Lunapark – I love this game !

Eh, vsakič ko že vidim lunapark, sploh če je z mano moja mala Carica, tisti otrok v meni postane še posebej navihan in neukrotljiv. Čeprav so tej lunaparki v naši podalpski kr neki, v primerjavi s tistimi iz tujine. Ampak, ‘bolje išta nego ništa’, je rekla lisica, ko je po enoletni abstinenci naletela na ježa. Če bi hotel biti rahlo provokativen, bi celo rekel, da se naši lunaparki vsebinsko niso nič spremenili od mojega otroštva. Pa ne bom rekel. Itak sem zapisal. Jim pač zaupam, da so tiste aparature zabave tehnično brezhibne. Sicer me je že od nekdaj v razmišljanje poganjalo tudi vprašanje, zakaj se tovrstni zabavi reče – lunapark. Bemti, kolikor vem, luna nima parka. In vprašanje je, koliko obiskovalcev tega parka je za na luno. Luni se res dela krivica. Sploh podnevi….
Od vseh zadev v lunaparku me še vedno najbolj ganejo avtomobilčki. Saj veš, tisti majhni, eko električni, oglati, z debelo črno gumo obrobe in palico stegnjeno proti mreži zgoraj. Še posebej jih imam lepo zapisane, ker je to bil sploh moj prvi avto, katerega sem lahko sam vozil. In to brez izpita. Danes, ko izpit imam, pa jih, milo rečeno, zlorabljam. Tam v tistem ringu si namreč lahko privoščim vse, česar si ne morem na cesti. Podiram vse kar lazi in kar gre. Adrenalin je prav ponosen name.

Sčasoma sem celo razvil spretnost, kako peljati za cel žeton, ne da bi koga zadel ali kdo mene. Kar je seveda skregano s temeljno poanto te zabave slogana ‘kreš,bum,ou’. Kasko pa je itak potekel vsem tistim avtkom. Čeprav se imam tudi za strpnega voznika, le ta preide v hudo preizkušnjo, ko se pojavijo zastoji na tem avto ringu. Pa ne vem kako se vedno najde kdo, ki ne zna voziti. In to automatica brez zavor. Pa kaj imaš tukaj za misliti ?! Gas, pa dolge luči. Nekje se že ustaviš. In potem naleti kakšen nedeljski voznik, ki med vožnjo, kot bi osvojil veliko nagrado F1, maha publiki ob ringu. Seveda njega navdušeno mahanje opazuje večina voznikov in evo – nesreča nikoli ne počiva.

Naenkrat se z svojim bolidom znajdeš pred kopico nagnetenih, ki so pasli firbce komu je tisti mahal. Kot kopica prekuhanih svaljkov po enournem odležavanju. In potem prileti rešilec, policija, gasilci in vlečna služba naenkrat. Vse v podobi ene osebe, s čikom v gobcu in razpeto srajco in vampom, ki visi čez pas. In s polžjo hitrostjo razdira problem, medtem ko pomirja ostale, da bo promet kmalu sproščen. In ko vse razstavi, po Murphy-u, poteče čas žetona. To me pa res razpeni. Samo zato, ker sem navajen svoj avto lepo parkirati, ne pa ga pustiti na sredini ceste. Enkrat sem zaradi tega in zastojev sicer poskušal zahtevati brezplačno vožnjo ali vračilo denarja, pa me je prodajalka kart gledala kot uslužbenka na Durs-u, ko sem izrazil drugi del zahteve.

Ker iz jabolka zraste drevo, se je za te autočke navdušila tudi moja mala Carica. Še kakšno leto nazaj mi je družbo v teh avtkih delala kot ‘bejba na afna vožnji’. Sledila je stopnja pozornega opazovanja in potem še inštruktorstva, kjer se je izkazala kot odličen učenec. In zdaj, ko je končno presegla tisti meter v višino, mi je zadnjič rekla : ” Tati, greva v lunapark. Na tiste avtke. Jaz plačam.” In že je vlekla svojo denarnico iz torbice, torej obeh svojih umetnin, katere je čisto sama izdelala ročno. No, malo sem pomagal pri grobih oblikovanjih materiala, ampak dizajn in finese obdelave so čisto njena domena. Pri nas si pač vzamemo čas za kreativnost. Seveda mi je ta njen poziv laskal, sploh ker vem, da preden odda denar od sebe, ga krepko potehta v potrebnosti namena. Šola pač. In potem sem počepnil pred njo, kar pred ženskami sicer ne počnem in ji rekel : “Ti kar šparaj, mala moja. Bom jaz častil.” “Ne, jaz bom. To sem vzela, da se bova vozila.” Girls just wanna have fun ! Odloč(e)ni ženski itak nima smisla ugovarjati, sploh zaradi redkosti tega pojava in sploh, če ima moje gene.

In potem sva se skoraj pol ure podila po tistem ringu, vsak v svojem avtku. Seveda sem bil vedno tam nekje blizu nje, čeprav to sploh ni bilo potrebno. Šumaher je bil v njenih letih, primerjalno, zgolj bleda senca voznika. Objelo me je totalno navdušenje njenih spretnosti, predvsem pa njenega navdušenja samostojnosti. Tako spretno in v polnem gasu se je izmikala drugim avtkom, da sem ji moral po drugi vožnji še enkrat obnoviti pravila. Torej ‘kreš,bum,ou’. Ne vem od kod ji, da je potem videla samo še moj avtek na ringu.

In potem sva spokala na vrtiljak. Pa ne tistega klasičnega, ampak ‘balerino’. Kjer muzika prebija bobniče med vrtenjem v levo, desno, gor, dol, naokoli, nazaj, naprej…..Prvi krog se me je oklepala, kot pijan plota. Spet navodila sproščanja. In naslednje kroge sva vriskala, kot bi nama kožo odirali. Ampak je noro pasalo. Še adrenalin nama je bil hvaležen. Fotografije pa so itak večni zapis trenutka.

Eh, ko sem bil mulac sem zagonil denarja v lunaparku v Ankaranu, kjer je bil čez poletno sezono. Itak sem ga sam zaslužil. Ampak s klapo smo obdelali vse fliperje, đubokse, avtke, vrtiljake in kar je bilo. Sploh pa tiste avtomatke s kleščami, ki jih še danes vidiš v nakupovalnih centrih, kjer lahko vlečeš ven pliškote, žoge ali kar pač noter je. No, v mojih otroških letih, je bil tudi takšen avtomat, v katerih so bile različne škatlice cigaretov. In ravno na temu avtomatu sem, po drugem poizkusu, spoznal, da je ceneje, če si kar kupim škatlico v kiosku.

In zdaj, ko je moja Carica prerasla tisti meter, je napočil čas, da ji pokažem tudi, kako izgleda pravi lunapark. V tujini seveda, kar je naslednja destinacija tovrstne zabave. In čeprav trenutna splošna gospodarska situacija ni ravno naklonjena trošenju za takšne oblike zabave, vseeno mislim, da se kdaj pa kdaj splača spokati v lunapark. Toliko igrivih in nepozabnih trenutkov ti omogoči, pa tudi primerjalno obdelovanje spominov na otroštvo. Ker, verjel/a ali ne – svet se vrti. Ne morem se naveličati…..

Don Marko M

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Lunapark – I love this game !

  1. Res slikovito zapisano. Sem si kar predstavljala. Avtomobilčki so že odnekdaj najboljša atrakcija. Sem bila v hiši “takšnih in drugačnih variant zabave” v tujini, pa so avtomobilčki še vedno največji uspeh. 🙂 Tako kot si rekel, adrenalin je hvaležen.
    Všečno pa je tudi brati, kako ljubeč odnos imaš s hčero. Čudovito.

  2. Mucek,tako sem noter padla ko sem brala,da se je še moj medo navdušil.Z njim so itak večji problemi ko zagleda lunapark, kot s tabo.Samo da vidi tiste avtke pa je adijo pamet in ga moram za ušesa proč vleč.Jaz pa sem raje bolj vrteča na vrtiljaku ali na kakšnem vlaku smrti.S tvojo Carico skupaj pa sta taka cukrčka simpatikončka,da bi vaju kar v izložbo dala in gledala. 😉

  3. Dober ta lunapark.Si me zavrtel v čas nazaj,ko sem tam spoznal svojo sedajo soprogo.Stala je tam na robu ringa kot praviš,jaz pa sem jo iz avtomobilčka povabil na krožno vožnjo.In od takrat se skupaj voziva povsod.Všečen mi je tvoj stil pisanja.
    Lep pozdrav iz Medvod tudi tvoji hčerkici.

  4. ivonca

    tnx….v izložbo naju, ja…pa razstavo organizirati… 🙂 😎 ….ti pa si vrteča tudi brez vrtiljaka….da ne omenjam jezika posebej…. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *