Pa ne zato, da bi vodili poročni obred pred svetim oltarjem, kot to počnejo po službeni dolžnosti, temveč, da postanejo oni ženini, torej bodoči vzorni družinski možje, poročeni tudi pred matičarjem. S to potezo bi sicer Cerkev morala preklicati, za začetek, skoraj 1000 let zaukazano papeža Leona IX, da pač morajo biti vsi duhovniki devičniki od začetka do konca, če ne se obtožijo krivoverstva, pa mislim, da to ne bi smel biti problem, ker je devičnih duhovnikov verjetno še ravno toliko, kot snega na Jamajki, njih, sicer v grehu, a imenu Boga spočetih potomcev pa že toliko, da se celo hudič križa…
Seveda moram ta svoj predlog utemeljiti. Sicer ne vem, kdo se je tega spomnil, še manj kdo si to še upa trditi, ampak katoliški duhovniki naj bi bili, poudarek  na “naj bi”, v svoji svetosti nezmotljivi, tako v svojih besedah, kot dejanjih in kot takšni edini poklicani tolmačiti resnico in pridige nam smrtnikom, med kar sodi seveda tudi moralnost, kot vrhunska vrednota.

Prav, vedno sem in bom trdil, da o določenih zadevah lahko moralizira zgolj tisti, katere, tudi in najprej, sam dosledno izvaja, sploh če je to voditelj, ki po avtomatizmu s svojo držo tako daje zgled svojim ovčkam ali borcem. Borčevske ovčke seveda ne obstajajo.
Pod okriljem moralnosti tako RKC, posledično duhovniki, na dolgo in široko prodajajo floskule, da je prva in prava temeljna vrednota človeštva zakonska skupnost in če je le ta okronana še z Božjim zakramentom, pa je sploh edina pravilna poteza.

To njih mlatenje slame prepričevanja bi človek nekako še lahko razumel, če…..Hja, če bi bili poročeni tudi duhovniki. Pa ne le oni, ampak tudi nune in celoten inteligentni vrh RKC. Ampak, ker to niso, je povsem jasno, da enostavno nimajo nobenih praktičnih izkušenj zakonskega jarma in posledično tudi nobene pravice pridigati o tem. Ker to potem izpade kot kot kakšna mestna damica, ki se prvič znajde na kmetiji in začne neusmiljeno nažigati kmetu, kako, kdaj in kaj mora početi z zemljo, da mu obrodi. Plevel itak raste povsod.

Čeprav na nek način ne dvomim, da so duhovniki polni teorij o dogajanjih v zakonskih skupnostih, katere jim, povsem nesebično in celo pretirano osebno, razgaljajo razočarane gospodinje v spovednicah in duhovniki jim morajo te grehe oprostiti, če je potrebno tudi hudiča iz njih izganjati s posvečeno semensko palico, pa če se prime kaj ali pak ne.
Še večji spodrsljal pa si RKC dovoljuje ko, v praktično isti sapi, na eni strani povzdiguje heteroseksulno zakonsko skupnost, kot višek vrednote in morale, v neslutene višave, po drugi strani pa homoseksualno zakonsko skupnost križa na vse možne načine. Ampak, spoštovani iz RKC, sploh duhovniki – zakonska skupnost je to ne glede na obliko seksualnosti. Sploh, ker so gay-i pomemben člen RKC.

In tako smo prišli do bistva spodrsljajev in sprenevedanj skupaj, katerega si, čeprav ne vsi in povsod, privoščajo duhovniki – pedofilije. Le ta je namreč krona moralnosti katoliških duhovnikov in nesporen znak, da se morajo tudi duhovniki obvezno poročati, torej sklepati zakonske zveze. Nisem jasnovidec in tako ne upam točno napovedovati, koliko manj pedofilstva, razen da dosti manj ali praktično nič, bi še ostalo na račun duhovnikov, če bi se poročali, zagotovo pa bi vsak takšen poskus imel povsem drugačno pravno podlago kasnejše obravnave.

V primeru sklenitve zakonske skupnosti pred državo, bi seveda tudi duhovniki zapadli v mlin pedofilske zakonodaje, kar pomeni, da se niti pod razno ne bi več mogli skrivati glede tega, kot to počnejo, s polno podporo samega Svetega vrha RKC, že 100letja in še danes, ker potem bi pač odgovarjali pred civilno zakonodajo, ki sicer pedofilov (še) ne kastrira ali postavlja pred strelski vod, jih pa odstrani na zelo varno razdaljo pred vnovičnimi poskusi tega početja, kar je najmanj moralno zadoščenje za njih žrtve, če jim že slučajno ne uspe dobiti še odškodnin.

Ni dvoma, da ima RKC posebno dolžnost v družbi, kot pač vsaka verska skupnost in, da bi se morala temu primerno obnašati. Namesto sprejetja odgovornosti za brutalnost spočetih pedofilskih grehov duhovnikov, ostala zgodovinska inkvizicijska dejstva tokrat namenoma izpuščam, kakor tudi nekaterih ostalih uslužbencev RKC, pa si le ta zatiska oči in spreneveda, njih verniki pa jim to početje celo odobravajo, s tem, ko jim nudijo vso podporo. Ali tudi tukaj velja načelo, da isti ščiti istega ?

Ob vsem tem pa ni nič manj huje, da tudi ta pedofilska in moralistična dejanja duhovnikov RKC finančno krepimo dobesedno vsi davkoplačevalci, bili člani RKC ali ne, v podobi državnih sredstev namenjenih verskim skupnostim. In ja, v tem delu nas država ne vpraša, ali jim je kdo pripravljen prispevati od davščin, ampak avtomatično vzame in razdeli. Po tej logiki dejansko vsi financiramo te pedofilske, pa še katere, akcije RKC. Vprašanje, koliko sta po tem še lahko ali smeta biti premešani država in RKC, je bolj stvar kota pogleda.

Nedvomno pa je naša država glede tega pogrnila na celi črti, saj bi, po mojem, financiranje verskih skupnosti moralo biti zgolj in edino breme vernikov posameznih skupnosti, ne pa države kot celote, pedofilskim duhovnikom pa bi morali že sedaj, čeprav leta prepozno, soditi povsem enako, kot ostalim pedofilom.
Da se utegne na ta moj zapis obregniti tudi kakšen predstavnik RKC in mi posledično očitati, da s takšnim mnenjem najmanj načenjam  “moralno avtoriteto in gospodarsko moč cerkve”, sploh ne izključujem. Ampak, če so njim, za pedofilske  brutalnosti, na spovedi oproščeni vsi grehi, potem bo tudi meni ta dobronameren predlog. Župniki pač morajo biti poročeni in imeti svojo družino, četudi homoseksualno.

Don Marko M