Kaj imajo skupnega melodije, morje in sonce? Prime time na naši nacionalki. In to je to, bi lahko tudi enostavno zaključil. Z mojo najdražjo sva jemala zalet na koncert Severine, a ker sva tisti dan dež poprej že tri krat spoznala do zadnje kaplje na vsakem mm kože in je pogled skozi okno napovedoval tudi četrti poskus, sva za določen čas preložila odhod. Da mi ne bi še kdo kdaj poskušal dopovedati, da obstajajo nepremočljiva oblačila ali super dežniki. Ker ga takoj peljem na koncert Severine. No, tisti bonus čas sva zapolnila z gledanjem MMS. In ja, hvala tistemu, ki je izumil tv pilota. Da sva lahko za vsako minuto MMS gledala tri minute filma na drugem programu. Ki pa se je zaključil pred pričetkom velike drame zaključnice festivala.
MMS se je sicer začel obetavno. Zelo. Stereotipi. Ki so izvedli komad, ki dejansko pristaja takšnemu festivalu. Sproščeno, zabavno, poletno. In ko so… Stereotipi zapustili oder sta do konca festivala svetili le še dve zvezdi – P. Poles in L. Flego. Dokler bosta ona dva bo tudi upanje za MMS. Aja, a sem omenil, da sva preklapljala na film ?
Ups, da ne pozabim. Pred začetkom festivala je nacionalka prikazala še nek kao dokumentarec zgodovine festivala. Ne bom se obregnil ob dejstvo, da je bilo v “svežih” izjavah o festivalu moč opaziti tudi že več kot leto pokojne glasbenike ampak ob dejstvo, da nastopov zmagovalcev od 2004 do 2008 sploh niso pokazali, čeprav so vse prejšnje. In potem pridigajo o spoštovanju in pomembnosti do MMS.
Skratka, zmagovalna skladba dejansko ni imela tam kaj početi, kvečjemu na kakšnem narodnem festivalu. Po kakšnem ključu pa je prišel na oder tisti Jan, čeprav je bilo prijavljenih preko 120 skladb in če odštejemo družinske povezave, bi pa res rad vedel. Saj je prav, da se vsakemu ponudi priložnost ampak ne za vsak festival. Ampak zdaj vsaj poznam recept – pospešeno se bom naučil igrati kitaro in se naslednje leto prijavil na MMS in seveda pobral vsaj eno nagrado. Če kdo obvlada kakšne bolj turbo inštrukcije učenja kitare, kot jih sedaj prakticiram, naj me obvesti. Poleg Stereotipov je čast MMS do neke meje reševala še Arhova. Je pač kot vino. V letih a zadane.
Cvetka večera pa je nedvomno bil kvartet fantastikus HHIK brez promilov, ki naj bi zapolnil minute glasovanja. Njih zimzeleno popevanje, ki se je začelo takoj potem, ko sta Poles in Flegova odlično in zabavno interpretirala prosti čas in je Slavko Ivančič krilil proti Polesu z rokama kot bi kdo zgrešil penal finala Lige prvakov, je bilo res popevanje. Zeleno. Njih oddajanje glasov sem sprva poskušal razumeti kot drugačno interpretacijo, potem kot karaoke, potem kot venček ki se je spremenil v venec ugašnjene jeseni in se na koncu sprijaznil z dejstvom, da bi Magnifico skupaj s Polesom in Flegovo ta venček spremenil v totalno žurko ob kateri bi tudi odpisane ribe migale.
In potem je sledil edini adrenalinski trenutek večera, ko je Poles prijavil, da je zmagovalec pač lahko le eden. Bemti, pravi Dosjeji X. Pravi zmagovalec pa bo seveda tisti, ki bo odpikal največ radijskih predvajanj. Upam si trditi, da to ne bo nobena od nagrajenih skladb. No ja, to mojo trditev lahko premakne le Andrej Karoli, ki tudi v sanjah ne more brez Eros-a Ramazzottija in ne dvomim, da bo tisti jazz in Benča uvrstil v glasbeno kuliso vala 202 in verjetno tudi v popevko tedna. Pa ja, naj ljudje povejo sami.
In potem sem se spomnil, da lani MMS-a sploh ni bilo. Torej se je na odru nabralo kar nekaj praha. In da bi ga pobrisali res ni potrebno uporabiti tehniko in izvajalce za krepke tisoče € in to še vsem na oči kazati. Le pravi čistilki s posluhom je treba stvari dati v roke.
In potem sva se z mojo končno spokala na koncert Severine. Od začetka, pa do tri četrt, ko sva, zdaj že izkušena, ob prvih deževnih kapljah zgasnila domov. Večino je sicer potem zalil dež, pa jim nisem nič zavidal. Aja, kaj sem rocker delal na koncertu Severine? Ja kaj le. Užival sem v njenih čarih oblin, ironičnemu komuniciranju s publiko, odličnemu ozvočenju in seveda njenih interpretacijah kot bi poslušal ploščo. Ko sem jo prvič gledal in poslušal pred cca petnajstimi leti, je bila res devojka sa sela. Ampak že takrat je bilo jasno vidno, da se ji po žilah pretaka rock’n’roll. Vmes sem jo mogoče gledal le še en krat, čeprav slišal po radiju večkrat. A danes, po tem njenem nastopu in kot zaprisežen rocker trdim – Severina je edina prava rock bejba na Balkanu ! Prava Carica !

Don Marko M