Smisel slovenskega študenta, svetle izjeme sem ne prištevam, je v tem, da nateguje, dokler je kaj za nategniti. Študij, starše, državo, neobvezno po tem zaporedju. Tako so jih naučili njih starši (le kje jim pamet), katere tudi nategujejo v dodatnih financiranjih. In glavni cilj takšnim študentom je seveda zgolj zaposlitev v javnem sektorju ali državnem podjetju, ker za ta študij pa že ne bodo nič drugega delali. Nič dobrega ne čaka države, kjer mladi možgani razmišljajo samo, kako ne bi razmišljali, bili za to… odlično plačani do penzije in jim je primarni cilj zaposlitev v državni službi. Čeprav, glede na politične vzornike, takšno razmišljanje tudi ni obvezno napačno. Najhuje pa je to, da je že slovenski srednješolec, kasnejši študent, nesporno prepričan, da ima vse, ampak vse pravice do brezplačnega študija. Starši jim pač še niso razložili, da študij ni pravica, ampak privilegij. Drag privilegij, predvsem za davkoplačevalce.

Slovenski študentje živijo, upoštevajoč brezplačnost študija in dodatnih bonitet, kot kralji. In večina evropskih, da ne omenjam svetovnih, študentov, jim lahko samo zavida na vseh komoditetah, katerih seveda naši študentje ne znajo ceniti. Zlorabljati pa. Je pač zastonj in še brez vsakega reda.
Slovenski študentje se do diplome priguncajo povprečno v 7 letih (v Jugi v 4ih), kar je skoraj 1x več, kot njihovi kolegi po Evropi. Sramota ? Tam nekje. Da pa je zadeva še hujša poskrbijo kar študentje sami, ki vztrajno višajo tisto povprečje dokončanja študija.
Da so študentje, ki ne zaključijo študija v rednih rokih, breme staršev, so si krivi starši sami, ker jim pač, namesto kakšne vzgojne, raje nosijo vse k riti. Da pa so tej isti študentje breme vseh davkoplačevalcev pa smo seveda krivi vsi, vključno z njimi in politki na čelu. In to breme je zajetno.

V naši podalpski je skoraj 100.000 študentov, od katerih je 80.000 rednih. In predvsem za te država porabi 3000 € – za vsakega posebej, za posamezno študijsko leto. Kar seštej koliko milijonov to nanese skupaj. Znesek od katerega zaboli glava. Še bolj zaboli ob dejstvu, da njih vsako leto namernega zavlačevanja študija pomeni dobesedno metanje denarja v nič.
Mnenja sem, da bi moral biti študij v naši podalpski samo še v polno plačljivi obliki. Nič več študentskih servisov, nič več bonov, nič več preostalih bonitet. Nenazadnje so študentje polnoletne, razen redkih izjem, delovno povsem opravilne osebe, torej so zmožni sami si zaslužiti za študij, če si ga res tako zelo želijo. Ja, vsi študentje študij sami plačati, tako kot to počnejo tisti samoplačniški študentje, ki, ironično, s tem plačujejo tudi tiste “večne” študente.

In če s študenti samoplačniki ni težav pri zaposlitvah, so zato toliko večje pri tistih rednih, ko diplomo končno enkrat prejmejo v roke. Konec leta 2010 je postreglo tudi s tem rekordom, saj je na ZZZS prijavljenih skoraj 10.000 takšnih z diplomo v žepu, ki seveda še dodatno bremenijo proračun, kot da tista leta prej niso bila dovolj. In naslednje leto jih bo še več.
Mogoče še najbolj pa zbode dejstvo, da se le kakšen odstotek teh “učenjakov” odloči za samozaposlitev, kljub subvencijam za ta namen. Razlogov je seveda tudi tukaj lahko več. Mogoče so spoznali, da, kljub diplomi, še vedno ne vejo nič, mogoče nimajo samozavesti in priučene odgovornosti, mogoče pa le poskušajo nategovati naprej v čakanju neke brezbrižne, a dobro plačane in zanesljive državne birokratske službe. Ker z diplomo pa se že ne bodo lotili vsakega dela, mar ne ?! Država in javni sektor pa itak pogoltne vse, samo, da je diploma. Klinc pa takšen delodajalec.

Še eno dejstvo je tudi to, da so slovenski delodajalci, razen državnih sektorjev, končno dojeli, da obstajajo tudi dobesedno kupljene diplome, katerih ne manjka v naši podalspki. Dodatno pa so dojeli tudi, da tudi regularna diploma še ni nobeno zagotovilo strokovnosti opravljanja dela. In zato vedno bolj iščejo takšne strokovnjake, ki lahko že prvi dan v polni meri prevzamejo odgovornosti dela, četudi diplome nimajo, ker pač za večino tistih z diplomo v žepu nimajo časa jih po dve leti učiti realnosti prakse. Zelo redki so namreč takšni z diplomo, ki takoj po zaključku študija obvladajo tudi prakso svoje izobrazbe, kar sicer lahko razumemo tudi kot zgrešeno politiko šolanja, pa tudi kot nezainteresiranost posameznika.

Hja, v življenju sem spoznal že lepo število tistih “diplomiranih”, ki pa so me povečini “navdušili” zgolj s svojo omejenostjo razgledanosti, egotripom, nestrokovnostjo – kljub diplomi in dolgočasnostjo. Le redki med njimi so bili takšni, kot naj bi študij dejansko oblikoval, torej tudi splošno razgledani, inovativni, kreativni in tudi dejansko usposobljeni na polno opravljati svojo izobrazbo v praksi takoj po zaključku študija. Čeprav za slednje, dokazano, res ni potrebna šolska diploma. Kdor ne razume, da se učimo celo življenje, vsako minuto posebej in vseeno umremo nevedni, z diplomo ali brez, tem pač ni pomoči.

Milijonarji brez diplome

Po drugi strani pa sem spoznal v življenju, tudi po naši podalpski, lepo število takšnih v privatnem sektorju, ki diplome sicer nimajo, razen tiste šole življenja, a so kljub temu kreativni in uspešni podjetniki. Večina med njimi je komaj sklepala na kup tisto poklicno izobrazbo, nekateri še te ne. Njih dodatna posebnost pa je, da so začeli dobesedno iz nič, kar se materialnega tiče. Ja, to je sposobnost in umetnost skupaj. Imeli pa so (in imajo) vizijo, vztrajnost, praktičnost in neprecenljive življensko pridobljene izkušnje. Učili so se na svojih napak in z njimi rastli, padali, tudi v brezna bankrotov, ko je čez noč izpuhtelo vse, kar so leta ustvarjali. Celo klošarji so v tistih trenutkih imeli več kot oni. A znova in znova so vstajali in pokončne drže nadaljevali zastavljeno pot.

Vem ja, stereotip slovenske miselnosti narekuje drugačne zapovedi, torej, da moraš imeti kapital že pred začetkom, četudi od staršev, če pa kdo konča v bankrotu pa je itak nesposoben in se mu niti pod razno ne sme več ponuditi druge možnosti. Zdaj, možnost imaš prepuščati se stereotipom ali pa verjeti nespornim praktičnim dokazom teh podjetnikov, ki niso nikoli tako razmišljali.
Vedno znova me pri srečanjih s takšnimi fascinira njih preprostost in splošna razgledanost, pa tudi strokovnost njih posla. Prav v ničemer ne poveličujejo svojih uspehov, za katere so se dobesedno žrtvovali. Itak ni potrebno, ker njih dejanja govorijo sama zase. Tudi v življenskem slogu ne guncajo afen, čeprav bi jih lahko zelo razkošno in upravičeno zgolj na svoj račun, za razliko od tistih, ki jih guncajo na tujega.

Še več, vsi tisti, ki se držijo tiste “obleka dela človeka” bi trdili, da so reveži s katerimi nimajo kaj početi. Nekateri od takšnih tako konfekcijsko tudi izgledajo, kot bi ne imeli kaj obleči drugega, razen tistih ponošenih kavbojk in srajce. In življenje jih je naučilo tudi, da je v naši podalpski bolje molčati, čeprav imaš na bančnem računu sredstev za takojšen nakup Telekoma. Naj si pač ljudje mislijo svoje.
Nekaj njih sem potipal, ali bi jim šlo kaj bolje z diplomo. Vem ja, za takšne povsem nepotrebno vprašanje. Odgovori pa seveda enostavni, nikalni. Čeprav večina izmed njih zaposluje tudi takšne z diplomami, a ne zaradi diplome same, pač pa zaradi njih spretnosti in zagona pri izvajanju dela. Obenem pa ne pozabijo dodati, da je vedno večja kriza s temi z diplomami, ker razen tistega papirja ne premorejo nič drugega uporabnega. So se pa krepko nasmejali, ko sem jim prijavil, da si diplome lahko kupijo, kot tudi naši politiki.

Predvsem pa je pomembno pri teh ljudeh, da fraz “se ne da” ali “to ne gre” enostavno ni v njih besednem zakladu. Ker so sprejemali vse izzive, na vseh področjih, sploh ne čudi, da so jim znani iz prakse vsi procesi od čistilk do direktorjev in seveda vse vmes. Tega ti seveda zgolj šolska diploma ne da.
In kako se počuti tisti z diplomo, ko mu šefira tisti, ki je nima ? Praviloma čisto ok, tistih pa, ki imajo diplomske simptome, kot sem že zgoraj opisal, itak ni niti v neposredni bližini takšnih podjetnikov.
Te zanima, kako je začel Mirko Tuš s svojimi Planeti ? Kot električar, brez diplome. In s peščico njih, tudi brez diplom, ki so verjeli vanj, danes pa so okostje imperija. In takšnih je v naši podalpski kar nekaj, čeprav so medijsko izolirani.

Obstajajo pa tudi svetovno znani primeri takšnih “od dna do vrha”. Vsako leto tako, poleg vseh možnih lestvic, dovolj ugleden Business insider objavlja tudi lestvico najbolj premožnih zemljanov, ki so uspeli in so uspešni, čeprav brez diplome. Njihovi imperiji se ne merijo več v centih, kot na začetku njih poti, ampak v milijardah dolarjev.
Leonardo Del Vecchio, sicer zadnji, 15, na tej lestvici, tudi slovencem bolj poznan zaradi njegovih Ray-Ban očal, kakor tudi ostalih lastnih znamk očesne garderobe, je, od prvega centa do danes, oplemenitil svoje poslanstvo na 10 in pol milijarde $. Leonardo je končal pri srednji šoli in nikoli ni obiskoval fakultete, čeprav je prejemal štipendije številnih Italijanskih univerz.

Tik pred Leonardom je danes ruski mogotec Roman Abramović, ki tudi sodi med srednješolce. Sicer je potrkal na fakulteto, a to je bilo tudi vse. Namesto faxa se je raje lotil prodaje plastičnih igrač v svojem majhnem najemniškem stanovanju v Rusiji iz katerih je preskočil na vlagateljske posle, do jekla, za nameček pa še v nogomet, da je prigural do današnjih 11.2 milijarde $.
Kdaj si nazadnje zaužil/a tisti slastni Ferrero Roše ? Ja, tisti pregrešno slasten sladek greh, ki ni nič kaj poceni. Vem pa za najmanj enega, ki si ga lahko privošči v neomejenih količinah in povsem brezplačno – Michele Ferrero. Tudi on, kot izumitelj vseh Ferrerovih sladkih trenutkov, ni nikoli prišel do diplome. Je pa zato le eden od dokazov, kako lahko s poklicno šolo prideš do sladkih 17 milijard $.

Na svoj način pa me je navdušila Liliane Bettencourt, lastnica vsega, kar nosi ime L’Oreal. Na lestvici je, s svojimi 20imi milijardami $ sicer pristala na 8 mestu, a bolj kot to, me je v navdušil njen smisel za humor. Na vprašanje, zakaj nima diplome oz. zakaj ima smao srednjo šolo, je bila vrla dama več kot posrečena : “Zakaj se ubadati s fakulteto, ko pa vodiš največje kozmetično podjetje na svetu ?!”. Itak.
Ingvar Kamprad slovenci dobro poznamo, še bolj pa njegovo IKEO. Srednja šola mu je očitno več kot dovolj, čeprav je kariero začel, ko ni imel še niti osnovne šole dokončane. Ekološko osveščen že takrat, je v Stockholmskem grosističnem centru kupil prvi paket škatlic vžigalic, katerega je potem razprodal, a vsako škatlico vžigalic posebej. In potem je vajo ponavljal, vmes pa začel še kreativno ustvarjanje, kar ga danes, z lastništvom 23 milijard $, uvršča na 6. mesto te lestvice.

Tik pod vrhom je pristal Larry Ellison, oče Oracle, ki s svojo programsko opremo osvaja tudi po naši podalpski. Danes je “vreden” 28 milijard $. Sicer je obiskoval univerzo v Chicagu, a jo tudi zapustil. Kljub temu pa mu je Harvard leta 90′ podelil naziv Podjetnik leta.
Na vrhu tistih brez diplom, a 54 milijardami $ premoženja, pa kraljuje ON, ki je z Microsoftom odprl vsa okna, vrata, pa še strehe je vzdignil – Bill Gates – ki je obenem tudi, potem, ko je bil dobrih 13 let prvi, drugi najpremožnejši zemljan. In na Harvardu se ga še vedno drži sloves, tistega nekoč najbolj uspešnega, ki je študij brcnil v  kot pred velikim diplomskim finalom. In kot sam pravi, je na ta sloves prav ponosen. Eh, Bill, ti že veš.

No, si še vedno prepričan/a, da je diploma edina pot do uspeha ?

Don Marko M