Solze so produkt joka. Eh, ko bi bilo res tako enostavno. Ko sem bil mulac, zelo mulac, je bila ena od vzgojnih metod tudi, da pravi moški pač ne jokajo. Koliko je otrok, sicer moškega spola, tudi dejansko moški v polnem pomenu je seveda že druga zgodba. No, te modrosti mi moja gospa mati ni pozabljala ponavljati, čeprav nisem kazal niti minimalnih znakov po joku. Res nisem imel časa za to, čeprav bi že našel razloge če bi hotel. Malo zmede mi je sicer povzročalo dejstvo, da je moja starševska “učiteljica” lila solze že, ko so sosede skupaj buljile v neko limonado po televiziji. Do takrat sem mislil, da je gledanje tv, čeprav smo ga otroci zelo malo gledali, vesel dogodek. A ko pogledaš tiste ženske v krogu ob kavici pred tv, ko si brišejo solze in podajajo robčke, si… skoraj prepričan, da je gledanje tv zelo žalosten dogodek. In tako sem po tv gledal le še nogometne tekme, ker smo moški tv pač takrat gledali brez ženske družbe, torej brez solz.

In potem sem med odraščanjem, kar sicer še vedno počnem, spoznaval, da v resnici solze toči na tem svetu vse živo. Od živali do človeka. Tudi moški. Še več. V stopnjah nadgradenj spoznavanj sem prišel do zaključkov, da solze nikakor niso le plod spontanosti nekega trenutka, temveč tudi mojstrstvo uporabe nekega trenutka.

Vsekakor pa je pri solzah najbolj pomembno to, da je točen razlog spočetja le teh znan zgolj in edino tistemu, ki jih spušča. Tistemu, ki solze gleda nikoli ne more biti vse jasno zakaj so nastale. Zato, ker se solze nikoli ne prikažejo zgolj zaradi enega samega razloga.
Ker so solze za vse iste barve in oblike je samo ob pogledu nanje seveda nemogoče zaznati ali gre za solze sreče, žalosti, krokodilje ali kaj petnajstega. V spremljavi izraza obraza in ostale mimike pa je mogoče že malo bolj vsaj sklepati njih pomen. Različne solze, različni odzivi.

Za solze žalosti je sploh značilno, da so sposobne se izlivati tudi brez osebne prisotnosti razloga. Zadostuje že spomin. Čeprav se praviloma točijo v trenutkih izgube. Praviloma ljubljene osebe ali bitja, čeprav poznam tudi primere, ki so jokali za predmeti. Kar sicer težje razumem, ampak smisel tega sveta je itak v drugačnosti, kar lažje razumem. Za solze žalosti je značilno, da v ranljivosti trajajo, pa tudi, da, poleg redkih iskrenih oseb, ne zmanjka mrhovinarjev, ki ponujajo svojo ramo v tolažbo za zlorabo.

So pa zato solze sreče tiste, ki potrebujejo prisoten razlog za spočetje. Tukaj in zdaj. In ravno te solze sreče sam štejem med tiste najbolj iskrene v svoji spontanosti. Ker enostavno ne dopuščajo nobenega dvoma v sami možnosti razlage. To kar vidiš, točno to je v danem trenutku.
Nekako najbolj razširjene pa so krokodilje solze, ki so tudi najbolj zlorabljane. Krokodilje solze so v bistvu res zgolj izkaz spretnosti skupka manipulacije in igre. Kar sicer še najbolje ve lepo število žensk in posledično število naivnih, kot Titanic nasedlih moških. Na videz so v začetni prikazovalni fazi celo podobne pravim solzam, a bolj kot se iztekajo, hitreje se sušijo.

In ob vseh vidnih in videnih solzah še vedno preteče največ tistih solz, ki nikoli ne privrejo na površje. Tečejo in lijejo nekje globoko v nas, daleč od radovednih oči in dovolj skrito, da se lahko le sami sprehajamo z in med njimi. Iskrene solze, ki ne puščajo sledi na obrazu, v srcu in duši pač.
Sicer pa, saj poznaš tisto, kot svet staro, ljudsko  modrost – nikoli ne verjemi solzam otroka, ženske in starca.

Don Marko M