Sosed/a je kot topla greda

V življenju nekatere rabimo, nekatere pač ne. Isto mislim tudi o sosedih. Vsi jih imamo, kar še ne pomeni, da jih rabimo. Pri odločitvi, komu bo sosed, je namreč vedno v prednosti tisti, ki v določen kraj prihaja. In tam živeči se potem odločajo ali bo sprejet/a v tisto mini lokalno druščino, ali pa ga bodo ignorirali. Ne glede na relacijski odnos med njimi, pa mu/ji statusa soseda nihče ne more oporekati ali ga zanikati. Sosedstvo me še najbolj asocira na železniško postajo. Kraj je skozi tam, sosedje pa prihajajo in odhajajo. Eni se vračajo, vrnejo, eni nikoli več. Ampak, sosedstvo ima zelo pomembno vlogo v družbi. Sosed/a je namreč lahko istočasno ali ločeno dobrotnik, sodnik, pomočnik, krvnik, sogovornik, špicelj, prijatelj/ica noči, informator/ica, znani neznanec…..
Odraščal sem na vasi, kjer smo bili vsi, čeprav v razširjenem teritorijalnem razponu, sosedje. Takrat prva soseda je upravičeno nosila ta naziv, saj je bila edina v razdalji 50m zračne linije. Sledili so ji sosedje, ki so bili cca 100m oddaljeni, a že na italijanski strani. Otroci seveda nismo poznali meja. In ko sem bil doma, kar je bilo sicer sila redko, sem bil deležen sosedskega temeljnega obreda – vabilo na kavo. Moja gospa mati se je enostavno, za spremembo namesto name, zadrla proti hiši sosede in ji tako izrekla vabilo. Nič po telefonu, chatu ali e-mailu. Čisti klic narave. Tudi zame.

In takrat sem, v pozornosti opazovanja, spoznal, moč skodelice kave pri plemenitenju medsosedskega odnosa. Kave je sicer dokaj hitro zmanjkalo v skodelici, a besed nikakor. Tej babji hudiči so vse vedeli povedati o vseh in vsem v vasi. Sebe seveda niso imele časa omenjati. Eh, nikoli nisem in nimam namena niti poskušati razumeti tega ženskega hobija.

In potem sem se, v uporništvu pubertete in želje po samostojnosti, preselil v mesto. Kolikor Koper pač je mesta. Kmalu sem spoznal, da celo mesto prehodim prej, kot sem na vasi porabil do trgovine v eno smer. Nato sem spoznal, da je sosedstvo, čeprav v bistveno bolj strnjenem prostoru kot na vasi, povsem druga zgodba. V bloku, kjer sem najemniško prebival, je bil že čudež, če te je sploh kdo pozdravil ali pozdrav vrnil. Ampak, srečo v nesreči sem imel, da so bile v bloku tudi sosede. Par njih si je vedno našlo čas, da me povabijo na kavo. Ali pecivo. Tudi na večerjo. Ker sem bolj sramežljive sorte sem vabila odklanjal. V resnici me je zmrazila misel, da bi moral pomivati posodo potem, ko bi pojedel pecivo, večerjo.

Dve sta potem, po več vabilih in mojih odklonih, obupali v vztrajnosti. A tista ena je spremenila nastop. In se z večerjo, pecivom in kavo narisala pred mojimi vrati. Najprej sem pomislil, da bi prevzel “pošiljko” brez dostavljalca. Ampak potem bi moral pomivati sam posodo, pa še dostaviti bi jo moral nazaj. Pa sem labilno klonil in jo spustil v svoj brlog. Kjer sva seveda poglablja sosedski odnos. In priznam, da je odlično zamešala. Večerjo, pecivo in kavo. Sosedo sem tako spoznal v povsem drugi luči, saj se mi je povsem razgalila. Očigledno je bila potrebna. Pogovora.

V dobrem desetletju podnajemništva, sem tako, na različnih koncih, spoznaval različne sosede. In prav vsak/a od njih mi je, na svoj način, prispeval/a k mojemu osebnostnemu razvoju. Za fanta, ki je prišel iz vasi v mesto je bila to neprecenljivo. Zdaj že nekaj lepih let razvijam medsosedske odnose v naselju, ki me zelo spominja na mojo vas. Sicer je praktično skoraj v centru mesta, a obenem dovolj izolirano in mirno, da ni čutiti mestnega vrveža. Celo petelin na bližnjem griču zganja staromodnost bujenja. In par sto metrov zadostuje, da padeš v dogajanje mestnega vrveža, ko se vsem nekam mudi.

Sicer je moja soseska, v celoti, sila zanimiva. Sestavljena je iz pripadnikov različnih narodov in narodnosti, ki svojo izvirno kulturo ponosno razkazujejo. Prav je tako. Bodi kar si. Jaz pa te lahko sprejmem, ali pustim čisto na miru. Celotne soseske, tudi po več kot desetletju, še vedno ne poznam. Prostor sam sicer ja, a ne tudi prebivalcev. Kar sem malo popravil, ko sem popisoval nepremičnine. Po službenem statusu, pa je v moja soseska kar specifična. Prevladujejo birokratski uradniki, policijski šefi, politiki, zdravniki, podjetniki, umetniki, a primat držijo upokojenci. Seveda pa v soseski ne manjka niti narkomanov, drugače spolnih, prostitutk. Predvsem slednje, v glavnem samohranilke, se rade po spletu prikazujejo kot romantična bitja, s čimer vabijo stranke v svoj brlog, čeprav po soseski hodijo tako, da jim krona ja ne bi padla z glave.

In kako vse to vem? Ja, moje sosede pijejo ogromno kave. Moja mala uličica v naselju je namreč sestavljena iz kar 90% žensk. In prav vse so, v pravem sosedskem duhu, vedno pripravljene za akcijo. Zbiranja in oddajanja informacij. Verjemi, radio ali tv sta čisto odveč ob takšnih sosedah. Seveda je povsem normalno, da če “vedo” vse o pripetljajih v naselju, to vedo tudi o meni. Naj bi no. V bistvu sem na svoje sosede na nek način celo ponosen. Vrata stanovanja namreč lahko mirne duše pustim na stežaj odprta in se odpravim na dopust za poljuben čas. Sosede mi namreč, tudi brez naročila, garantirajo maximalno varovanje. Policaji in varnostne službe so pravi amaterji proti njim. Sploh pa od sosed izvem, katere bodo moje naslednje poteze v življenju, tako, da imam prihranjene tudi stroške za šlogarce.

Počasi začenjam dojemati, zakaj si je naš največji trgovec omislil slogan “Najboljši sosed”. A zanimivo, ta isti trgovec ima ta slogan samo v naši podalpski. V drugih, naših pobratenih državah Balkana, uporablja povsem drugačen slogan, ki od soseda ne vsebuje niti S. Razen če čez ta S potegneš dve navpični črti.
A kakor obrneš, je biti ali imeti soseda lahko veselje. Lahko je tudi mora. Ali pa veselje iz more oz. mora iz veselja. Definicije pravega soseda namreč še vedno ni. Pri oblikovanju sosedskega odnosa tako prednostno ostaja, da obstajamo le dobri in manj dobri ljudje. In sosedski odnos lahko oboje utrdi ali pa spremeni. Glede na to, da so vsi odgovori vedno zgolj in edino v nas samih, sosede jemljem le kot popestritev dneva. Lepo je biti dober sosed, ker je za drugačno obliko škoda časa v življenju. In lepo je imeti dobro sosedo.

p.s.
Komad iz spodnjega videa je moje avtorsko delo in si ga lahko brezplačno pretočiš tam na desni strani mojega bloga pod rubriko 4 moje za uho. Klikni na izbrano verzijo in potem še enkrat na dnu nove odprte strani.

Don Marko M

12 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Sosed/a je kot topla greda

  1. Sosede imamo vsi. Samo dobrih je bolj malo. Moja izkušnja z njimi je pol-pol. Med njimi so izjeme, ki pa že presegajo sosedske odnose. Sam se lahko pohvalim, da imam dobrega, poštenega in do mene prijaznega soseda.

  2. 🙂 Ja, sosedje. Prav res vse opazijo. Sploh pri nas na vasi.Še mojo novo barvo las so komentirali. 🙂 Ampak me ne moti. Naj uživajo. 🙂

    Ko sem pa bivala v mestu, je bila zgodba popolnoma drugačna; ampak saj to si napisal.

    Je pa v mestu fajn, ker imaš stalno nove sosede in stalno nove možnosti, da si na kom spočiješ oči. 🙂

  3. Nekaj podobnega kot si napisal sem tudi sama doživela.Ko sva se z mojim medom preselila v blok je trajalo skoraj pol leta,da smo si s prvo sosedo povedali kaj več kot dober dan.Ker smo manjši blokec ni čutiti tiste odtujenosti razen z nekaj tistimi,ki so podnajemniki in se menjujejo.Se mi zdi da kar lepo sodelujemo in zdaj po nekaj letih celo rojstne dneve nekateri skupaj praznujemo,kar ne pomeni prijateljstvo čeprav je na dobri poti.Kakšnega macho fatalnega soseda pa nimam razen mojega medota.Ti pa imaš čisto preveč sosed takšnih samskih in prijaznih,veš mucek. 😉 🙂

  4. ja,pri nas pa imamo eno sosedo,ki pridno šteje promet in to vsak dan…..ampak mene ne brigajo ne pna ne sosedi,rečemo si dober dan in to je tudi vse 😆

  5. Kako podobno z nami:

    sosede so tiste, ki čuvajo in vse vedo. Še posebej, če so 70+. Ampak so gajstne, bi se kar s kakšnim steple, če bi bilo treba.

    Sosedje (jih je tudi bolj malo) so pa v dve smeri: copate (tisti, ki so skupaj s prej omenjenimi sosedami) in zdraharji (tem je življenjskega pomena, kje stoji kontejner za smeti).

    Lepo je biti soseda!

  6. drmagnum

    imeti dobrega soseda, ki je vedno tam, ko je potrebna pomoč ali le sproščen klepet, obenem pa ga nikakor ni, če bi moral škoditi ne glede na način, je v naši podalpski seveda redkost….veseli me, da si med redkimi….dober sosed je seveda dosti več kot le sosed….je že, v neki obliki, družinski član….vsaj dokler se ne uleže v mojo posteljo, ko me ni doma… 🙂

  7. Plujem

    vesela bodi, dokler vse to opazijo….tudi novo barvo las….obstajajo namreč tudi sosedje, ki ne vidijo niti sebe….
    eh, meni je bilo lepše hodit gledat sosedo na drugi konec vasi….tako sem lahko vse misli le v eno usmeril….v mestnem naselju sem se tako moral najprej naučiti, da je treba srečo deliti….začenši pri počivanju oči….na sosedah seveda…. 🙂

  8. Noah

    sem že probal tudi to verzijo….v letih podnajemništva…..1x mi je bilo točno 1x preveč… 🙂 …je že tako,d aje treba soseda,sploh sosedo, držati kot pravega prijatelja – dovolj blizu, da je še vedno dovolj daleč…. 🙂

  9. Ivonca

    tisti en in edini macho fatalni sosed,ti je več kot dovolj… 🙂 ….nekatere moje sosede so res samske in tudi (preveč) prijazne, sem pa zato jaz nič samski in ravno prav prijazen….pač že vem, da zna od viška glava še kako boleti…. 🙂

  10. snežana

    vidiš, ti si tipičen asocialni problem….soseda šteje promet, ti pa ji ne ponudiš pomoči niti v občasni obliki pomoči vodenja statistike….no ja, danes je malo lažje, ko so trgovine vsak dan odprte, pa si ni treba več toliko sladkorja, kave ali česa od sosed sposojati….si pa malo sumljiva, ker tukaj vsi komentiramo nasprotni spol sosedov, le ti isti spol…. 🙂

  11. Vitalka

    bemti, veš, da me res fascinira vitalnost teh današnjih 70+ sosed….tistih manj me itak….sploh pa občudujem njih logistiko – čez dan večkrat grem od doma in pridem, a one so vedno tam na številu….zgleda kot, da se ne premaknejo, a informacije krožijo hitreje kot po radiu….lokalne seveda….drugače pa, teh v letih, mojih sosed še nisem videl na bojnem polju – so bolj pacifistično usmerjene – taktika ilegale i te stvari….
    kar se sosedov tiče, pa sem v tretji smeri, primerjalno s tistimi, katere navajaš…..čeprav, tisti preostali trije, ki so, povsem ustrezajo tvojemu opisu…. 🙂
    e ja, lepo je biti soseda….sploh, če ti lahko sosed povrta kakšno luknjo…..za obesit sliko,npr….

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *