Ženske rocka in rolla

Obožujem rock’n’roll. In ženske, ki tako ali drugače smisel vidijo in doživljajo skozi rock’n’roll tudi. Za razliko od raznih fufic, ki se naslajajo ob zvokih “parajočih” sentišev ali turbo ali ostalih govejih zvokih, so rock’n’roll mačke prave mrhe v vseh pogledih. Predvsem pa v življenskem, katerega jim usmerja njih karakterna odločnost, mavrica podstrešja in poudarjen socialni čut. Ja, primerjalno so rock’n’roll mačke iz povsem drugega planeta, kot ostale ženske. Meni je prav. Rock’n’roll, posledično rock, sem vzljubil, komaj dobro iz plenic, zelo verjetno zaradi, zame upravičenega, uporništva, ki je botrovalo nedeljskim radijskim glasbenim željam, katere je moja gospa mati poslušala na jakosti decibelov, katere so šipe še komaj prenesle. Sicer trdim, da je ponarodela klasika “Tam kjer murke cveto” čisti rock’n’roll še za današnje narodnjake, ampak, kar je… preveč pa je le preveč za moja ušesa. Če pa je zraven še nedeljska goveja juha, tenstan krompir in domači, masten, piščanec, pa je že too much.

A v rock’n’roll me ni dokončno povleklo zgolj kontriranje glasbenim željam, pridiganje župnika, da je to satanska glasba ali pa obsojanja članov skupnosti, ki so nas dolgolasce uvrščali zgolj in edino med “hašišarje”, temveč enostavnost. Enostavnost, ki jo v glasbi in življenskem stilu lahko ponudi le rock’n’roll. In tudi ti dobro veš, da je ravno enostavno(st) tisto, kar je najtežje ustvariti.
Na omembe, da so droge v vseh oblikah redna in obvezna stalnica rock’n’roll-a sem se, tako takrat kot še danes, enostavno požvižgal. Pač vem, da rock’n’roll zadane že sam po sebi. Vedno in v center. Sicer pa, če mi bo kdo kdaj rekel, da uživa v rock’n’rollu samo pod vplivom drog, potem ima itak težave. Pa ne z rock’n’roll-om.

Ker so me že takrat bolj impresionirale zguljene kavbojke in usnjene jakne, kot pa bele srajčke s kravatkami, je bilo dokončno jasno, da ne bo nikomur uspelo iz mene narediti svetnika. Zlaganega pošteneža pa tudi ne.
In potem, ko sem v uporništvu najstništva obdelal večino še danes in večno aktualne klasike rock’n’roll-a, sem doživel razodetje. V podobi ženskega rock’n’roll-a. To nedolžnost mi je vzela moja oboževalka v tistem trenutku, ko je na gramofon spustila ploščo Janis Joplin. Opa, to pa je nekaj. Saj veš, kako gre tisto o ljubezni na prvo.

Čeprav je takrat internet že obstajal, a ne še v naši podalpski, je bila vsaka možnost free mp3 pretakanj iluzija prihodnosti in tako sem kupil njeno prvo ploščo. Pa drugo in še tretjo. In vsakič znova, ko sem jo poslušal, sem odkril nekaj novega v njeni glasbi. Tudi to me navdušuje pri rock’n’roll-u, da je vsako ponovno poslušanje kot prvič.
Janis Joplin je bila in je še vedno, čeprav bolj R&B, Carica rock’n’roll-a. Začetnica uporništva za neko drugo stoletje. Divja in krhka obenem. Njena besedila, polna motivacijskih, strpnih, modro skritih a tudi (samo)ironičnih in provokativnih misli človeka enostavno ne morejo prisliti v kaj drugega, kot, da jih upošteva in živi. Njen glas v svoji surovosti ponuja mirno zatočišče , a obenem dodaja vzgonski adrenalin. Janis je živela hitro, zelo hitro in tako tudi odšla, čeprav je še vedno tukaj. Ne vem sicer, če ji je tisti zgoraj kupil tisti Mercedes, vem pa, da njena glasba oživlja tudi mrtvece. Hodeče mrtvece.

Potem je, v repertoar, od nekod priletela Joan Jett. V črni usnjeni jakni, hlačah, deviškega obraza, a hudičeve iskre v očeh. In brezkompromisno udarila na prvo žogo s svojo, danes že svetovno ponarodelo klasiko, I love rock’n’roll. Po mojem je ta komad celo eden sredinskih, od njenega zajetnega repertoarja. Joan je svojo fizično majhnost več kot spretno spremenila v veličino. Veličino, katere ji nihče več ne more ne oporekati ne odvzeti v hramu večnih rock’n’rolla.
Bolj epizodno vlogo mojega arhiva je odigrala Nena. Tista, ki jo svet še najbolj pozna zaradi 99 letečih balonov. Brhka nemka je tako, že dosti preden je padel, povedala, da Berlinskega zidu v resnici nihče ne rabi. A malo jih je bilo, ki so jo takrat razumeli. Zato pa tega niso pozabili na dvajseti obletnici padca zidu. Več kot eno njeno LP ploščo si nisem privoščil, a ta je bila dovolj, da je predramila.

Priznam pa, da je bila prva ženska rock’n’rolla, ki me je dobesedno vsrkala v celo LP ploščo takoj že ob prvem poslušanju, kar se je zgodilo prvič in zadnjič zaenkrat, Chrissie Hynde. Liderka, tekstopiska, pa tudi glasbe in vokalistka zdaj že kultnih The pretenders. Ne bom izgubljal besed, da je še danes, kaj šele takrat, Chrissie izjemno sexy ženska. A ob tem še ženska bogate domišljije, čvrstega nazora, humano in socialno neoporečna. Res malo takšnih že v vsakdanjem življenju, v ženskem rock’n’rollu pa je skoraj brez konkurence. Njena besedila so navidez enostavna, a globokih prepletenih misli, katere pa Chrissie interpretira tako, kot zna zgolj in edino ona. Zapeljivo. Prepričljivo, tudi v živo. In s tistim glasom, ki te, kot tornado, povsem posrka vase. Če si znaš in hočeš to dovoliti seveda. Skratka, Crissie je zame še vedno rock’n’roll mačka No 1.

Greh bi storil, če ne bi vsaj omenil, zdaj že babice rock’n’rolla Tine Turner. Ampak ona ne piše sama komadov katere izvaja. Jih pa zato izvaja zakonsko. Pred nekaj dnevi njenih dopolnjenih 70 let priča, da super babice obstajajo. Pa tudi, da ima noge, še vedno, dosti bolj good looking kot marsikatera 20, 30, letnica. Še vedno vredna greha. Vokal pa ima tako specifičen, da se ga enostavno ne da ne primerjati, ne zamenjati. Edino, kar me je pri Tini res zmotilo, je bil film njene kariere. Kjer je bil Ike prikazan zgolj in edino v slabi luči, čeprav jo je dobesedno ustvaril. Klinc pa takšna hvaležnost, čeprav razumem filmski šow biznis do neke mere. Tina sicer pravi, da se ne gre več z nastopanjem, ampak obstaja najmanj en razlog ne verjetnosti – Tina je ženska.

Od ‘sodobnih’ predstavnic me še najbolj gane Duffy. Sexy, zapeljivo, a dovolj čvrsto in odločno. V naši podalpski je zame naj vokal in pojava, čeprav pravi, da je bolj pop, Alenka Godec. Dobro gode. Na celotnem Balkanu pa itak še ni nobeni uspelo prekositi bajne Josipe Lisac. Tako posebna, tako zelo ženska. Svaka čast, Josipa. Tistih pa, katerih nisem omenil seveda so, a zmankuje prostora.
Ženskemu rock’n’rollu še vedno rad prisluhnem, tudi novejšemu. Mogoče zato, ker je nekaterim uspel neizprosen boj v zajetni moški konkurenci, mogoče pa enostavno zato, ker so odlične. Ker so upornice, prave ženske, ki povedo kar je potrebno na sprejemljiv način. One niso ogrožene. Ker ne ogrožajo. Zdravo komunicirajo pa. Vsekakor pa, meja med ženskim in moškim rock’n’roll-om v bistvu ne obstaja. Obstaja le odličen rock’n’roll ali pa ga enostavno ni.

Don Marko M

Deli:

21 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Ženske rocka in rolla

  1. Oh, kako se strinjam z napisanim. Me je nostalgičnost kar odnesla nekajkrat. Najprej v preteklost. Spomnila sem se, kako sem se kot smrkljica upirala pocukrani glasbi in vztrajala pri rock’n’rollu. Nato pa, kako se mi je kasneje uresničila želja, da sem lahko aktivno sodelovala z eno slovensko rock skupino. Zanimivo, da sem ravno zjutraj, na poti v službo, razmišljala o tem. Ta komad, ki si ga izbral, sem si pa kar zdele, v službi, nabila. 🙂 Naj se ve, da je rock’n’roll še živ. 🙂 Ow, je. 🙂

  2. snežana

    bemti, pa kako sem lahko pozabil na Bonnie….pa še radijski hit sem nekoč iz nje naredil….Where were you…..ma ti si prava rock’n’roll mačka – besedila ti ne zmanjka, za glasbo so lonci tudi ok, nastop pa je vedno teatralno senzacionalen…. 🙂
    my bonnie is over the ocean… 🙂

  3. mandi

    uffa, te površnosti pa si ne morem oprostiti….da sem na sosedo pozabil….ko Gianna zapoje je kot bi se srečala žamet in fini brusni papir….definitivno je prava dama rock’n’rolla, katere komadi so že čvrsto vsidrani v zgodovino….bemti, pa ona je odkrila Ameriko… 😉

  4. Plujem

    sem te imel na sumu, ja, da ne spiš z medvedki…. 🙂 ….ampak, da bi drmala po odrih v ritmu rock’n’rolla…..no, to bi bilo res treba videti….v živo seveda….upam, da so sodelavci zgasnili iz službe preden si navila zvočnike na Jeniko….. 🙂

  5. Hehe. Z medvedki že, samo ne plišastimi. 😛 Imela sem drugačne opravke z njimi, tako da po odrih (še) nisem udrihala v ritmih rock’n’rolla. Pod njim pa že. 🙂 Sodelavci so še bli, pa mi je bilo vseeno. Tistih nekaj min za sprostitev je nujno. 😀 Zdej si pa zavrtela venček teh komadov. Šment, kako pašejo…

  6. Plujem

    eh, čisto dvomim, da si spala z medvedki…tudi če niso bili pliškoti….venčki ja…..pa pazi kam ga boš vrgla…..venček mislim…. 🙂
    ampak res, kako človeka sprosti in napolni prava doza rock’n’rolla….ali preko zvočnikov ali na koncertu….pride človek skuliran, kot bi bobne nažigal v polni strasti….. 🙂

  7. O, sem, sem. S takimi mehkotrdimi. 😀

    Rock’n’roll pa itak zažge. Vedno in povsod. Bobnov še ne znam. To se morm še naučit, poleg kontrabasa. Ki sicer ni klasičen za rock’n’roll, je pa vsekakor najbolj sexi inštrument. 🙂 Tudi zaradi zvoka. 🙂

  8. 🙂 Mucek,predsednik si pa.Eno Merlinko si že zaslužiš za rojstni dan.Saj ne dvomim,da bi se tudi z dvema znajdu je pa boljša ena za dve.Ti že obvladaš. 😉 🙂

  9. Plujem

    z mehkotrdimi….bwahaha….ne bom v podrobnosti kaj je bilo prej – trdo ali mehko….. 🙂
    dobro, bobnaš že itak dovolj, tako, da ti ostane še kontrabas….sexy….ampak mene krepko oblije, ko gledam in poslušam mačke, ki ga imajo v ustih….saksofon….dvojna erotika dražljajev….uau…takrat bi prav rad bil saksofon…. 🙂

  10. Ivonca

    ja, ampak ne v Ameriki…..tudi če je guzata, sisata, lomljiva u struku, to še ne pomeni, da zna vse to tudi uporabljati, pa merlinka gor ali dol….za rojstni dan bom itak dobil eno sigurno…. 😉

  11. Hehe. 🙂 Si pa prvi, ki mi pravi, da dovolj bobnam. 🙂 🙂 Lepo, da so asociacije tako živo prisotne. 🙂 🙂 Lepo, lepo se godi tvoji…. 🙂

  12. ooooh, ti pojma nimaš, kako rad sem prvi…. 🙂 ….sicer pa ne razumem, kako so lahko preslišali tvoje bobnanje….vsaj činele bi jim lahko odzvanjale…. 🙂 ….kako se godi moji bo pa kar sama povedala….ker če ne, bom spet komu streho vzdignil, ker bo prepričan, da se hvalim….kar seveda ne drži….čeprav je res…. 🙂

  13. Hehe. 🙂 Zaenkrat jim še niso. Še niso imeli pravih frekvenc. Vsaj za bistvo ne.

    Ker je ne poznam, se bom kar s tvojo razlago zadovoljila. 🙂

  14. Nič posebej pametnega nimam povedati, razen tega, da sem tudi sam rocker po duši. No ja, lahko si naredim reklamo za blog in prijazno povabim kdaj h komentiranju kakšne objave, bodisi filmske ali ne.
    😀

  15. Oh, kako se strinjam z napisanim. Me je nostalgičnost kar odnesla nekajkrat. Najprej v preteklost. Spomnila sem se, kako sem se kot smrkljica upirala pocukrani glasbi in vztrajala pri rock’n’rollu. Nato pa, kako se mi je kasneje uresničila želja, da sem lahko aktivno sodelovala z eno slovensko rock skupino. Zanimivo, da sem ravno zjutraj, na poti v službo, razmišljala o tem. Ta komad, ki si ga izbral, sem si pa kar zdele, v službi, nabila. 🙂 Naj se ve, da je rock’n’roll še živ. 🙂 Ow, je. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *