Rumeni tisk brez mastnih črk

Pahor ima kratkega, Tűrk še krajšega, Janša pa ga sploh nima. Večina, ki bi prebrala ta naslov v tiskanem mediju bi, že zaradi golega firbca, pokukala v nadaljevanje zapisa. In potem povesila nosove, ko bi ugotovili, da je v resnici govora o – dežniku. Pa še od tega ne bi imeli kaj dosti prebrati, ker zaradi slik zmanjka prostora za črke. Tako to gre v rumenem tisku. Več kot je slik, bolj je rumen. Ampak to je tista najnižja stopnja rumenega tiska, sicer zelo razširjenega v naši podalpski. Slike prevladujejo v takšnih časopisih enostavno zato, ker so pač t.i. novinarji takšnih publikacij rumenega tiska sposobni sestaviti članek v črkah na ravni posameznice petelinjega harema. Slovenci, po mojem mnenju, sploh nimamo rumenega medija v pravem pomenu te besede, razen Požarja. Frajer več kot očitno… edini ve, kaj je rumeno tudi v resnici in kako to servirati. Posledično je seveda deležen tudi številnih kritik in (ob)tožb, ampak to sodi v prave rumenkote. In ravno Požarja ne prištevam v skupino slovenskih rumenih medijev ravno ali mogoče prav zato, ker je najbolj in edini rumen.

Rumeni tisk, kot je v naši mali podalpski prikazovan je namenjen prvenstveno ljudem, ki si svojega življenja enostavno ne znajo popestriti drugače. V svoji togosti, melanhoničnosti, apatičnosti, zavisti, škodoželjstvu in nesposobnosti reševanja lastnih zadev, se pač oprijemljejo teh medijev kot pijan plota. To je njih hrana in življenski slog. Ker jih pač briga zgolj to, kako kičasto, ponižano ali zanikrno izpadejo v teh medijih izpostavljeni, čeprav so sami neprimerno bolj. Ampak, treba je videti kaj dela konkurenca, anje.

Seveda nimam obročka nad glavo in tudi sam pogledam v te rumene slike. Na približno cca tri mesece, na kafetu mojega priljubljenega lokala. In ne, ne zaradi omenjenih razlogov, pač pa zgolj zato, ker se poskušam vživeti v prvinskost sadizma dnevnega pomena, kar mi takšne revije takoj aktivirajo. Ne gre mi sicer najbolje, a trudim se pa. To je pač pot, da lažje razumeš tiste redne bralce.

Vseeno pa mislim, da je pravi rumeni tisk nujen tudi za “pravo” novinarstvo. V tujini se le ta namreč več kot izkazuje in dokazuje z novicami, ki postanejo temeljna podlaga tudi za resno novinarstvo v nadaljevanju obravnav določenih okoliščin in oseb. Še več. V tujini zaradi rumenih medijev padajo glave. Golfist Tiger in chelsijev Teryy sta le zadnja sveža dokaza.
V naši podalpski pa je za rumene medije novica za naslovnice in pol revije že, da je Murko poročil svojo tajnico, čeprav vsak pameten šef svoje tajnice ne poroči. Uporablja pa. Ali pa, da si je Helena Blagne omislila nov naziv – prva dama. Čeprav bi verjetno neke naključne fotografije iz začetka njene kariere pokazale drugačno sliko. A zdaj je že zaman.

Od slovenskih samooklicanih rumenih medijev se človek dejansko ne more prav nič pametnega naučiti. Tračanja pač. Še več – v svoji nanižji stopnji plehkosti obstaja neverjetno velika verjetnost, da redni bralci le teh izgubijo še tisto malo vsebine podstrešja, s tem pa tudi samopodobe in smisla za humor.
In vendar se tudi nekateri t.i. resni slovenski mediji zelo resno spogledujejo z rumenim načinom. In to že v tistem trenutku, ko začnejo objavljati novice z veznimi besedami “ulica govori, sliši se, predvideva se.” Kar je seveda skrajno nehigiensko od resnih “novinarjev” in resno povzročanje težav nekomu, ki se kasneje, po tako dotolčeni diskreditaciji za nameček praviloma celo izkaže za nedolžnega.

Sploh zadnje čase so vedno pogosteje na jeziku novinarjev in očeh ter ušesih občinstva izrazi “kazenska ovadba, pregon, tožba”. Različni izrazi, različnega pomena. Kar pa ni ovira za dojemanje rednemu aktivistu in novinarjem rumenega tiska, katerim omenjeni izrazi v lastni nepismenosti pomenijo le eno – obtožen je, kriv je. In tako besedo tudi širijo. Vse dokler ne pridejo sami na vrsto.
Odlično gradivo za rumeni tisk je seveda naš parlament v celoti. Odličen pisec bo prej kot slej zložil na kup zagotovo najbolj brano knjigo vseh časov najmanj na slovenskem, ko bo zapisal vse modre izjave naših “voditeljev”, kar bo dejansko tudi prva slovenska rumena komedija. In to brez nujno potrebnih slik.

Kot vse umotvorine, ki povzročajo resne možganske okvare, so si američani nekoč nazaj izmislili tudi rumeni tisk “sodobne dobe”. Da bi vse skupaj izpadlo bolj inteligentno, so pomanjkanje spretnih črk in maso fotografij v izvodih rumenega tiska opravičili s celo zelo spretnim sloganom – “Slika pove več kot tisoč besed.” Kar na nek način drži. A drži tudi, da ob gledanju teh rumenkotov človek lahko ostane tudi brez besed. Sploh če razume njih dragocenost. Besed seveda. In sploh, ker so fotomontaže že klasika.
Aja, si že slišal/a – naš Fredi Miler bo zamenjal  Stevena Tylerja v Aerosmitih na evropski poletni turneji. Slike še pridejo.

Don Marko M

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Rumeni tisk brez mastnih črk

  1. Pred leti je najbolj znan alter Koprčan Marko Brecelj, wc direktor, ki najbolj slovi da nima o Američanih in Slovenski desnici najboljšega mnenja, napisal na fasado:

    Cenzura ki se mu k…c manjša – pa so šli ravno mimo možje postave. Menda je ravno pisl črko k! To je definitivno štof za rumene medije, začenši z tistim na ulici of – ki bolj kot je rumeno, bolj folk pada na take novice.

    Imaš pa prav da je Požar edini svetovni rumenil v Sloveniji.

    Kdo pa ni?

    Delo in Večer – ostali pa žal vsi.

  2. Pri nas v službi bolniki puščajo to literatuto in s puncami si včasih med malico vzamemo čas in pregledamo slike in se zraven nasmejimo ob strokovnem novinarskem pisanju.Moj medo doma pa je itak alergičen na takšne strokovne revije.Nisem pa še porabila dinarčka za nakup teh revij in mislm da niti ne bom.Kot si rekel pa ne škodi tu pa tam biti seznanjen z vsebino teh revij,malo za humor malo da se nasmejim.Fredi pa naj bi menjal Stevena?Bom verjela ko bom videla sliko če ne bo fotomontaža. 😉

  3. Novinarji..nekje po poti jih je večina izgubila bistvo novinarskega dela. Preveč “plavih” kuvert je vmes in preveč “napotil”, kaj je potrebno pisati. Redki so vredni imena svojega dela.
    Včasih sem zaradi benda kupovala vse sorte trač revij in časopisov – da sem videla, če so kje “noter” – sedaj, ko mi to ni več treba, se niti ne spomnim, da bi kakšnega prebrala. Edino kar kupim in je vedno odlično je Miki Miška, ali po “starem” Mikijev zabavnik. :mrgreen:

  4. lordwales

    moj soimenjak Brecelj takšne in podobne poteze sicer aktivira le v predvolilnem obdobju, da mu sedeža v mestnem svetu kdo ne izmakne pomotoma…..
    delo in večer pa sta bila nekoč res ugledna resna časnika, a danes sta celo pod nivojem rumenega tiska….prenašata novice z nekaj dnevno zamudo drugod začete, tiste pa, katere začnejo sami, pa opustijo nekje na pol poti….pri rumenih vsak končajo kar začnejo….

  5. Plujem

    Miki Miška ni rumeni tisk ampak strokovno gradivo…..ker ga tudi jaz berem….čeprav po očetovski službeni dolžnosti, a nič manj zagriženo…. 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *