Vzdevek je več kot ime

Človek si je nekoč omislil, da bo sočloveku dal – ime. Nimam pojma zakaj, mogoče ker si jim ni dalo več se kresat z buzdovani po buči. A ker je paleta imen bila kmalu izpolnjena in se je posledično začelo kloniranje le teh, so imenu dodali priimek. Pa so se tudi priimki začeli kmalu klonirati. Evo, samo v naši mali podalpski je 23 oseb, ki nosijo isto ime in priimek, kot ga nosim jaz. Za nameček nas je 10 rojenih istega leta, od teh 5 istega meseca, še dva pa celo na isti dan. Da ne začenjam omenjati Novakovih Marij in podobnih. Kar sicer ne pomeni nekih težav, dokler se istega polnega imena predstavlja vsak v svojem kraju. Lahko pa jih predstavlja, če sta dva ali več takšnih v istem kraju –  eni vasi, ulici ali celo v enem bloku. Predvsem se je to dogajalo… včasih na vaseh, kar se sicer dogaja ponekod še danes, da je imela cela vas enak priimek. Domišljija izbire imen pa tudi ni bila v polnem zagonu oz. zgolj versko podrejena in tako je bilo v vasi, poleg enakega priimka, še po 10 Martinov, Špel, Mujotov, itd. Nastalo zagato so tako lahko rešili le – vzdevki. Oziroma nadimki ali psevdonimi, kar ti je pač ljubše.

Bolj kot se mi emšo razteguje, bolj sem prepričan, da so vzdevki pomembnejši od imena samega. Tukaj seveda mislim na tiste vzdevke, katerim je ta zapis prvenstveno namenjen, ki so, bodisi izpeljanke osebnega imena, bodisi so bili izbrani in dodeljeni na osnovi nekih simpatičnih vzgibov, zaslug, primerov ali pa so le ljubkovalne intimne narave.
Seveda pa obstajajo tudi vzdevki, ki so vse prej kot navedeno in znajo biti tudi posmehljivi ali celo žaljivi. Čeprav je res, da tisti, ki si privošči deliti tovrstne vzdevke, v prvi vrsti pove največ prav o sebi.

Mislim, da se nikomur izmed nas še ni pripetilo, da ne bi nikoli prejel kakšnega vzdevka. Nekaterim so dodeljeni že v otroštvu in se jih držijo celo življenje, spet drugim so dodeljeni različni skozi različna obdobja. Tretji si jih pa omislijo kar sami zase in če jim znese, jih tako tudi sprejemajo.
Kakor obračaš ima vzdevek svojo težo, svojo moč. Včasih ali celo kar pogosto tako močno, da ljudje nekoga poznamo zgolj po vzdevku in nimamo niti najmanjšega pojma, kako mu/ji je v resnici polno pravo ime. Kar se dogaja tudi do ljudi, katere vsakodnevno srečujemo, znancev ali pa, kar je sicer še huje a možno, je celo naš/a  sosed/a.

Zadnjič sva se srečala z znancem Mehom, sicer tudi bivšim sodelavcem in še vedno občasnim članom nasprotne ekipe malega nogometa. Beseda sem, beseda tja, pa mi prijavi : “Kaj veš, da je Igor v soboto dobil sina? “Igor who?”, sem ga začudeno pogledal. “Ma Igor no, ala daj, kaj se ne spomneš. Uni iz inštituta.” “A ja” mi je takrat zasvetilo. “Zakaj pa mi nisi takoj rekel, da je Pepi dobil sina”. Moja zadrega je bila razumljiva, čeprav ni bila.
Igorja, torej Pepija, sem spoznal pred leti, ko sva z Mehom praktično redno dnevno službeno obiskovala inštitut celo leto, preden sem odjadral na drugo delovno mesto. In tudi po tistem in še danes se s Pepijem srečujemo vsaj 1x tedensko med kolesarjenjem ali na kalčetu. Ampak tudi po vseh teh letih poznanstva mi nikoli ni padlo na pamet, da bi ga kdaj vprašal po imenu in priimku. Zame je enostavno bil in je Pepi. Kot za mnoge druge. No, zdaj vem.

In potem sem šel premetavat moj organ med ušesi, koliko znancev še poznam zgolj po vzdevku. Saj ne vem, če je to za se hvalit, ampak seštel sem, da približno polovico že leta kličem zgolj po vzdevku, ker sem jih tako tudi spoznal, ne da bi vedel njih pravega polnega imena. Malo me je potolažilo le to, da tudi nekaj teh mojih znancev ne ve za pravo polno ime nekaterih, katere kličejo po vzdevku. Od mene se tega sigurno niso nalezli.
Z vzdevki sem se prvič srečal v otroških letih. Za starejše občane naše vasi sem bil “čupo”. Kar pa je bil itak klasika vzdevek v bivši Jugi za vse dolgolasce. Če si bil ob dolgih laseh tudi prav dober učenec, poln takšnih in drugačnih priznanj in zraven še odličen športnik, hja, to jih sploh ni zanimalo. Bil si pač “čupo”. In ja, to sem še danes.

Moj drugi “resni” vzdevek so mi pripopali v jugo vojski, kjer sem bil Miki. Še danes ne vem zakaj, vem pa, da mi ga je pripel moj še danes dober prijatelj Ive iz Zaječarja, ostali pa so se hitro nalezli. Partizanski vzdevek pač, kot so jih imeli naši predniki osvoboditelji, čeprav smo mi za spremembo zgolj branili, kar so oni osvobodili. No ja, saj smo tudi osvobodili kakšno če ni bilo druge možnosti. Važno je pač zamegliti nasprotniku.
Tretji in upam za do konca časov, pa je ta sedanji, ki je to že nekaj več kot 15 let. In tega, ki je v bistvu tudi moje pravo ime, sem si določil sam. No, ne čisto sam. Bilo je po službeni dolžnosti, ko je šef pač od vsakega v ekipi zahteval, da si izbere vzdevek s katerim se bo predstavljal pred mikrofonom. Ker sem bil preveč šarmanten, da bi bil Casanova, pa preveč sexy, da bi bil Gigolo in preveč spreten, da bi bil Columbo, sem pač postal in ostal zgolj jaz, kar je bilo tudi šefu všeč. In še nekaj tisoč mojim navijačem, predvsem navijačicam, ki so moj vzdevek občasno “popravili” v zgolj – M.

Seveda pa obstajajo tudi vzdevki, ki mi zlahka skravžljajo moje lasišče, četudi zvenijo prikupno in čeprav so meni namenjeni. Vsakič ko sem slišal in še slišim “cukrček, mucek, lepi, mišek” in podobno, me, poleg las, popade še po debelem črevesu. Čeprav, dvema oseba to vseeno dovolim, a to je že druga zgodba skupka zgodovine, sedanjosti in prihodnosti.
Na vzdevke pa niso imuni niti tisti še slavnejši.
Vzdevek “The doctor” si je nadel, zame edini pravi oktanski športnik Valentino Rossi in dokler ga bodo tako klicali ni dvoma, da je doktor svojega posla. In čeprav jih tudi v športu z vzdevki ne zmanjka, bom v tej branži tokrat omenil le še Ricarda Izecson dos Santos Leite. To pa zato, ker je za moj okus že nekaj let daleč najbolj prefinjeno tehnično dopolnjen in izpopolnjen nogometaš. Seveda je, bolj kot po svojem polnem imenu, svetu znan kot – Kaká.

Od športa do glasbe.
Stefani Joanne Angelina Germanotta je ena redkih sodobnih glasbenic, ki me segreva. Ker je pač drzna, kreativna, samosvoja in seveda ker je – Lady GaGA. Odkar sem jo prvič videl in zdaj že kar nekaj let pa me erotično zelo resno vzburja Cherylin Sarkisian LaPierre. Čeprav bi lahko bila moja mama dobesedno. In ni ji nerodno priznati, da ima lepotna kirurgija svoj namen, tako kot meni ne, da je še vedno vredna greha. Ampak, ko zapoje Turn back time, me pa ta Cher res skine.
No pa smo tam, kjer ženskam medušesni organ odpove. Čeprav nekaterim odpovejo zgolj ušesa.
Da je Prince Rogers Nelson svoj čas in verjetno še danes, podiral vse lepotice, ki so bile praviloma vse višje, tudi zelo višje od njega, se mora seveda zahvaliti svoji unikatnosti in spretnosti, ter dejstvu, da je ipak – Prince. Purple rain pač pada vsak dan. Najbolj slavne in za spremembo tudi razmišljajoče policiste pa je zložil na kup Gordon Matthew Thomas Sumner. Namesto uniform so razoroževali z odlično in nepozabno glasbo. Saj veš,  Every breath you take…In tako slaven, kot je bil kot policaj, tako ali še bolj slaven še vedno šibi ženska kolena s svojimi zlatimi polji, ker on je pač – Sting. Od slovenskih glasbenikov pa mi sede zgolj Magnifico, ki brez Roberta Pešuta seveda ne bi bil ono pravo.

In potem, hočeš nočeš, pridem do vzdevkov naših politikov.
“Barbie”, ki je že čvrsto oprijet vzdevek našega predsednika vlade Boruta Pahorja in katerega so mu že pred leti “spatentirali” v Mladini, se mi zdi čisto primeren zanj. Ne, nič ni slabšalni, prej realen. S pravo Barbika ima še kako skupnih lastnosti, ker ona je lepša od ogledala, manekenskega koraka, po potrebi izpelje omejenost razmišljanja in izjav, predvsem pa Kenu spretno prazni denarnico. O plemenitosti “Plemenitega” Zmaga Jelinčiča pa ne morem soditi, ker še nisem zasledil nobenega njegovega vzdevku primernega dejanja. Hilda Tovšak pa ima že toliko vzdevkov, da bi moj blog težko prenesel to breme navajanj.
Ja, tudi blogerji smo ena kasta, ki svoje bloge poimenujemo po svojih vzdevkih. Seveda ne vsi. A dogaja se tudi to, da se avtorja bloga v vsakdanu oprime vzdevek, katerega je sicer namenil prvenstveno samo blogu. Ja, pri vzdevkih je pač tako, da se ne prime vedno tisti izbrani, pač pa tisti večkrat predvajan.
In katero pravo ime se skriva pod vzdevkom Sneguljčica ? Nimam pojma. Nekako pa jo imam zelo resno na sumu, da je živela na Balkanu. Saj veš, najlepše pravljice se začnejo z – nekoč je….

Don Marko M

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Vzdevek je več kot ime

  1. pej meni ste tabot dali vzdevek mandi kur uni joti iz tv pero se ne bunin anzi sen fortunato zato ki zdej me samo še moj amaroža kliče po imeni jeno še to tabot ku če jemat kej od mene

  2. Malo prej sem med službeno kavico prebrala sodelavkam tole kar si napisal in potem se je vnela takšna debata,da nismo niti opazile da je kafeta zmanjkalo. 🙂 Smo pa vse ugotovile, da poznamo nekoga samo po vzdevku in ne vemo imena ali priimka tudi obojega.Meni je moj prvi vzdevek dal moj oče ga uporablja še danes.Nekaj takšnega kot imaš ti vzdevke za svoje punce. 😉 Najraje pa imam ko me moj medo pokliče z enim vzdevkom ker takrat vem,da mi bo nekaj dal jaz pa se ne bom branila. 🙂 Veš, mucek 🙂

  3. vem, sandi, vem…ampak si si bil takrat čisto sam kriv za ta vzdevek…če bi manj gledal in imitiral italijanske programe ga pač ne bi imel….potem bi pa po verziji slovenskih programov verjetno dobil vzdevek – kekec…. 😉 😎

  4. Se je že dogajalo v preteklosti, da je profesorica pred tablo poklicala Denisa, pa čeprav je Denis sedel zraven mojega kolega, je ta še vseeno čisto začudeno vprašal ‘Kdo pa je Denis v našem razredu?’ Jebi ga, za nas je bil Vroči. In poznam še par podobnih primerov, ko je kar čudno, če nekoga pokličeš po imenu. Nadimek je vendarle nadimek… 😀

  5. Črt

    aha….mene pa zadnje čase navdušujejo nadimki naših politikov in estradnikov….pa ne tisti, katere so si pripopali sami, ampak tisti, katere jim je pripopalo ljudstvo… 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published.