Vražja vraževernost

Da bi bil kdo vraževeren, mora biti predhodno veren. Kdor veruje vase mu že itak ta vera povsem zadostuje. Koliko je vraževerstvo skupek motenosti, strahu, pomanjkanja samozavesti, nizke samopodobe, izključevanje razuma, nič logike in realnosti je sicer že resno vprašanje za psihologe ali psihiatre, čeprav po mojem ustrezajo vse oblike ločeno ali skupaj. Vraževerstvo ima seveda ravno tako globoke korenine, kot vera sama. Nenazadnje sta vzročno povezani. Že od obstoja človeštva so se takrat, v sicer bistveno manjših  skupnostih, našli in znašli določeni modeli, ki so se oklicali za vrače in podobno. Pod ta pojem je seveda sodilo, da so tej vrači imeli neke višje, nadnaravne moči v katere je pač verjel, kdor je hotel, čeprav je verjela večina. A večina je verjela, ker je… verjela v določene bogove in božanstva. Ker je obstoj nekoga brez tekmeca za človeštvo v bistvu nezanimiv, je bilo treba podati protiutež. In začela se je vraževernost.

Le ta je bila seveda označena kot hud nasprotnik določenih verovanj in prikazovana s praktičnimi materialnimi primerki. To, da bogov in božanstev v resnici ni še nihče videl do danes niti ni toliko pomembno ali pač, kot pa dejstvo, da je bil nasprotnik določene vere, torej sam gospod Vrag, prikazovan v neštetih oblikah, gestah in simbolih, ki seveda “škodijo”, medtem ko tisti verski simboli “ščitijo”. In tako je še danes. Za tiste, ki tako hočejo seveda.

Glede na to, da sem odraščal na vasi, mi seveda ni bilo prihranjeno poslušanje starejših šjor, ki so v svoji vraževernosti prekašale celo samega Vraga. Saj to bi ga tudi brez vraževernosti, ampak ne bom zdaj v podrobnosti. In ja, nekatere so ponavljale tako vztrajno do onemoglosti, da sem si jih zapomnil tudi če nisem hotel. Žal pa so me vedno prikrajšale za nova spoznanja nadgradnje, saj so se na moja vprašanja “Zakaj je to tako”, vedno, kot naročeno, spomnile, da imajo nujne opravke v mestecu Peyton.

In ker utemeljenih argumentov nisem dobil, enostavno nisem imel razloga v kaj takega verjeti. Razen tistega, da se tistim šjoram pregreva podstrešje. In potem sem malo zrasel. V vseh pogledih. In tu pa tam še vedno iskal odgovore, zakaj je vraževernost nekomu tako zelo pomembna, če pa ima že vsak sam s seboj toliko opravka če hoče, da mu za vraževernost sploh ne bi smelo ostati časa.

Mislim, da sem prvo o vraževernosti slišal tisto o česnu, ki naj bi odganjal hudiča. In takrat in še danes sem v velikem precepu. Česen imam namreč rad že od malega, ko se mi sploh še ni sanjalo, da sta s hudičem sparing partnerja. In po drugi strani sem si želel spoznati hudiča. Čeprav sem že kar nekajkrat takrat slišal “boš že ti videl hudiča”. A ga ni hotelo biti. Pa sem nehal jesti česen za teden. To bi že moralo biti dovolj, da ga spoznam. Ampak njega spet od nikoder, tako, da sem, užaloščeno razočaran, to testiranje opustil in v tem obupu spet česen posadil.

Potem sem našel podkev. Konjsko. Ker prinaša srečo. In imel sem jo v roki. Podkev. In še vedno je nekje spravljena in srečna. To pa je tudi vse. Mogoče pa to ne šteje, ker sem jo našel na podstrešju. To bo ja. Verjetno bi bilo prav in polnega učinka, da bi maširal za kakšnim konjem in čakal, da mu odpade. Tudi podkev.

Ker zelo rad pripravim moje najbližje do sprehodov po naravi, to pomeni tudi, da sem že preveč krat naletel tudi na deteljice. Pa ne tiste od loterije. Ampak očigledno nimam te sreče, da bi v vseh dosedanjih dnevih našel – štiri peresno deteljico. Ta naj bi bila tista edina prava. V bistvu imam arhiviranih deteljic že za cel arboretum, a na mojo žalost samo tiste pet, šest in celo par tistih s sedmimi listi. Nimam pojma, če je tako prav, vem pa, da je ljudska vraževernost določila za štiri peresno deteljico enostavno nadgradnjo – “srečno oko, ki jo vidi, nesrečna roka, ki jo odtrga”.

Pred dnevi sem gledal ogledalo in se zamislil. Kako neki le uspe nekomu razbiti ogledalo in si tako, po vraževerju, nakopati 7 let nesreče ? Meni ga, zaenkrat, še ni uspelo. Saj sploh ne vem zakaj bi ga, če pa je kot vino. Res je, da je dobrih 10 let izgledalo vsak dan isto, a zadnjih 10 let izgleda iz dneva v dan boljše, stabilneje, celo bolj sexy. Če se bo še naprej tako obnašalo v prefinjenosti okusa, ga bom kar spomeniško zaščitil in ga ne bo treba razbiti, kar pa v praksi pomeni, da se bom lahko samo še jaz naslajal nad njega lepoto. Čeprav mi še vedno ni jasno razbitje čigavega ogledala bi bila nesreča. Za ogledalo ne dvomim.

Odkar je država stopila na prste dimnikarjem jih v mojem naselju praktično ni več sploh videti prosto gibajočih ali vsaj katerega vriskajočega, ko pristaja iz strehe. Če hoče človek izkusiti tisto vraževersko o dimnikarjevem gumbu, si ga mora enostavno naročiti. Gumb. Dimnikarja bonus dodajo zraven. In ker se mi res ni dalo več čakati trenutka, da bi lahko prijel za gumb na dimnikarju, medtem ko bi mi skozi tiste bele zobe sajastega obraza izdavil “Srečno”, sem se odločil ukrepati. Odstranil sem dimnik.
Pa mi oni dan, ko sem s snemalno hitrostjo kolesaril po mojem naselju, tam za ovinkom skoči pred in mimo kolesa črna mačka. Prečkala mi je. Uau. Dosti si upa. Če bi peljal 100km hitreje bi to bilo njeno zadnje prečkanje.

Ko je smuknila v bližnje grmovje sem opazil, da je bil v resnici mačkon. Positive. Vem, ker je hodil na moje dvorišče mojo mačko pecat. In jaz sem mu s pospeški vedno pomagal. Mislim, moje mačke pa se že ne moti, ko siesto prede. Če pa hoče izzivati usodo potem meni tudi prav. In ko sem se čez dobro uro vračal evo ti spet njega. Spet pred kolo in v grmovje. A tokrat iz obratne smeri kot prej. Vraževerci pravijo, da če ti črna mačka prečka z leve, potem je sreča, če pa z desne pač nesreča. Edino kar sem seštel je, da je mačkon imel srečo v nesreči, ker mu nisem prečkal pot. Do naslednjič.

Med verniki je še vedno najbolj razširjena vraževernost ob pogledu na dobitno kombinacijo številk – 666 – ki naj bi bilo nič drugega kot hudičevo znamenje. Grozno. Pa kaj je to omrežna skupina vraga samega ali le tri utrujene številke 9 ? Kaj drugega se nisem spomnil se vprašati o pomenu. Sploh odkar sem videl rdeč avto srednjega razreda z registersko oznako 666. Kar je bilo čisto ok in frajersko. Še bolj pa, ko je, po parkiranju, iz njega stopil – duhovnik. V polni bojni opremi. Meni se sicer zdi tudi to ok in res cool. Župnik že ve, da je sovražnika dobro imeti čim bližje, prijatelja pa na varni razdalji.

Današnjemu petku manjka le številka 13. Ki je v bistvu srečna, kar pomeni, da danes nisem imel sreče. Kot ne tisti Templarjevi vitezi iz 13. stoletja, na 13 dan v mesecu, ki je, kot zanalašč, padel na petek, ko jih je francoski kralj zaprl v ječe. Ampak poglejmo pozitivno. Tistim Templarjem potem ni bilo več potrebno poslušati kralja, kar pa je velika sreča. To je, današnjemu času primerjalno, kot bi ti ne bilo treba v petek poslušati ne žene, ne šefa, če pa bi bil za povrh še petek 13, potem pa niti gledati. Komaj čakam petek 13. Vsak petek.

Don Marko M

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Vražja vraževernost

  1. To si pa res zvito spakiral. 🙂 Jaz pa sem vraževerna.Vsakič ko moj medo zamuja na večerjo verjamem,da se bo ohladila.Sem zadnjič gledala en dokumentarec o teh vračih in obredih vraževerstva in za se zjokat kaj vse ljudje po svetu počnejo zaradi vraževerstva.Se trpinčijo,ubijajo živali,da bo dobili nadnaravne moči in neko vudu prebadanje se igrajo.Cela vas je čakala nekaj mesecev da jim bo bog nekaj za jest podaril potem ko so izpolnili obrede vraževerstva,da ga zaščitijo in bili lačni.Meni se je mešalo že ko sem gledala.Ti mucek bi zdaj rad neko novo modo petka 13 uvedel.Si barabca,si. 😉 🙂

  2. Ivonca

    pa naredi mu hladno večerjo in naj on vraževerno verjame, da ga čaka topla….sem gledal tudi jaz nekaj takšnih oddaj o “resni” vraževernosti, ampak o njej razglabljati pa mi je že malo mimo….novo modo petka pa sem že uvedel….zdaj čakam samo, da se uresniči…. 🙂

  3. Ljudem si uspe nakopati vse tisto, v kar verjamejo. Če verjamejo, da jim bo ogledalo prineslo nesrečo, jim jo bo.
    Je pa moja babica VEDNO, ampak RES VEDNO, ko je s palico malce pomencala po tleh, našla štiri (ali več) peresno deteljico. Jih imam še sedaj spravljene. V nekem obdobju me je tudi “trenirala”. Našla je eno, potem pa mi rekla, da naj iščem na tistem koncu. Imam res lepe spomine na njo.

    Vraževernost pa je samo en del tega, da si ljudje “napovedujejo”, kaj bo. Pozitivni del uporabljajo za upanje, negativnega pa za strah. Pozabljajo pa, da je oboje samo v njihovi glavi.

  4. Plujem

    bo kar držal ta placebo učinek, ja….vse je pač v glavah….če ne v lastni, pa v sposojeni, kar je itak vedno moderno, sploh v naši podalpski…..

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *