SP v Afriki 2010 – na oranžnem tronu

Ena vročica se je polegla, že prihaja druga. Tokrat tista okolju dosti bolj prijazna – SP v nogometu. Afrika se nam bo prikazala v vsej svoji pestrosti raznolikosti in verjamem, da bo marskido imel številne priložnosti v spoznavanju lepše plati drugačnosti. Za razliko izpred desetih ali osmih let, tokrat, vsaj po Obali, ni opazna pretirana nogometna mrzlica, čeprav bo na SP nastopala tudi naša reprezentanca. No, upal sem, da se bo vsaj delček takratne atmosfere ponovil, čeprav je… še vedno dovolj časa. Priznam, da se nisem ne vem kako podrobno spuščal v kvalifikacijske boje reprezentanc, a bistvenih vseeno nisem zamudil. Sicer pa je jasno, da se z dnem začetka SP izbrišejo vsi prejšnji vtisi in predstave, ker od takrat dalje šteje zgolj in edino pripravljenost zdaj in tukaj za jutri. Turnirji so vedno nehvaležni za napovedovanje, saj splet številnih faktorjev to zelo otežuje. Motil pa se je tudi Nostradamus. Sedem tekem bosta odigrali le dve ekipi, preostale pa najmanj tri.

Afričani so v bistvu gostoljubno ljudstvo in po svoje me čudi, da jim je bilo tako pozno dodeljeno SP. Tudi zaradi dejstva, da že vsaj dvajset let nogometaši iz Afrike že lepo sooblikujejo svetovni nogomet, čeprav so razpršeni v glavnem po Evropskih klubih. A afriške reprezentance že lep čas dokazujejo svoj vzpon in če kdaj, potem imajo ravno zdaj idealno priložnost prikazati maximum. Domači teren in vremenski pogoji so jim vsekakor bolj pisani na kožo, kot ostalim. Kar pa seveda še ne pomeni, da bo to dovolj za vrh, vidnejši uspeh pa sigurno.

V sodobnem nogometu so namreč nogometaši že pravi gladiatorji, pripravljeni in prilagojeni na praktično vse razmere in povsod. Koliko k temu prispeva (ne)uradna medicina je že druga zgodba, ki ni bistvena, saj nenazadnje morajo trenirati in tekati sami.
Turnirji, kot je SP, pa so posebni tudi zaradi tega, ker ne zmaga vedno najboljši, čeprav je prvak po svoje najboljši, lahko pa zmaga najsrečnejši. Kar pa še ne pomeni, da pregovorna sreča spremlja le pogumne. Italijani so le eni, ki lahko podkrepijo mojo trditev.
Da bo SP tokrat drugačno priča tudi dejstvo, da so selektorji številnih reprezentanc stavili na ekipo, ne pa na posameznike, torej zvezdnike, katerih lepo število bo SP gledalo bodisi iz tribun ali izpred tv ekrana. Kar seveda lahko pomeni, da bo kolektivna igra imela prednost in posledično obstajajo vse možnosti, da bo zasijala neka nova nogometna zvezda.

Slovenska reprezentanca ? Hm, kaj pa vem. Za zadnjo tekmo proti Rusom sem trdil, da bi bilo celo nepravično če bi naša reprezentanca, po prikazanih igrah kvalifikacij, pristala na SP. In potem so me demantirali kar Rusi sami, ko so premagali kar sami sebe in naše poslali v Afriko. Zato bom tokrat zaoblal izjavo in priznal, da ima naša reprezentanca povsem enake možnosti v prvem delu, kot vse ekipe. Da pridejo v drugi del seveda. Kjer pa bi jih v vsakem primeru pričakal balkan expres. Je pa že zdaj jasno, da bo naša reprezentanca vse gole dobila preko sredine, po tleh ali po zraku.

Od neevropskih ekip sem v kvalifikacijah še najbolj spremljal Argentino in Brazilijo. Brazilci so sicer uvedli nek nov koncept v disciplini igre, a mislim, da se bo njih eksplozija pokazala šele na naslednjem prvenstvu. Argentinci pa…no ja. Začeli so kot profesionalci, katere bi nabutala še kakšna slovenska ženska nogometna ekipa.
Za razliko od Dunge, ki je svoje pomiril, je Maradona vznemirjal vse po vrsti, še najbolj svoje igralce. Če bi bil samo tiho bi bilo motivacijsko dosti več narejenega. A še dobro, da so argentinski igralci dovolj prisebni in so se v ključnih trenutkih, ko je že voda zalivala grlo, zbrali in prikazali dovolj za odhod na SP, čeprav obenem premalo za firbce. Ampak vseeno je že bilo vidno, da se pravilno postavljajo in mislim, da imajo velike možnosti igranja v sedmi tekmi.

Več oz. kar vse možnosti, da pometejo tudi v sedmi tekmi, pa imajo po mojem le še Nizozemci. Ne vem no, ampak ko sem jih gledal v kvalifikacijah in še nekaj posnetkih prijateljskih tekem pred SP se nisem mogel znebiti občutka, da gledam tisto famozno generacijo tulipanov Gullit, Rajkard, Basten, Van der Sar, ki so iz reprezentančnega nogometa naredili celo pravljico za analize in bodoče vzorce.
Ker o tekmah samih na SP nimam namena razpredati po svojem blogu, razen če bodo naši preskočili prve tri, ti priporočam, da obiščeš mojega blogerskega kolega Izmišljeni, ki je že do sedaj učinkovito in zelo všečno razpredel o reprezentancah na SP.
Moji favoriti na SP v Afriki 2010 torej so : rosna polna steklenica hmeljnega napitka, ročno zrezan tobak in veliki ali mali ekran – za vsako tekmo posebej, ter šopek živo oranžnih tulipanov – za vse tekme skupaj. Pač raje vidim oranžno kot zeleno.

Don Marko M

Deli:

2 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “SP v Afriki 2010 – na oranžnem tronu

  1. Argentina bo prvak.Tudi moj medo navija za njih.Tebi pa bom podarila en oranžen tulipan,da ne boš rekel da te nimam rada,veššš mucek. 😉 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *