Ko sije luna na obalo…..

Nekateri moški so za žensko pripravljeni narediti vse, nekateri nekaj, nekateri ravno dovolj, čeprav grejo skozi najbolje tisti, ki ne naredijo prav nič. Vse kar  mi je še ostalo na razpolago tistega večera je bilo to, da sem prislonil kolo tja ob morske skale, se preoblekel v Adamov kostim in pričel, po razdrobljenih nekoč skalah, stopati proti morju. In ko je morje začelo objemati moja stopala, ki so se začela pogrezati v pesek, sem sprva sicer za trenutek pomislil, da je jutri še en dan, a morska gladina, po kateri se je sprehajala luna je bila preveč mamljiva. Morje, luna, tišina narave in jaz, tam v daljavi po obalni cesti pa kolone luči, ki nekam hitijo. Dobro za romantike, pa tudi za sprostitev po dinamičnem dnevu. In dan je bil dinamiten. Bil je eden tistih, ko se moški vpraša, ali je… določena ženska res vredna, da podleže(š) njeni provokaciji in nasede(š) kot kit na obalo. Nekatere so pač vredne greha vedno, čeprav zelo nedolžno izgledajo.

Samanto so klicali Semi in do tega dne sem o njej na Opčinah, kjer sem služboval, slišal od moških le, da sta se Sophia Loren in Pamela Anderson združili v eno. Ok, ker so mi to razlagali moški, ki bi  s ponosom tudi steno prevrtali v sili, sem bil skeptičen. Uradno je je Semi sicer trdila, da je poročena, čeprav v zadnjih desetih letih njenega moža ni nihče videl in sploh ni nihče vedel niti kako izgleda. Ampak človeku je treba verjeti, dokler ne dokažeš drugače.

In tistega dne se je v redakciji pojavila – ona. Semi osebno. Redke ženske me navdušijo v prveh hipu, sploh na prvi pogled, ampak Semi me je pometla že pred prvih hipom. Da se ubiješ ji ne moreš točno določiti let, razen če ti sama pove, torej pokaže osebno, čeprav bi prisegel, da jih ima 40 in da jih je to imela pred 20imi leti in jih bo imela tudi čez 20. Ker, njeni nogi sta oh, postava sploh, pogled in nasmeh pa sploh oh. In ko je odprla usta in začela v tistem izjemno šarmantnem glasu opletati jezik sem začel naenkrat verjeti, da dobre vile obstajajo.

“To je ta” me je dregnil Stefano, čeprav je bilo ob pogledu na moja usta jasno, da je bil predor med Koprom in Izolo zgrajen že takrat. O Semi je namreč krožila zgodba, da se je večina okoli in zaradi nje (u)trudila neuspešno. Pa ne ker bi tipom kaj očitnega manjkalo, temveč, ker je vsakemu posebej izrazila neko drugo in drugačno željo, katerim večina pač ni bila kos ali so pač zaključili, da kje drugje z manj truda ravno tako not padejo. Bila je pač kot Črna vdova v času parjenja, le da je imela paritveno sezono čez celo leto. Jaz pa Črne vdove itak obožujem.

Potem, ko je zaključila pri moji šefici, se je ustavila v avli. Izgledala je, kot bi koga čakala. “Daj, ala zdaj” me je dregnil Stefano. Sicer sem zelo sramežljiv pred ženskami, a želja po spoznanju resnice me je kar pahnila pred Semi. In njena bližina je v meni naenkrat sprožila eno strahotno mirnost. Tako od blizu mi je sicer bilo dosti težje gledati naenkrat v noge, boke, airbag in še oči, ampak nekako sem se znašel.

“Lahko pomagam, gospa? Mogoče iščete davčno upravo?” sem tako moško, kot že dolgo ne, izjavil. Premerila me je od glave do pete in nič kaj vneto, čeprav vljudno, odgovorila : “Ne, hvala.” V skoraj isti sapi pa sem nadaljeval : “Se mi je zdelo. Ker vas bi morali čisto oprostiti plačila davka.” Nasmehnila se je, z iskro v očeh. Hitro sem v mislih prebrskal priročnik “Vse o ženskah česar tudi same ne vedo o sebi” in ugotovil, da je to dober znak in da lahko nadaljujem.

“Izgledate mi zelo potrebna” sem nadaljeval in se zazrl v tisti njen presenečen pogled, a v hipu nadaljeval : “Zelo potrebna skodelice kave, pa tudi drugače se mi ne zdi primerno, da bi hodila tod okoli brez spremstva body guarda. Tam zunaj takoj desno imamo lokal,  kjer je kava sicer bolj švoh, bodo pa zato moje besede močne in sladke.” “Močne in sladke besede lahko prihranite za katero drugo, kavica pa bi se mi res prilegla” je dahnila in v njenih očeh sem videl samo še vulkan, na ustnicah pa sesalec. Vulkan v sesalcu.

Vrata sem ji odpiral tako, da bi mi še stara dunajska šola zavidala, še stol sem ji primaknil pod tisto grrrrr zadnjico. Pogovarjala sva se o vsem kar je naneslo. Poslušal sem jo po dolgem in počez. No ja, kolikor pač nisem imel oči zalepljenih na njenih nogah, ustnicah in dekolteju. Kar pa je itak bilo skozi.

In potem sem v mislih zavrtel 88to stran priročnika in prijavil : “Veš Semi, prepričan sem, da takšne skladnosti, midva kot eden, še ni bilo.” Nadela si je videz leva, ki polaga šapo na antilopo, segla v torbico iz katere je povlekla svojo vizitko in hudičevo odločno rekla : “Prav, če tako misliš. Pridi v petek. Ampak s seboj prinesi fotografijo mojega akta, če ne ne bo nič. Če pa jo prineseš, bom izžela še zadnjo kapljico v tisti noči iz sebe in tebe.” In se je vstala in v polni eleganci odšla. Bemti, saj nisem nič posebnega rekel, razen resnice.

“Vse mi povej” je dihal Stefano v pričakovanju, ko sem se vrnil v redakcijo. “Ok, daj mi njeno fotografijo v Evinem kostimu pa ti vse povem.” “Kaj še vedno prodaja to finto?” “Kako misliš še vedno?” “V zadnjem letu sem slišal že vsaj 7 tipov, ki jim je rekla, da jo dobijo če ji prinesejo njeno golo fotografijo. Pa jim ni ratalo.” In mi je Stefano razložil še ostalo potrebno.

Kar je povedal je bilo dovolj, da sem seštel, da je praktično izvedljivo fotografirati Semi le med njenim sončenjem na tretjem nadstropju njene hiše. Glede na to pa, da je njena hiša postavljena tako, da v krogu okoli dobrih 10 km ni bilo niti poštenega hriba, sploh ne drevesa, ki bi segalo višje kot prvo nadstropje njene hiše, je bila to seveda misija nemogoče. Sploh ker se o Google Earthu takrat še ni sanjalo niti Googlu. A dobro v vsem je bilo, da je bil konec junija, ko se je sončila, manj dobro, da je bil torek. Torej dva dni do petka. A sprejel sem izziv. Toliko raje, ker sem rad prvi.

Potem ko sem po poti domov stal v koloni in razmišljal, kako se lotiti zadeve in po dveh urah že skoraj obupal, se je rešitev prikazala kar sama od sebe. Zmaj. Nad nami je letel zmaj. Tisti motorni zmaj. Takoj sem pograbil gsm in poklical Mandija. Na grobo sem mu razložil situacijo. “Ma je kej od nje?” me je mučil Mandi. “Glej, veš kako izgleda verižica z obeskom Jezusa na križu ?” sem mu poskušal slikovito prikazati vrednost Semi. “Vem ja. Jeno?” “No, ona ima ravno takšno verižico. Samo da je Jezus spizdil s križa.” “Alora pesti hudiča stat” mi je po župniško stresel na prvo.

“Daj nehaj, rabim zmaja.” “Kaj rabiš?” “Ja, zmaja.” Tukaj bom zgodbo skrajšal, ker bi moral napisati čisto novo samo o komunikaciji z Mandijem. Ampak Mandi je potem sklical še nekaj znancev in na koncu smo prišli do Diega, ki je imel motornega zmaja. In ne le to. Celo učil je leteti z njim. No, jaz sem rabil le prevoz za urico ali dve. Diego mi je, potem ko sem mu ponudil plačilo po tarifi, le zamahnil z roko v nasmehu, da kaj takšnega še ni slišal in da z veseljem brezplačno sodeluje. Naenkrat je za akcijo zvedelo ene 50 ljudi in prav vsi so čakali epilog.

Čez nekaj ur, ob petih popoldne, sva poletela iz tiste vipavsko ajdovske kotline. Ker nisem vešč fotografiranja iz zraka, sem imel s seboj kamero. Se pač bolje znajdem z njo. Najprej sva porabila dobro uro, da sva iz zraka sploh ugledala tisto graščino Semi. In potem je Diego ugasnil motor in sva jadrala. Dovolj visoko in neslišno, da bi naju kdo opazil res le če bi pogledal gor namenoma. Pri prvem krogu sva iskala tisto teraso, a šele v drugem zagledala tako teraso kot bazen poleg. Semi seveda od nikoder. Ura je bila blizu šest popoldne in mogoče je bil to razlog, sva se tolažila.

Takoj po pristanku sva se z Diegom zmenila še za naslednji dan. Takoj sem poklical šefico in ji prijavil izredni dopust do konca tedna. Sicer bi lahko spokal na bolniško zaradi vrtoglavice, ampak to je bila moja zasebna stvar. Naslednji dan sva z Diegom poletela že ob 10ih. Nič. Popoldne ob štirih še enkrat. Spet nič. Niti njene sence ni bilo nikjer.

V četrtek sva vajo pač spet ponovila. Zjutraj spet ob 10ih. Nič. Popoldne pa sva poletela že ob treh. Časa je zmanjkovalo. Spet je na primerni razdalji ugasnil motor in sva jadrala. Ob vsem vetru mi je bilo še vedno vroče. Zelo. In bolj kot sva se približevala, še bolj. A tokrat se je vztrajnost obrestovala. Ležala je tam na ležalniku ob bazenu v kopalkah, katere imam najraje. Torej brez njih. Klobučni nadstrešek ji je delno zakrival tudi sončna očala. Moja kamera v potnih dlaneh pa je snemala in snemala. In zoomirala kot še nikoli prej. Po dveh krogih kot jastreb nad plenom sva spet prižgala motor in odzmajala nazaj.

In potem gas nalagat v pc, da sem lahko iz videa izrezal nekaj njenih fotografij kot je izrazila željo. 10. Bile so še boljše, kot sem si sploh lahko prej mislil. Odšibal sem še v razvijanje in preden sem dobil še vroče slike v roke, sem si, čisto zadovoljen s seboj, privoščil osvežilni tekoči hmelj skupaj z Mandijem. In potem sva si še dobro ogledala njeno razgaljenost ob kateri je Mandi skromno, kot ponavadi, izjavil : “Ke fika,čo. Sej ji lahku anka jest nesen te foto ku češ.” “Bom vprašal tvojo ženo”, sem mu postregel.
Petek. Poklical sem jo in ji napovedal svoj prihod ob 20ih. “Te že čakam” je dahnila, meni pa mravljinci pod in po koži. Med vožnjo tja, ko so Steppenwolfi znova in še vedno bili rojeni za divjost, sem razdelal te tri dni. In ugotovil, da se je lepo število znancev lepo zabavalo ob moji vztrajnosti do dosega fotografij Semi. V resnici smo tri dni žurali in se zabavali. In potem sem naenkrat razumel namen in epilog te dogodivščine.

Pozvonil sem. Po slabi minuti čakanja se je pojavila med odprtimi vrati. V neki prosojni prosto padajoči tkanini na sebi, ki je le še bolj izrazito poudarjala njene obline in lepila pogled na dele, ki v temelju zaznamujejo Evin kostim. Brez figovega lista tokrat. “Vstopi”, me je topila njena beseda. Ampak moški mora ostati moški tudi v kriznih razmerah. “Izvoli, poglej se” sem ji ponudil fotografije. Gledala jih je z navihanim nasmehom. “Odlično. Nisem verjela, da boš to naredil. Še nihče me ni uspel tako gole slikati. Zdaj pa le vstopi, led v Chivasu se že topi” je dodala.

In potem sem enostavno moral povedati, kar tam pred vrati : “Veš Semi, res izgledaš kot sex bomba. In verjamem, da to tako tudi delaš. V bistvu pa sem si ti prišel zgolj zahvaliti.” “Zakaj pa?” me je začudena pogledala. “Glej”, sem nadaljeval : “Zaradi tebe sem preživel tri krasne dni. Spoznal sem lepo število novih znancev, dobrih ljudi. Prvič v življenju sem letel z zmajem in to še brez padala. Obenem pa sem na zabaven način še enkrat več preveril svojo vztrajnost in spretnost na poti do cilja. Skratka, spomina na vsa ta lepa doživetja enostavno nočem pokvariti. Čeprav ti  moram še enkrat priznati, da si vredna greha v vsakem trenutku dneva. Se vidiva.” In sem se obrnil in šel proti avtu.

Ker sem na hrbtu začutil njena odprta usta in prodoren pogled, sem se obrnil : “Aja, Chivas drugače pijem lišo. Samo lišo.” Ko sem obrnil ključ je motor moje zguncane škatle zapredel kot mucek. Zadovoljen mucek. In ker je bil ponavadi prej muhast kot ne, sem to njega obnašanje razumel kot pritrditev moji odločitvi. In ob stopnjevalnih ritmih Higway to hell sem se mu prepustil, da me pelje, kamor hoče sam.

In tako sem prišel iz osvežilnega kroženja v morju in njega globini, pod tisto svetlečo luno. Iz mene je vse curljalo in kapljalo, ko sem stopal proti oblačilom in vse prej otrdline so bile mehke, kot že dolgo ne, a misli podstrešja sveže, kot že dolgo ne. In spoznal sem, da je med potapljanjem v morje ali v žensko zgolj ena majhna razlika – morje te nikoli ne pusti suhega. Hm, res, kot bi bila vsa umetnost življenja v drobnih malenkostih kasnejših velikih razsežnosti.

Don Marko M

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Ko sije luna na obalo…..

  1. pej si jota čo da ki biš rabu še eno celo štorijo samo zame haha pero una bira tabot je bla ena tanarboljših ki smo jih spili sčep magari jest bi me par šu spit uni čivas

  2. Mucek,sem rekla da si barabca.Jaz bi se pogreznila v zemljo,da me tako suho na koncu pustiš in da si se tako potrudil da mi izpolniš željo.Tista tvoja misel v prvem stavku mi je pa zelo všeč, to vejo samo prekaljeni mačkoni 😉 Ma veš da imaš prav,da je samo tista majhna razlika med žensko in morjem.Ki poznam nekaj žensk ki so pustile svoje moške zelo suhe ma ne od hrane. 🙂 Z letalom znaš letet,zdaj še z zmajem in se priporočam za eno krožno vožnjo. 😉

  3. Ko sem začela brati, mi nekako ni šlo v račun, da bi ti naredil vroči epilog s takšno žensko. Ko sem brala naprej, sem ugotovila, da moje definicije tebe navsezadnje le držijo. 🙂 😀 Lekcije, ki jih daješ ti, so ljudem vedno nepozabne. 🙂

  4. mandi

    pa stari, a ti sploh veš koliko ti znese govoriti?….ma ne samo za dodaten zapis,ampak celo knjigo… 🙂 ….tista birca takrat pa je res bila ena tistih nepozabnih….še danes čutim mehurčke v grlu…. 🙂

  5. Ivonca

    dobiš krožno vožnjo takrat, ko si kupim zmaja….čeprav mislim, da bo ceneje če plačam urco pri Diegu….prej sigurno… 🙂 ….pa jaz nisem nil kriv, če se katera v zemljo pogrezne…..samo sodeloval sem in še željo izpolnil….to, da imama tudi jaz svoje želje pa je itak razumljivo…. 😉 🙂

  6. Plujem

    saj lepo govorim, da sem nepozaben in da je nemogoče me ne imeti rad, ampak nekateri verjamejo šele, ko me osebno okusijo….. 😉 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *