Napitnina oz. sorodne oblike prostovoljnih prispevkov posameznika naj bi bila neka oblika nagrade v denarni obliki. Ker v naši podalpski še nisem zašel v lokal, kjer bi bila napitnina določena in obvezna, ostajam pri tem, da je višina podeljene napitnine v domeni odločitve posameznika. Kakor tudi ali jo bo oddal ali pa ne. Drugi del je seveda v domeni tistih, ki so trdno prepričani, da napitnine ni potrebno prispevati, saj so nenazadnje tisti, ki storitev izvajajo, že itak plačani s plačo za svoje delo. In imajo prav. Svoj prav pa imajo tudi vsi tisti, ki napitnine prispevajo. Sam sem mnenja, da si napitnino zasluži le tisti, ki je sposoben maximalno profesionalno opraviti svoje delo, k temu pa dodati še tisti mehurček zanimive in prijetne popestritve dneva. Torej tisti, ki razume, da je tam zaradi stranke in ne obratno. Seveda pa moja vizija… upravičenosti do napitnine nikakor ni edina. Vsak ima namreč svoj razlog.
Pri podeljevanju napitnine neke razlike med spoloma ni. Niti pri dajateljih niti pri prejemnikih. Razlika je le, da ženske napitnine raje dajejo moškim in obratno. Sicer pa so ženske že po naravi dosti bolj darežljive.
Možno je, da ob omembi ‘napitnine’, človek najprej pomisli na gostinski sektor. Ne vem, če obstaja kdo, ki še ni bil v gostinskem lokalu, vem pa, da jih dosti še ni bilo pri nedeljski maši.

Znanec Niko že nekaj let potuje po EU, kjer kelnari po različnih lokalih. Ob priložnosti mi je prijavil, da bi bilo treba vse slovenske kelnerce po kafičih šutirat na cesto, ker ne znajo niti kave skuhati, kaj šele pravilno postreči. Samo afne guncajo, se nastavljajo in čakajo na mančo(napitnina po primorsko). Glede tega se strinjam z njim, le da bi sam tisti ‘vse’ zmanjšal na ‘skoraj vse’. Niko je delal že v lokalih, kjer je bila napitnina obvezna, pa tudi v takšnih, kjer je bilo to edino plačilo. Na Ibizi je delal v lokalu, kjer je bila edina plača napitnina. To je seveda pomenilo, da je moral goste sam pripeljati, tako kot ostali kelnerji in kelnerce. Lastnik jim je dal le reklamno gradivo, s katerim so čez dan leteli po ulicah in plažah v upanju, da bodo gostje tiste letake prinesli zvečer s seboj in bodo njega gostje. Vse je bilo odvisno od njih spretnosti novačenja gostov.

Spal je bolj malo v tisti sezoni, si je pa zato z zaslužkom potem kupil novo stanovanje v Laibachu. Sam pa sem se začel spraševati, kako bi se takšen način obnesel pri naših gostincih, torej kelnercah in kelnerjih. Po mojem bi zelo hitro nastala čistka in bi ostali le še lastniki in seveda tistih nekaj redkih kelnerjev, ki bi premogli kakovost.
Tako pa, namesto profesionalcev, po večini gledamo falirane, tudi študentske, kelnerce, ki so same sebi namen. In na drugi strani šanka nekaj podjetnih tipov, ki po tretji rundi itak samo lepo vidijo, sploh v joških in riti in puščajo napitnine. Nekaterim se to obrestuje tudi po zaprtju lokala. Ni velike razlike, če napitnino puščajo kelnerju ženske.

Napitnine oz. prostovoljne prispevke sicer ljudje radi puščamo predvsem poklicnim profilom, kot so poštarji, razni monterji, mehaniki, frizerji, zdravniki, učitelji, pa tudi brezdomcem, ki prodajajo Kralje ulice…. Lahko jo sicer poskušamo dati tudi policaju, potem ko je že spisal plačilni nalog. Ali pa župniku med mašo, čeprav nam bo po maši slabo. Ne vidim pa nobenega smisla, da bi napitnino dajal uslužbencu benzinskega servisa, ki samo čaka za pultom, da mi zakasira, potem ko sem si sam moral natočiti gorivo in očistiti šipe. Ali pa trgovcu v trgovinah, kjer sem si moral v obhodu sam naložiti izdelke v voziček in jih potem še zložiti na trak, da jih pripelje pred nos blagajne. Itak še vedno ne razumem, kako je možno, da izdelek stane isto če grem na hitro blagajno ali pa če mi ga trgovka sama vnese v blagajno.

Napitnine tako ostajajo še vedno povsem neobdavčen prihodek za tiste, ki jih prejmejo. Za nekatere primere se sicer strinjam, da jih prejemajo na takšen način, saj jih več kot rabijo za jačanje družinskega proračuna, že za osnovno preživetje. Za tiste, ki pa jih uporabljajo za afnanje, droge, alkohol, sploh ne bi bilo škode, če jih ne bi prejemali. Ampak, ob podeljevanju napitnine, kjer je v ospredju načelo simpatičnosti, praviloma ne vemo, za kaj bo uporabljena. Kar je včasih celo bolje. Ker potem bi napitnino zamenjala sedmina. Kelnerce pa žene.

Don Marko M