrat smo poslušali, tokrat posnetek, oddajo v tistem “spornem” delu. Nasmejal se je od srca. In sva se zmenila, da bomo kao upoštevali njih fax. Delal sem še do konca tedna in potem odpeketal na nagradno plačani dopust za dva tedna. Res sem bil poteben dopusta po 10 mesecih. Tisti, ki so poslali fax pa so živeli v prepričanju moči njih besede. In po 14 dnevih, ko sem bil spet v etru in sem vedel, da tisti, ki so poslali fax napenjajo slonja ušesa, sem jim rade volje ustregel. Spet. In spet je sledil fax skoraj iste vsebine. Le da jim je tokrat Aleš odpisal, da lahko tožijo kolikor jim je ljubo. Kar seveda niso. No brain, no pain.

A prve prave cenzure sem bil deležen že leto potem, ko sem prestopil na še danes nekako stoječo lokalno radijsko postajo v Kopru. In potolkel rekord finančnega prestopa, ki še danes drži. Mislim, da je bilo četri dan pred mikrofonom, ko sem si dovolil zavrteti Prljavo kazalište – Ružico (Mojoj majci). Že po minuti je zvonil telefon in takrat direktor, politični lokalni “veljak” mi je jasno povedal, da balkanske muzike ne bo. Kar mi je osebno povedal tudi kakšno uro kasneje. Seveda ga ni zanimalo, da tisoči poslušalcev ne razumejo balkanske rock glasbe kot sovražni govor ampak, da le uživajo v glasbi. In ja, spet si uganil/a. Naslednji dan sem čisto ponosno zavrtel Ribljo čorbo – Kako je lepo biti glup. Ob 7.30 zjutraj. In bil tako deležen številnih klicev navdušenih poslušalcev.

Navdušena pa ni bila žena enega od lastnikov, ki mi je vpila histerično v slušalko “da naj neham to sranje vrteti”. Več kot to, da sem ji rekel pred koncem “jaz ti nisem kriv, če ga nisi bila deležna to noč” pač nisem spravil iz sebe. Nisem žalil in nisem bil nesramen. A to je bilo vseeno dovolj, da me je čez 15 minut klical njen mož – solastnik in zahteval raport v njega pisarni, ko končam program. Da bi se cenzura lažje izvajala sem bil napoten v tedenski brezplačni suspenz. In po tednu, ko sem se vrnil  pred mikrofon in gramofone….Ja, spet si uganil/a – v petem komadu je gramofonska igla že res lepo rezala brazde komada Azre – Fa,fa,fa….In spet so klicali navdušeni poslušalci s katerimi smo se pogovarjali – tokrat v živo. Klicala je tudi žena – pa ne moja, ampak njej se nisem časa oglasiti ob vseh klicih. Lastniki so pač hoteli imeti visoko poslušanost, za to so me plačevali in to so dobili.

Leto kasneje mi je bilo teh cenzurnih posegov na tem radiu že čez glavo in sprejel sem ponudbo edinega cerkvenega radija naše podalpske, ki so želeli odkupiti avtorske pravice ene od mojih oddaj na prejšnjem radiu. Zakaj pa ne. Tudi ta struktura poslušalcev me je zanimala. Pa tudi odlično plačilo. Ampak, koncept oddaje sem moral prilagoditi njih programskim zahtevam. Kar je sicer oddajo samo več kot pol spremenilo in je po moji oceni izgubila naboj, ampak oni so se strinjali. Proste roke naj bi imel tudi pri glasbenem izboru. Naj bi. Že v prvi oddaji, ko sem bil že nekaj časa napovedovan, sem nevede zavrtel skladbo, ki je na tistem radiu nosila oznako – Cenzura. Od Nece Falk – Banane. Seveda tega nisem mogel vedeti prej, ker sem v oddajo prinesel svoje cd-je. In po oddaji sem prejel spisek cenzuriranih komadov.

Praktično vse, kar je bilo v mojem stilu in je sodilo v koncept oddaje. Koncept oddaje sem tako po tem spremenil v meni že ne več všečno podobo, ampak zadovoljivo za naročnika. Biznis je biznis. Obenem pa sem kar sam odstopil kot voditelj in vodenje prepustil drugemu. Pač mi ne gre najbolje brati tuje misli, če jih ne čutim. Nisem robot. Vsega honorarja od tega radia pa še danes nisem prejel za avtorske pravice. Čeprav ga je kar nekaj.

Cenzur sem bil deležen tudi s strani nekaj naših mestnih političnih veljakov. Ne le cenzure, tudi onemogočanja v celoti. Pač nisem bil v pravi stranki. Ker nisem v nobeni. Ker sem tistim dvem, ki so me vabile v svoje vrste zapisal ceno, ki zajema njih pet letni budžet. Seveda ni manjkalo tudi ostalih cenzur. Zadnja sega v lansko leto, ko je Siol brez vsake argumentirane osnove enostavno pobrisal moj blog takrat prijavljen še v njih skupnosti. Ker tri osebe niso bile navdušene nad prebiranjem mojega bloga. So pa bili ostali tisoči. Prepričan sem, da bi moj uvodoma omenjeni direktor Aleš moj blog spravil na prvo stran in ga tam držal, namesto odstranil. Kar bi naredil vsak sposoben šef. Ampak na Siol-u si je brisanje dovolil kar moderator sam. Zdaj pa si njega šefi belijo glavo.

Ostaja pa dejstvo, da bi ravno te spletne skupnosti kot so Siol, MMC in podobne res morale uvesti cenzuro. Za tiste, ki izživljajo svoje frustracije v ne samo žaljivih, strpnosti pomanjkljivih in neokusnih, ampak celo ničemur podobnih izjavah. Če cenzurirajo resnico, pa naj še omenjene. Ker, dokler tega ne bodo naredili bo to pomenilo le, da se kot mediji, ki bi morali biti vzor obnašanja, popolnoma strinjajo s tem, da lahko vsakdo pljuva po njih dvorišču in celo hiši. Po načelu – kakšen gospodar, takšni družinski člani. Izgovori, da nimajo dovolj moderatorjev so le izgovori.
In cenzuro samo presega le še eno – samocenzura. Težko razumem tiste, ki si jo dovoljujejo, se pa trudim. Pravila obnašanja na mojem blogu, katera ti je dovoljeno razumeti tudi kot cenzuro, če res ne zmoreš drugače, pa si lahko prebereš tam zgoraj v O avtorju. Pri meni lahko namreč še vedno poveš vse kar hočeš, čeprav ne kakor hočeš – ker slovenščina v svoji krasoti ponuja izjemno pestre možnosti izražanja.

Don Marko M

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Cenzura je glazura

  1. Nimam ravno navade pustiti “tako kratkega” komentarja ampak moram povedati, čeprav dodati k tvoji objavi pa nimam kaj: SUPER si tole povedal!!!

  2. Kaj ženi lastnika si rekel da nisi kriv če ga ni bila deležna to noč?Mogoče je bila zato nataknjena ker je hotela da bi bil kriv za to noč. 🙂 Mucek ti si itak facko in vsi vemo da samo tisti brez pojma cenzurirajo najboljše.Pa spokaj se že spet pred mikrofon ker to kar zdaj poslušamo lokalnega na kozjem radju je že žalostno.
    Moj medo nima nobene cenzure če pride še isti dan domov in zaenkrat cenzuro še šparam. 🙂

  3. furija

    natanko tako….in takšne moramo imeti še posebej raaaaaadi, ker v svoji polni duši predsodkov in stereotipov ne vidijo dlje od svojega nosu….imajo pač vse bolj na kratko narejeno…. 🙂

  4. Ivonca

    tnx…saj ko sem ji to rekel sem mislil na – spanec 🙂 ….pred mikrofon pa kmalu spokam spet….moja najdražja pa mi ne daje nobene cenzure niti če me cel teden ni…. 😆

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *