Svoje občutke ob omembi Valentinovo sem sicer razgalil že v tem zapisu in edino, česar takrat nisem dodal, bom sedaj. Dodal nisem namreč nekoč izvornega grešnika za “praznovanje” tega dneva zaljubljencev. Ime mu je bilo Valentinius, ki goduje na današnji datum, njegov karierni največji domet, kot gnostični učitelj, pa je bila kandidatura za rimskega škofa, do katere mu je uspelo priti kljub dejstvu, da je v svojih naukih učencem krščansko ljubezen zelo jasno in razločno opisoval, kot zakonsko posteljo in vsem, kar se pač v njej dogaja. Za tiste čase asketske krščanske miselnosti je to bilo seveda že krivoverstvo, ampak ravno zaradi tega Valentiniusa lahko danes lažje razumemo Bob leta 2007, torej… izjavo Franceta Rodeta – “Fantje in dekleta, odgovornost do naroda se začne v postelji.”
Valentinius pa je bil še bolj uporniški do rimskega cesarja Klavdija II., ki je prepovedal poroke rimskim vojakom. In to, kar dela Valentinovo nekaterim pomembno še danes, je zakrivil taisti Valentinius s tem, ko se je požvižgal na cesarjev ukaz in skrivaj izvajal poročne obrede. Ga je pa potem, v zameno in zahvalo, cesar nič na skrivaj dal mučiti, ko je izvedel za njega nepokorščino.
Že iz tega pa je le še dodatno razbrati, da so upravičenci do praznovanja Valentinovega, če že, predvsem in zgolj vezani pari, torej poročeni. Za vse ostale (pone)sreč(e)ne predelave je tukaj keš kard, za zabavo in prosti čas.
In ker sam (še) ne sodim v razred uradno poročenih, tudi valentinovega ne praznujem. Saj ne, da je to edini razlog, je pa eden od razlogov, katere sem sicer objavil že v povezanem zapisu.
Ampak vse to ne spremeni dejstva, da sem ustvarjen za ljubezen in, da kaj drugega, kot me ljubiti, enostavno ni možno. In zato si seveda zaslužim, razen na današnji dan, v vseh dnevih leta, da mi natočiš kozarec piva ali postrežeš s honmei-choco, pa tudi če bo oboje, v neobvezno zapisanem zaporedju. Takšna gesta me bo napolnilo z dodatno ljubeznijo. Saj bom, v zameno, tudi jaz tebe napolnil. Z ljubeznijo seveda.

Don Marko M