Novoletno, božično oz. koliko nedolžnih bo spet padlo

Desant na gozdove se začenja. Z enim samim ciljem v veselem decembru – imeti prazničen drevešček pod svojo streho. Zakaj že ? Kar tako. Ker je to lepo. Koliko milijonov, mogoče celo milijarda, nedolžnih dreveščk se bo v gozdovih žrtvovalo za človeško neumnost sploh ni pomembno. Celo okoljevarstveniki, tako zeleni, bodo po večini poniknili tudi v tem decembru, medtem, ko se bodo sekala in sekala mlada in mala dreveščka. Ki tako ne bodo nikoli imela možnosti zrasti v velika drevesa, da bi ponosno prispevala v čistejše okolje tudi človeka. Bodo pa zato v veselje dobre tri tedne tam v kotih sobe, da bi nato končale kot kurjava ali kar v smeteh. Največja poanta v vsem pa je, da dejansko prav nihče točno ne ve, kaj je razlog, da mora drevo stati za praznike tam v kotu. V Sloveniji si še vedno nismo na jasnem niti, ali gre za novoletno, božično, smreko, jelko ali pa le drevo. Vemo pač, da ga je… treba imeti ne glede na ime.

Prihaja Božič. Praznik določenih verskih skupnosti v zaključku decembra in začetku januarja. Ko praznujejo Kristusovo rojstvo. Prav. Spoštujem tudi ta praznik, čeprav me osebno zaradi mojega prepričanja v bistvu ne gane. Ne razumem pa, kaj ima opraviti božična smreka, jelka, drevo s tem praznikom. Tam, kjer se je Jezus rodil namreč ni bilo čisto nič od drevesa v nobeni obliki. Bile pa so jaslice. In to je tudi edino smiselno vernikom postaviti za Božič. Jaslice. Vsak vernik, ki jaslicam dodaja še okranclane smrečice v bistvu le popačuje izviren pomen tega praznika.

Sicer imam o tem, še posebej o tem, verskem prazniku upravičene pomisleke. Mar je res dovolj, da en dan na leto družina diha skupaj na enem mestu, da se obnašamo dobro do soljudi, medtem ko pa so dnevi pred in po tem prepojeni s sovraštvom, škodoželjnostjo, nestrpnostjo in še hujšimi grozotami. Hinavščina, čista hinavščina vere in večine vernikov. V nasprotno me bodo prepričali šele, ko se bodo celo leto obnašali, kot zapoveduje osnovno sporočilo za Božič, kakor tudi ostali verski zapisi.

Še vedno ne razumem večine ljudi, ki se v decembru obnašajo, kot bi celo leto nič ne jedli ali dobili nobenega darila v enajstih mesecih prej. Bemti, kot da imajo družino in prijatelje samo v decembru. Še manj razumem, verjetno ker ni kaj razumeti, norijo okraševanja mest in trgovskih centrov že od prvega decembra dalje. Od vsega tega sem že 10ega decembra najkasneje že tako utrujen, da bi koledar najraje premaknil kar na 15i januar. Država bi vsekakor morala poseči na to področje in uzakoniti okraševanje nikakor pred 20im decembrom.

Kam je izginilo tisto hrepenenje, intimnost praznovanja, tista otroška iskra pričakovanja, ko se je praznovanje začelo šele teden pred prestopom v Novo leto. Ko je bila številka 7 res čarobna. Ko smo jo v vsem žaru klestili vsak dan posebej, dokler ni postala številka 1. Ko so bili ognjemeti v naših očeh. Kjer je bila zapisana itak vsa naša radost. In ko je bilo tisto majhno, skromno darilce, po večini lastnoročno narejeno in podarjeno, največje bogastvo sveta. Saj to še vedno obstaja, pri tistih, ki razumejo dejanski pomen praznikov. Na nas je, da o tem osvestimo svoje otomce. Ostale je na to opomnila recesija. Preostalim pa itak ni pomoči.

Tisti pa, ki tega ne razumejo ali nočejo in ne prakticirajo, letijo okoli po trgovinah, trošijo, nakupujejo, a ob vseh zajetnih prazničnih darilih pozabljajo tisto temeljno – ljubezni se ne da kupiti. Kakor se ne da kupiti vsake zamujene minute z našimi najdražjimi. Še manj se da vse to strniti v eno darilo, pa naj je stalo zajeten kupček denarja. Valjenje krivde darilnega nakupovanja do nezavesti in posledično zapufanosti še za naslednje leto na trgovce, ki pospešeno pritiskajo že od konca novembra, je seveda bizarno in smešno obenem. Vsak od nas se namreč čisto sam in s svojo pametjo zavestno odloča kaj bo in koliko bo, kakor tudi če bo.
Ok, vrnimo se prazničnim dreveščkom. Še vedno se ne ve, kdo je prvotni avtor te pogruntavščine. Še manj se ve kaj je ena in edina utemeljitev uničevanj dreveščk za praznike. Ve pa se, da so nekoč na slovenskem, v glavnem kristjani, smrečice, jelke, dreveščka obešali. Prav ali narobe obrnjene. Na različnih mestih, izven hiše. Praviloma ga niso okrasili, če pa, so ga z jabolki, orehi, lešniki. Slednje so včasih tudi pozlatili oz. posrebrili. Kasneje je bil sprejet protestantski običaj, ki je narekoval okrasitev dreveščka s svečkami.

In potem so prišli klovni, pardon, amerigosi. Prvotno človeško skromnost je nadomestil potrošniški kič okraševanja dreveščka. Čim več vsega, umetnega seveda. Od kroglic, trakov, lučk, zvezdic, figuric….skratka, toliko vsega je treba nametati na drevešček, da se dreveščka sploh ne vidi. Čeprav naj bi bilo poslanstvo ravno v dreveščku. Torej je tako okrašeno povsem vseeno, če je spodaj pleskarska lestev namesto dreveščka. Itak se od silnega okrasja ne vidi, na kaj je postavljeno.

Iskreno povedano, sam od sebe za praznike doma dreveščka ne bi niti imel. Ampak obstaja višja sila. Moji junior potomci. Katerih seveda nimam namena prikrajšati otroškega veselja zaradi lastnega prepričanja. Drevešček seveda nima božične ampak novoletno oznako. In ni sveže posekano iz gozda ali rastlinjaka, temveč umetno. Itak zgleda kot pravo. Preveč spoštujem živo naravo, da bi ji škodil. Okraševanje pa je čista kreativnost posameznega člana družine, stvar trenutne inspiracije lastnoročne izdelave okraskov iz reciklažnega materiala. Kar velja tudi za dodane viseče kekse. Podnožje dreveščka pa je, namesto jaslic, spremenjeno v pravo živahno druženje otroških igrač na plaži. Morsko ja. Malo morskih kamenčkov, školjkic, pobarvanega modrega papirja…. Skratka, dvodnevna kreativna družinska zabava na katero je potem ponosen vsak zase in vsi skupaj. In ja, vsako leto drugače izgleda ta ritual dizajna in postavitve.

Res malo je potrebno, da okraševanje dreveščka postane prava družinska zabava. Pa saj je to namen praznikov, mar ne ? Vsako leto ista podoba okraševanja dreveščka, celo v kičaste dimenzije, in to še s kupljenimi gotovimi materiali se mi pač zdi ena sama monotonija. Od monotonije do depresije pa je itak le korak.
Mislim, da se ljudje, ne glede na praznike ali pa prav zaradi le teh, vse premalo zavedamo pravega pomena dreves. Pa naj bodo v naravi ali gojena v drevesnicah. Drevo je živo. Živa narava. Njega pomen za naravo in človeka je izjemen. In zato si drevo res ne zasluži biti žrtev praznovanja preštevilnih ljudi. V tem primeru celo krepki milijoni nedolžnih dreveščk. Če pa misliš, da drevo na vrtu ne doživlja nobenega stresa, ko nanj v teh dneh pripopajo številne okrasne lučke, potem ga vprašaj. Ali pa se, za spremembo, sam/a postavi na vrt in okrasi z lučkami in tam stoj do konca praznikov.

Tudi prihajajoči prazniki v svojem poslanstvu narekujejo skromnost v trošenju, a radodarnost dobre volje in dejanj do sočloveka. Privošči si oboje. Jaz ti privoščim. Tudi čez celo leto.

Don Marko M

Eleganca dragocenosti

Eleganca dragocenosti

Neprecenljiva kreativnost

Neprecenljiva kreativnost

 

Deli:

14 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Novoletno, božično oz. koliko nedolžnih bo spet padlo

  1. Sem se napol stopila, ko sem brala, kako z družinskim ustvarjanjem krasite smrekco. Res lepo. 🙂 Vesela sem, da obstajajo še take družine. Otroci s tem dobijo čudovito sporočilo.
    Tudi jaz si svoja prihodnja leta predstavljam tako. 🙂 Sicer pa bom letos prvič krasila svojo smrekco. Nisem je še kupila. Bo tudi umetna. Za okraske pa bom verjetno napekla kakšne kekse. Dodala kakšne zvezdice iz lesa in lučke, da bo svetilo. 🙂 Za nakup kakšnih dodatkov (poceni, naravnih, na trgu) si bom vzela čas. Ni pa izključeno, da bom kakšne tudi sama naredila. 🙂

    Se pa strinjam. Prazniki postajajo preveč komercialni in zato izgubljajo na čaru. Zato se mi zdi pomembno, da se s tem ne obremenjujemo preveč in sprejmemo stanje takšno, kot je. Sama sem se odločila, da bom letos imela svoje praznike takšne, kot si jih sama želim. Brez rompompoma, brez nekih trgovinskih laufanj. Preproste, mirne. Doma. Ob svečkah. Ob vonju doma pečenega peciva in šalci toplega čaja. 🙂

  2. hmmmm,bi bilo zanimivo postaviti tako lestev v sobo in jo okrasiti-kakor je ne sliki,….samo vperšanje je ali naj bo lesena ali plastična 😆

  3. Vse moje smreke v gozdu so ostale nedotaknjene. Če ni bilo drugega smo pa kakšno vinsko korenino okrasili z bunkicami in pajacki.

  4. Mucek,to pa si tako lepo napisal da sem se stopila. 🙂 Z mojim medom tudi uporabljava umetno smrečico,takšno celo belo pa lučke ene dam nanjo.Okraske pa sama napečeva tako da na koncu praznikov smrečica ostane spet samo z lučkami. 🙂 Pravih dreves je res škoda in kar naj ostanejo tam v gozdu. Tvoja mala Carica pa je res umetnica okraševanja. Le po komu se je vrgla? 😉 🙂

  5. alora sn dve leti nazad doma zrompu bale vsen da ki ne bon več sekal u šumi jeno je ta umetna jelka prau simpatica magari jest jo samo postavin jeno pole drugi napred krasijo

  6. Noah

    če bi imel več daril, potem ne bi opazil, da ti smrekca že leta zvesto služi….daj mašnico na njo, pa boš imel eno veeeeeeliko darilo….

  7. Plujem

    saj tej prazniki so namenjeni mirnemu praznovanju….razen tistega prehoda v Novo leto, kjer je možno vse… 🙂
    ti pa čisto verjamem, da boš svojo mularijo ‘terorizirala’ za družinsko okraševanje in mogoče me celo prekašaš…. 🙂
    od okraskov pa imam res najraje domače pečene kekse….sladki zajtrki ob drevešču so tako vedno nepozabni….ne vem samo zakaj okraski nikoli ne dočakajo konca praznikov….po mojem se dedek Mraz malce okrepča od naporov…. 🙂

  8. Ivonca

    zdaj pa sem že zaskrbljen, kaj se dogaja ženskam, da se topite na mojem blogu… 🙂
    ti, ampak veš, da tudi mene zanima, po kom se je moja Carica vrgla…sicer, če dobro osvežim in jo vidim, kako dela in zraven še šefira ostalim, tudi ni kaj dosti ugibati… 🙂

  9. mandi

    važno je, da ti, kot prvi moški družine, drevo postaviš….s to potezo si omogočil ostalim, da imajo delo, sebi pa zaslužen počitek ob steklenici tekočega hmelja…. 🙂

  10. Po mojem mnenju je najboljša varianta posajena smrekica. Tiste plastične ne izgledajo take lepo, saj se na DAAAALEČ vidi, da so plastične(po moje) in tudi ne dišijo. Tu se čez nekaj let spet pojavi problem, da se ljudje odločijo za novo in to staro plastično vržejo v smeti oz. kar nekam v naravo. Ogromno je takšnih, ki se ne odločijo za reciklažo.
    Posajena smreka pa služi lahko npr. 2 leti, mogoče še več, potem jo pa presadiš nekam v gozd spomladi in s tem dejansko narediš še kaj koristnega.

  11. Borut

    bo kar držalo….ampak večina nima možnosti imeti doma posajenega,razen če bi si rental v kakšnem gozdu kakšnega na daljavo….mah, mislim, da bi bilo še najbolje če bi namesto dreveščka za praznike doma okrasili kar kakšno metlo…..vsaj s čiščenjem ne bi bilo težav…..

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *