Avtomat do gat

Oni dan sem v naši, prej sivi kot beli prestolnici, stopil iz vlaka na peron. Veza za nadaljevanje vožnje je bila napovedana za čez 15 minut, tako, da sem v miru zavil en tobak. Po prvem dimu pa mi je padel v oči. Le nekaj metrov proč je bil. Avtomat. Vabil me je s svojo ponudbo non alco pijač in nekaj prigrizkov. Ker sem načelen, sem podlegel takoj. Pristopil sem mu osebno, čeprav je deloval neosebno. Niti pozdravil me ni. Sicer pa, kaj ima pa sploh veze vljudnost z biznisom. Medtem, ko sem gledal njega ponudbo za steklom, sem izbrskal nekaj drobiža. Odločen, da bo tisti grejprfrut z mehurčki moj, sem se lotil prebiranja navodil. Svaka čast slepemu, če to prebere. Pa sem ga, v tisto režo, najprej nahranil s šestimi kovančki po 5 centov. Pogledam displej. Nič. Mogoče pa hoče cel znesek ali pa mu enostavno baker ni dovolj plemenit. Pa mu dodam še tri kovančke po 10 centov in vtipkam številko. Tip me, milo rečeno, ni niti pogledal. Takrat sem, v trenutku svojega temperamenta, sicer najprej pomislil, da bi uporabil na njem… kak strokovni prijem ali motorko, pa sem mu raje čestital za fair play iznajdljivosti, se vsedel na bližnjo klopco in kadil naprej.

Dobro minuto za tem je pristopila na oko dokaj zanimiva gospodična. K avtomatu. “Nekaj ne dela” sem ji rekel. Ne vem kaj si je mislila, ko se je na to nasmejala, a je nadaljevala. Vešče je zmetala kovance vanj, vtipkala številko in čakala. In čakala. In ga po nekaj sekundah najprej brcnila z nogo v levo stran. Pa še spodaj po sredini. In medtem, ko je odhajala sem spoznal, da oko ne vidi bistva, saj je eho njenih sočnih kletvic odmeval po peronu tudi, ko je že poniknila v podhod. Ostalo mi je še par dimov tobaka in toliko minut do odhoda vlaka. In takrat se je zbudil. Avtomat. In začel spuščati izdelke v predal spodaj. Pogledam. Moj grejpfrut je bil tam. Pa čips, pa čokoladica, pa sok, pa voda. Seveda sem pobral vse ven in, razen moje pijače, preostanek porinil v roke eni od treh pubertetnic, ki so stale nekaj metrov proč in spokal na vlak.

Še danes nisem povsem prepričan ali je avtomat živa ali neživa narava. Vsekakor je postal sestavni del narave. In družbe. Človek ga je ustvaril in mu vdihnil življenje, čeprav le do določene stopnje. A dovolj, da lahko človeku pomaga ali pa mu povzroči težave. Mogoče od avtomata celo pričakujemo preveč v popolnosti, glede na to, da ga je ustvaril človek.
In potem se znajdeš pred bankomatom. Vstaviš kartico, odtipkaš kodo. Pa se gledata. In potem ti nekako izpljune tistih nekaj bankovcev, a zraven ne pozabi dodati listka, kot vsaj 90% slovencem, na katerem so sami minusi. Ampak, koga briga minus, dokler avtomat avtomatsko daje denar od sebe.

Naši javni uslužbenci so npr., po večini, tipičen primer avtomata. Programirani do potankosti za svoj del. Če nimajo odgovora na tvoje vprašanje, te ne bodo usmerili tja, kjer ga imajo, ker za to niso programirani. Vsako vprašanje izven dometa avtomata le ta seveda avtomatično zavrne. Celo za tisto, kar so programirani, včasih ne dela.
Še najbolj pa obožujem telefonske avtomate. “Ste četrti v vrsti…..” mi reče ženski glas. Kar je sicer vzpodbudno za že obupane moške. Takšnih žensk seveda ne čakam in odložim. Naslednji dan spet pokličem, da lahko slišim : “Ste peti v vrsti….” Ok, razumem, da se je kateri vrinil, ampak zakaj ženska sprejema še petega, če pa še tistih štirih ni porihtala. In potem pokličem kar direktno, kar me seveda nekaj stane (katera ženska pa ne stane?), ampak sem takoj in zdaj njen prvi.

Zelo me impresionira avtomat za šah, ki je še vedno sposoben premagati vsakega šahista človeka. Le kdo bi, razen avtorja, vedel koliko človeških umov so spravili vanj?
Seveda pa avtomat zlahka poskrbi, da od junaka naredi bedaka in siromaka. Dovolj je že zaviti v eno od igralnic, casinojev, kjer se bitka človek proti avtomatu odvija brezkompromisno. Vse preveč jih živi v prepričanju, da lahko premagajo avtomat, saj ga je človek ustvaril. Isto velja za tiste, ki rolajo dnevno razne igrice do zarolanja.

V naši podalpski je v zadnjem času trendi mlekomat. Saj ne mlati mleka, pa krave tudi ne molze. Ampak vseeno odtoči točno odmerjeno količino mleka. Mi je pa zabaven tisti foto avtomat, ko se v kabini spačiš na vse oblike, pa stopiš ven zelo spodoben. Bi pa res rad videl tistega upravljalca tega avtomata, ki potem pregleduje negative.
En avtomat pa res včasih pogrešam, ker nekako kar izginja. Tistega za sladoled. Tekoči. Ki se tako lepo zlije v kornet in potem še na jezik.

Niti sanja se mi ne, kje so končni dometi avtomatov. Vem, da so ustvarjeni tudi za ubijanje živih bitij. Kot vem, da so v prvi vrsti ustvarjeni, da človeka razbremenijo pri številnih opravilih. Po tej logiki, bi človek torej moral imeti več časa za kvalitetnejšo in plodnejšo sinhronizacijo s sočlovekom in ostalimi živimi bitji. A logika ni v avtomat(izm)u. Mogoče pa bomo vso poanto dojeli takrat, ko se bodo spopadli avtomati med seboj. Čeprav se mi, spet, ne sanja, kje bo takrat človek.

Don Marko M

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Avtomat do gat

  1. Meni pa že od naslova naprej v ušesih odzvanja komad: “js pa k drugi hodim spat, ker nisem avtomat…avtomat za prat. 😀 ” – Al kako točno gre. Sicer pa ja. Avtomatov je veliko. Povsod. In še jih uvajajo. K sreči je človeška narava tako nepredvidljiva, da (še) niso pogruntal nadomestka.

  2. Ko bodo inteligentni avtomati pogruntali,da je človek ena sama zgaga ga bodo takoj reciklirali 😆 preživeli bodo samo hribovci 😆

  3. Plujem

    tisto “nisem avtomat za prat” je treba seveda ustrezno prevesti….in potem je jasno, katera je za spat…. 😉
    s tem pa, ko človek avtomatom vgrajuje določene človeške karakteristike, neizbežno vgrajuje tudi nepredvidljivost….tako da tudi preko obnašanja koga pred avtomatom lahko razberemo kako se obnaša do sočloveka….. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *