Kdor misli, da se utegne v naši podalpski zgoditi vsesplošen ljudski punt, ta živi v napačni državi. Borut Pahor decembra 2010 : “Slovenija je izšla iz krize in je pripravljena na nove podvige”. Gregor Golubič januarja 2011 : “Ta vlada ne bo rešila krize, mogoče tudi naslednja ne”. Karl Erjavec januarja 2011 : ” Če se zavedamo, da ta vlada ni sposobna rešiti krize, je treba dobiti vlado, ki bo sposobnejša”. GZS januarja 2011 : “Prihajamo do dna. Letos sledi veriga stečajev.” Te izjave imajo skupen imenovalec – kdo nam kaj more. Saj res, kdo kaj more tem našim oblastnikom. Edini, ki bi jim dejansko lahko kaj, je… slovensko ljudstvo, ki bi se lahko vzdignilo v punt, ampak to se praktično ne more zgoditi.

Poglejmo malo zgodovino, ki je neizprosen dokazovalec dejstev slovenskega naroda. Zadnji pravi ljudski upor, punt, slovenskega ljudstva se je zgodil v že davnem začetku 17ga stoletja, ko so je, ‘V boju za staro pravdo’, dogajal Tolminski punt, katerega so slovenski kmetje izvajali proti oblastnikom. A ta punt se ni dogajal prvenstveno zaradi osvoboditve izpod tujega jarma, ampak zaradi nenasitnih davkov oblastnikov.
Tako ostaja še vedno prvi in še vedno edini pravi uraden upor oz. boj osvoboditve slovenskega naroda izpod tujih oblastnikov – NOB, ki je dejansko ustoličil to našo podalpsko v mejah in svobodi, kot jo poznamo še danes.

Tista tako opevana osamosvojitvena enotnost 1991 me še danes ne prepriča zaradi dejstva, da se je od nekaj čez 2 milijona prebivalcev Slovenije, kar 40% odločilo proti, oz. ni oddalo svojega glasu, kar je skoraj polovica državljanov.
Smo pa v tistem času v naši podalpski dobili, po 3eh stoletjih, prvega pravega upornika pri nas – Ivana Krambergerja. Ljubljenec ljudstva in človek načel, ki je odlično vedel, kako iz nič narediš ogromno. Obenem je očitno vedel tudi, da takratni in začuda še sedanji isti politiki, zmorejo odlično narediti iz ogromno velik nič, celo minus nič. Ivan je končal pod streli, še preden je dobro začel. Našim takratnim sedanjim politikom pač ni bilo všeč, da bi jim mešal štrene nepoklican v druščino.

Potem se dolgih 19 let ni zgodilo nič uporniškega, čeprav so podjetja cepala kot muhe, sindikati pa niso niti enkrat peljali delavce na ulice v nek omembe vreden boj proti našim oblastnikom. Sindikati, ki so v tujini sinonim uporništva in trn v peti slehernega delodajalca, so pri nas peta, oblastniki pa trn. Očitno se trn udobno počuti v peti, pete pa ne moti.
Šele lani se je zgodil kao študentski upor, ki pa to seveda ni bil. Bil je le manipulativni poseg kapitala v ozadju, ki je poskušal obdržati svoj status pod krinko študentov in dijakov. In prvi odmevnejši spodrsljaj Janše.

Prvi problem oz. nenamen državljanov naše podalpske po masovnem uporniškem odhodu na ulice je torej v prvi vrsti v razlogu, da Slovenci niso še nikoli izvajali resnega uporniškega gibanja proti svojim, torej slovenskim oblastnikom. Tisti omenjeni upori so se namreč dogajali proti tujim oblastnikom v naši mali podalpski.
Kako se torej pognati v uporništvo proti tistim, katere ste volili, torej na nek način proti “svojim” ? Zanimivo, da je slovenski narod, tako pregovorno kot realno, prepirljiv narod, ki se tožari še za oslovsko senco soseda na svojem vrtu, a še nikoli nisem zasledil, da bi kateri Slovenec tožil naše politike, zaradi povzročenih nevzdržnih razmer in nesposobnosti vodenja.

Naši politiki so še vedno lahko mirni pred bojaznijo ljudskega splošnega upora. V rokah imajo namreč vse vzvode balansiranja in manipuliranja. Dejstvo, da je Slovenija najbolj policijska država nas svetu zaradi špecarskih slovenčkov, jim je le še v dodaten plus pri nadzoru in obvladovanju okoliščin.
Predvsem pa imajo naši politiki vpogled v vse tiste, kar ima večina državljanov le v svojega – v najbolj osebne podatke državljanov. Več kot odlično namreč naši oblastniki vedo, koliko plemenitega ima na računu vsak državljan posebej in vsi skupaj. Ja, pri denarju se lahko vse začne in konča. Ko imaš v rokah premoženjske podatke državljanov je vse ostalo potem le še stvar logike sklepanja in dodajanje potrebne manipulacije.

Naši politiki torej odlično vedo, da je število tistih državljanov, ki imajo na bankah prihranke, pa tudi dovolj solidne plače, še vedno višje od tistih, ki prihrankov nimajo oz. so na minimalcu. Očitno je razlika še vedno dovolj velika. Obenem naši politiki dodatno odlično vedo, kdo ima koliko in koliko vrednih nepremičnin, kar je seveda kapital, ki ti v najslabšem primeru, s prodajo, omogoča najmanj preživetje.
Od tu dalje naši politiki, s strankarsko politiko, skrbijo le še, da je narod čimbolj skregan med seboj, ker je takšen narod pač enostavno upravljati. Obenem pa seveda pazijo, da meja tistih nezadovoljnih ne bi presegla meje tistih, ki nimajo razloga za nezadovoljstvo, v materialnem smislu.

Pričakovati torej, da se bo tista, še vedno večina zadovoljivega materialnega statusa, bila pripravljena podati v uporništvo ulice, je v Sloveniji čista utopija. Večino tistih namreč bolj malo nič briga za tistih nekaj tisoč revežev, ki so ostali brez služb, ki krpajo že čarovniško dan z dnevom in katerim so meseci že srhljiva prihodnost, dol jim visi tudi za tajkune in politične mahinacije, jih pa zato toliko bolj zanima, kako povečati vozni park v družini in materialno se nadgrajevati.
Da bi se odrekli lastnega materialnega ugodja za nekoga, ki ga nima, torej ne pride v poštev, da bi ga ogrožali z njimi s puntom na ulici še manj. Stavim, da se noben od 200 tisoč državnih birokratov ne bi spokal na ulico zganjati državljansko nepokorščino.
Ravno tako ni šans, da se na ulico spravijo upokojenci, ki bi sicer, če bi bili enotni, povzročili obilo sivih las oblastnikom, tudi kakšen padec vlade. A upokojenci, njih skoraj 600 tisoč, se ne bo izpostavljalo na takšen način ne ker upokojenci nimajo nikoli časa, temveč, ker še vedno večja večina upokojencev prejema več kot 500€ penzije in tistim, ki prejemajo manj že ne bodo dovolili, da v njih imenu zganjajo ulični punt.

V gospodarskem sektorju, tudi privatnem, pa je zadeva itak že tako daleč, da morajo delavci podpisovati delodajalcu, da ne bodo stavkali.
Na uličnem puntu  bi bilo praktično nemogoče videti tudi 200 tisoč štipendistov, dijakov in študentov, malo zaradi strahu pred izgubo štipendije, dosti več pa zaradi dejstva, da današnji mladi nimajo svojega pravega liderja, posledično nimajo ne ciljev, ne ambicij aktivnejšega nastopa za, v bistvu, njih prihodnost. In ta del bi nas moral še najbolj skrbeti, če že mladih noče samih za svojo prihodnost.
Verjetno še največji problem, da se generalni punt v naši podalpski ne more zgoditi, čeprav je to tudi obenem nekaj najlepšega, kar krasi to našo deželo, pa je raznolika narodnostna struktura.

Slovenski državljan seveda še ne pomeni avtomatizma, da je nekdo obenem slovenske narodnosti. V resnici je v naši podalpski Slovencev še najmanj, slovenčkov pa kar nekaj. In ravno slednji so tisti razlog, zakaj se ostali državljani Slovenije drugih narodnosti, praviloma prišleki iz drugih držav in bivših skupnih republik, ne bodo podali v punt zanje.
Še vedno se namreč prepogosto dogaja, da takšni slovenčki grenijo življenje vsakdana v birokratskih in vedenjskih izražanjih tistim, ki sicer so sodržavljani, čeprav druge narodnosti, čeprav za takšno početje nimajo razloga, razen lastne omejenosti, kar pomenni, da to počnejo namenoma iz čiste žlehtnobe in škodoželjnosti. In koliko ljudi je na svetu, ki bi v nesreči pomagali nekomu, ki jim je prej škodil ?

Glavni in resnično največji problem, da do splošne slovenske vstaje ne more priti, pa so ravno tisti državljani, ki še vedno slepo verjamejo svojim strankarskim in verskim veljakom in jim slepo sledijo, čeprav bi jih morali že zdavnaj nabit na čevelj. Namesto tega pa sanjajo o neki Janševi novi republiki, kot bi imeli kokošje možgane polnosti spomina, da je v bistvu ravno Janša v svoji vladavini postavil temelje današnjega kaosa.
Še vsak podpovrečni politik, med katere sodijo praktično vsi naši, se predobro zaveda, da je vse ok zanje, dokler določen del ljudstva negoduje na glas, tudi zelo na glas, kjerkoli, tudi po spletu. A prav vsak politik se obenem zaveda tudi, da so mu dnevi šteti, ko ljudstvo – obmolkne. Molk ljudstva je namreč najbolj jasen znak, da je ilegala v polnem pogonu in od ilegale do polne ljudske vstaje je potem le še stvar štetja tednov, dnevov.

Pri nas je zaenkrat še vedno več tistih, ki sicer na daljavo vpijejo in bentijo čez naše oblastnike, a takšnih praviloma ne boš spravil do vsesplošnega punta, zaradi zgoraj že omenjenih razlogov.
Sploh pa, živimo v 21. stoletju in ljudski državljanski upori v podobi nasilnih demonstracij po ulicah niso ne moderni, ne učinkoviti. Današnje oblastnike, tudi v naši podalpski, se da pometati le še z nenasiljem, za kar pa je seveda potrebna zajetna količina sivih celic sodobnih upornikov. Tisti, ki udrihajo samo čez leve ali samo čez desne, jih seveda nimajo. Ne celic, ne jajc, da bi se pojavili na ulicah.

Naslov tega zapisa je moj plod, čeprav je le skupek povedanega in pokazanega s strani naših oblastnikov skozi 20 let, ki si dovolijo tudi takšne izjave zgolj zato, ker dobro vedo, da je bolj naivnega in brezjajčnega kot Slovenca že skoraj nemogoče najti na Zemlji. Pa tudi zato, ker, spet, dobro vedo, da jih bodo že na prvih naslednjih volitvah spet volili isti brezmožgansko sklerozni in brezjajčni hlapci, ki pojem ljudska vstaja razumejo zgolj kot jutranje vstajanje iz postelje.

Don Marko M