Ponaredki – umetnost ali kriminal ?

Včasih je bilo, tako se mi vsaj zdi, vse enostavneje, ko je prišlo do srečanj s ponaredki. Ne, ne bom o glasbenih slovenskih ponaredkih, ker bi prej in lažje prišel skozi, če bi razlagal o originalih. Kot otroci smo namreč, v želji po finančni neodvisnosti, poleg ostalih del hodili tudi v našo Luko, kjer smo prebirali sadje. Delo ni bilo enostavno, pogoji tudi ne, ampak vse to je odtehtalo v prid pridobljenih izkušenj in seveda plačila. Katerega si, za razliko od danes, dobil vsak teden in to še v gotovini. Ena od opcij delnega zapravljanja zasluženega, je bilo tudi kupovanje ponaredkov. Teh v Luki, tako kot še danes, ni… primanjkovalo. Cariniki niso bili tako zategli z zasegi ponaredkov, mornarjev iz celega sveta, ki so le te preprodajali, pa tudi ni zmanjkalo.

Takrat sem si kupil tudi prvi ponaredek – nogometno žogo. Adidas seveda, ker vse drugo ni bila žoga. Itak, da sem se, kot ostali, zavedal, da kupujem ponaredek, sploh ker bi za tisti denar dobil mogoče zgolj logotip originala, pa še tega samo eno črko. Ampak na moje presenečenje je žoga prenesla skoraj celoletno vsakodnevno skupinsko nažiganje po njej, preden ji je počila duša. In potem mi jo je moj nono, možakar stoterih spretnosti, od katerih sem jih pobral osemdeset, porihtal, da jo je neslo še eno leto.

Ob vsesplošni poplavi ponaredkov še danes, pa nisem mogel mimo vprašanja ali so ponaredki umetnost ali kriminal. Za originalne avtorje so sigurno kriminal, ampak, kaj pa za potrošnike ? Koliko spoštovanja do originala, torej avtorja, ostane pri potrošniku v tistem trenutku, ko se mu ponudi priložnost med izbiro originala in na drugi strani ponaredkom originala ? Torej, ko mu pri originalu zasveti cena 500€, pri ponaredku 100€. Je cena res edino merilo ?
Ponaredki sicer spremljajo človeštvo praktično od  začetka obrti. Ne verjamem, da je procentualno danes več ponaredkov, kot nekoč. Čeprav je človek v samo zadnjih 60 letih številčnost na Zemlji spravil iz 3eh na skoraj 7 miljard. Verjamem pa, da so ponaredki lahko umetnost. Umetnost, ki v svoji kakovosti celo prekosijo original. In v tem je ves šarm pravih ponaredkov, ki se razlikujejo od šalabajzerskih.

Tisti res pravi ponaredki so namreč rezervirani za nadomeščanja avtorskih del, katerih cene so vrtoglave oz. do njih jaz trenutno ne morem priti niti, pa če se postavim na glavo. Obstajajo hudi profesionalci ponarejanj, sploh na področju umetnosti in nakita, ki so sposobni preveslati s svojim delom tudi najboljše poznavalce v ocenjevanju razlike med originalom ali njih stvaritvijo. In ravno zaradi takšnih trdim, da je včasih bolje imeti popoln ponaredek, kot pa nepopoln original. Očitno pa tako misli tudi kar nekaj svetovnih premožnežev, ki, kljub silnemu denarju, ne morejo priti do kakšne dragocene avtorske umetnine, lahko pa do popolnega ponaredka. Če pa so ga kupili v prepričanju, da je izdelek res avtorski, potem pa je to sploh priznanje ponarejevalcu.

Mislim celo, da mora profesionalni ponarejevalec biti celo spretnejši od avtorja, da lahko ustvari dostojen ponaredek. Imeti mora torej najmanj ustrezna znanja avtorja, katera pa mora dopolniti še s svojimi znanji v nadgradnji. Že ena sama malenkost, za katere sicer pravim, da so zelo pomembne, ker iz in zaradi njih lahko zraste vse ali nič, je namreč zanj lahko usodna, da ponaredek postane zmazek originala.
V naši podalpski so sicer še vedno zelo cenjeni ponaredki – diplom. Šolskih. Od srednje šolskih, pa navzgor. In potem vsake toliko završi, da so našli toliko in toliko ponarejenih diplom in seveda njih imetnikov, kot po pravilu skoraj vedno v javnem sektorju. Kako bo šele završalo, ko se bo kdo resno lotil preverjanja vseh diplom v javnem sektorju, pa tudi med kar nekaj današnjimi študenti, ki niso ravno imuni na ponaredke diplom.

Zlahka je potem moč razumeti, če je npr. direktor državnega podjetja zavozil podjetje s ponaredkom diplome, ampak zelo težko je razumeti, če to isto naredijo tisti z originalno diplomo. Sploh pa me zmrazi že sama misel, da ima ponaredek diplome lahko tudi kakšen zdravnik, po možnosti kirurg. Vem ja, diploma še ni nikakršno merilo praktične sposobnosti, ampak med operacijo pač ne bi imel časa osebno preverjati njega strokovnosti prakse.
Pa se bom, pred koncem, dotaknil še tistih ponaredkov, ki so najpogosteje uporabljani. Saj ne,da hrane ni med njimi, a mislim na garderobo, obutev in tiste modne dodatke. Na tem področju ponaredkov kraljujejo Kitajci, čeprav se tudi kakšne garažne šivalnice po Balkanu lahko kosajo z njimi.

Zadeva je šla že celo tako daleč, da so postali nekateri trgovci celo bolj premeteni kot ponarejevalci sami s tem, ko si dovoljujejo, v svojih sicer uradnih trgovinah, prodajati ponaredke po cenah originala. Seveda gre za malo boljše ponaredke, kjer površen kupec, katerih je itak večina, niti ne opazi tistih zunanjih razlik, kaj šele tistih v kakovosti sestave.
In potem gledam po tv, kako se naši vrli cariniki v Luki hvalijo, da so spet in znova zasegli zajetne količine ponaredkov, katere naj bi, po zakonu, uničili. Naj bi, čeprav verjamem, da ne uničijo vseh.

Mislim pa, da takšno ravnanje države do zaseženih ponaredkov garderobe ni pravilno. Namesto uničenja bi namreč tiste silne kontejnerje garderobnih ponaredkov lahko razdelili med že številne družine, ki so se že, tudi proti svoji volji, spoprijateljile z revščino ali pa so na poti tja. Veliko večino njih je namreč tja spravila prav država sama. In te ponaredke bi jim lahko podarila ali prodala za nekaj centov po kosu.

Mislim pa, da so pospeševanju ponaredkov še največ prispevali kar avtorji sami, saj se tudi tiste hude in avtoritativne blagovne znamke vse pogosteje odločajo za proizvodnjo svojih artiklov v državah najcenejše delovne sile. Ob tem jih seveda zanima zgolj večji dobiček in tudi s tem kažejo svoj odnos do morebitnih kupcev.
In čeprav ne bom nikoli trdil, da je cenejše manj kvalitetno, dražje pa bolj, ker je lahko tudi obratno, pa bom vedno trdil, da je edini original vedno lahko le tisti v rokah izvirnega avtorja. Vse ostalo so ponaredki.

Don Marko M

Deli:

12 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Ponaredki – umetnost ali kriminal ?

  1. Don,sej ni treba imeti Luko blizu za kupit ponaredke.Zadnjič sem kar v centru Lj kupil čisti ponaredek Nike trenerke za borih 10€.Ponaredek,ki je umetniško zgledal kot original.Sem pa tudi sam bolj skeptičen,če nam v trgovinah ne prodajajo ponaredkov za ceno originala.Takole mamo,če pa so naši politiki porihtali večino našga naroda,da še za ponaredke komaj zložijo tistih nekaj evrov.Lp

  2. To uničevanje ponaredkov naši cariniki v Luki res jemljejo dobesedno.Zadnjič je moj medo prinesel domov nekaj majčk in igrač katere je kupil,pazi,kupil od carinika iz Luke.Je bil material namenjen uničenju.To vidiš je umetnost.Po tv pa pokažejo kako uničujejo neke prazne škatle.Ne vem kdo to verjame.Lep vikend s tvojimi princeskami,mucek. 😉 🙂

  3. Zame ponaredki niso kriminal prej umetnost.za dober ponaredek mora biti ponarejevalec,kot si rekel,že pravi mojster.Tej ponarejevalci ki šivajo razne garderobe in podobno itak zaposlujejo in plačajo ljudi,torej jim pomagajo živeti.Država je kriva sama ker noče znižati življenskih stroškov,ljudje pa morajo živeti.

  4. Billy

    ja, tako imamo….samo ne vem, kako je tista trenerka prišla do prestolnice, če pa je bila še prejšnji teden v Luki določena za uničenje…. 😎

  5. Ivonca

    daj ne se zajebavat,no… 😉
    pa ne smeš tako na glas povedati, kje in od koga je tvoj medo kupil, ker potem bodo vsi rinili tja…..me pa malo firbec, če sva s tvojim medom mogoče kupila od istega carinika….lep vikend tudi vama… 😎

  6. Ziggy

    ja, to je tudi lahko dobra plat ponaredkov….da imajo številni plačano delo, ki ga drugače verjetno ne bi imeli….da pa država ne dobi nič od tega, no ja, koga pa to sploh briga…..itak nič ne da, sploh pa ne zastonj… 😎

  7. blazine

    v večini primerov, sploh glede konfekcije, itak nimaš nobenega zagotovila, da s tem ko si kupil ime branda nisi kupil ponaredka, čeprav z imenom branda….

  8. Ne morem mimo tega, da se ne bi vprašala, če so tudi vsi ti izdelki, ki jih “Nike” in podobne firme proizvajajo na način Made in Taiwan (ali kaj podobnega) tudi ponaredki originalov znotraj same firme. 🙂 🙂 Nikakor nočem reči, da so izdelki, ki jih delajo na vzhodu, manj kvalitetni; vsekakor pa je njihova proizvodnja za podjetje, ki že itak služi vrtoglave vsote, še bolj dobičkonosna.
    Sicer se pa strinjam; nekateri ponarejevalci so pravi umetniki. Še posebej tisti, ki ponarejajo umetnine in nakit.

    Čeprav se mi pri vsem tem naša družba zdi precej smešna. Nikakor ne morem razumeti, kako so ljudje lahko pripravljeni odšteti vrtoglave vsote denarja zgolj za “eno” sliko. V mojem svetu so te reči precej enostavne. Če si bom zaželela imeti sliko, si jo bom narisala. Na njej bodo tako moja energija, moje misli in moja volja. Zadnja stvar, ki bi si jo želela imeti (npr.) na steni v dnevni, je slika nekoga, ki je v risanje/ustvarjanje zlil ves svoj srd, strah in žalost. Pa magari gre za še “nevemkako” znanega umetnika.

  9. Plujem

    jaz tudi ne morem mimo teh ponaredkov originalov znotraj firme same…. 😉
    in lepo si narisala svojo sliko….težava tistega, česar ne moreš razumeti, saj jaz tudi ne, pa je v tem, da ljudje pač ne razumejo, da je njih lastnoročno porisano in oblikovano delo bistveno več vredno, kot katerikoli drugi original, sploh pa ponaredek originala….ker za lastno kreativnost je treba verjeti vase, ne pa v druge….

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *