Mali oglas : “Prodam odlično ohranjene ledvice za 40.000€ in moški stoječi ponos, kot nov čeprav zelo rabljen, redno servisiran, za 1000€ po centimetru, prašniki priloženi.” Da slučajno v prihodnosti v naših oglasnikih ne bi res prebirali takšne in podobne oglase, so si naši strokovnjaki in politiki omislili zakon, ki bo določal obvezno darovanje organov. Sam bi naše organe sicer takoj in brez vsakega pomisleka podaril kateri drugi državi, ker pač mislim, da je bolje živeti brez kakšnega organa, kot pa imeti neuporabnih preveč. A ta zakon pač ne bo prvo aprilska šala, temveč stvarnost. Koliko kruta pa je že odločitev posameznika. Do sedaj je v naši podalpski veljalo, da si svoje organe prostovoljno odločen daroval/a po svoji smrti. Poslej bo vse drugače. Po sprejetju zakona bo namreč prav vsak/a državljan/ka avtomatično darovalec organov. In ta del je nedvo(u)mno jasen, kar ne pomeni tudi… sprejemljiv. Kot je bilo do sedaj jasno, da je darovalec organov vsak, ki se je samostojno odločil za to in je v potrditev svoji odločitvi, po izpolnitvi formularja, prejel darovalski naziv kot dokaz, da  lahko medicinska stroka takoj po njegovi smrti uporabi njegove organe za pomoč tistim, ki jih potrebujejo.

Po tem novem avtomatizmu postopka, ki naj bi se zgodil, pa še ni jasno ali bo vsakemu državljanu v zdravstveno kartico vpisan naziv darovalca ali pa bo zgolj voden v določeni evidenci v katero bo imel vsak vpogled. Vsekakor pa se bo birokrtski aparat na ta račun dodatno okrepil.
Po drugi strani pa naj bi bila dopuščena demokratična možnost samodoločanja in vsak posameznik, ki ne bi želel postati darovalec organov, bo moral izpolniti posebno vlogo na osnovi katere bi moral prejeti potrdilo, da pač noče darovati svojih organov, kar pa še ne pomeni, da bi isto pisalo tudi v zdravstveni kartici.

Zveni enostavno. A lahko se zatakne že na začetku. Mediji namreč praktično zanemarjajo izčrpno obveščanje javnosti na to temo, čeprav gre za izjemno pomembnost. Če imajo takšno zanemarjanje naročeno, potem jim je oproščeno.
Kar seveda lahko pomeni, da bo država naenkrat dobila 2 milijona darovalcev organov, ki bodo zaradi neobveščenosti imeli prav vse možnosti do konca zamuditi oddajo vloge, da pač nočejo biti darovalci. In čudenjem svojcem pokojnih, katere bodo takoj ob smrti razrezali, da kaj uporabnega ven poberejo, ne bo konca ne kraja, čeprav bodo svojci temu nasprotovali. In vsi ugovori bodo seveda brezpredmetni.

Že sedaj je namreč narejeno tako, da je odločitev darovalca nevidno zapisana na kartici zdravstvenega zavarovanja. Nevidno za vse, razen zdravniku transplantacijskemu koordinatorju, ki pa zapis darovalca lahko odčita le s posebnim računalniškim programom.
Kar pomeni, da poslej utegne prihajati do manipulacij, saj bo lahko zdravniška stroka svojcem pokojnega elegatno pribila, da na kartici piše, da je bil darovalec, sami pa tega ne bodo mogli nikoli preveriti, saj preverbo lahko izvede le vsak sam osebno. Dokler je še živ/a, seveda. Si že preveril/a ?

Čeprav razumem, da je naša podalpska na repu glede prostovoljnega darovanja organov, pa vseeno  mislim, da je takšen zakon grobo poseganje v intimo posameznika brez njega svobodne odločitve. Ampak to je zdaj že slovenska praksa demokracije. Tako, kot je bilo to področje urejeno do sedaj je bilo čisto sprejemljivo, čeprav tudi do sedaj svojci darovalca organov praviloma niso mogli izvedeti, komu je podarjeni organ omogočil novo življenje, niti za kakšno ceno.

Javna skrivnost je, da je trgovina s človeškimi organi, takoj za drogami, najdonosnejši posel na svetu, sploh na črnem trgu. Tisoči posameznikov sicer “prostovoljno” prodajajo lastne organe, a tisoči za organe tudi dobesedno ubijajo. Ubijejo enega, da omogočijo življenje drugemu. Predvsem pa da mastno zaslužijo. Od darovalca organa pa do končnega prejemnika, se cena za posamezen organ povzpne za 500% in več odstotkov. Tukaj seveda ni govora o sto evrih ampak o nekaj sto tisoč evrih.
V naši mali podalpski še ni jasno niti, koliko, komu in kam vse je dobesedno prodana kri, čeprav so jo darovali krvodajalci povsem brezplačno. In iste ustanove operirajo z organi darovalcev.

Mogoče pri tem zakonu ne bi imel nobenega pomisleka, če bi ga izvajala primerna institucija z ustreznim nadzorom. Na splošno pa se mi slovensko zdravstvo, razen svetlih izjem, ne zdi primerno, ne dovolj pošteno, da bi izvajalo takšne prijeme. Sam pač ne morem zaupati človeku, ki ni sposoben izreči niti opravičila za svojo napako, kaj šele, da bi napako popravil, če se jo popraviti da. Zaupati organizaciji, katere edini nadzor v delovanju je zgolj samonadzor “nezmotljivosti”, pa se mi zdi škoda zapravljanja časa.
Moji organi tako, do nadaljnega, ostajajo moja last. Če jih že bom kdaj daroval, potem bodo prejemniki le teh zgolj člani moje družine. In družina je zajetna. In se širi. Če bom pa kdaj v položaju potrebe prejetja določenega organa, potem ga bom sprejel le od družine ali pa pustil materi naravi, da konča kar je nekoč začela.

Noben čudež ne bo, če bo tudi tokrat naša država zahtevala vse od državljanov za nič v zameno. Poleg davkov zdaj še organe. Bolj državi že ne moreš biti predan. Koliko pa naši politiki in snovalci zakonov v resnici spoštujejo svobodno voljo, demokracijo in besedo sodržavljanov, so že več kot dokazali. Pa jim dajmo verjeti neverjetno. Znova. Mogoče pa bo nekoč našim politikom Bill Gates daroval možgane. Ima jih namreč dovolj za vse naše politike skupaj, pa še ostala bi jih več kot polovica.

Don Marko M