Plesi, ki so obnoreli svet

Veš kaj, danes pa bomo (za)plesali in za to ti dajem 7 razlogov, tako, da se ne moreš izgovoriti, da ni možnosti izbire. Ker ples je nekaj, kar ima človek zapisano v genih, kot združevanje gibanja in zvoka, obenem pa tako poseben, ker ga tudi dva ne odplešeta povsem identično. Ples je v bistvu zgodovina človeka, skozi katerega je izkazoval (in še vedno) zgodbe narave, socialnega okolja in seveda tudi svojega osebnega počutja. Ja, ples ne laže, tako kot govorica telesa ne. OK, pa se zapeljimo skozi zgodovino nekaterih plesov, ki so dobesedno obnoreli ta naš svet in nekaterim to uspeva še danes….
Ko sem iskal skupni imenovalec v nadaljevanju predstavljenih plesov, ki so posebni tudi zaradi možnosti tako masovnega, kot individualnega izvajanja, sem prišel do zaključka, da so le tej  povezani v eni točki – v plemenski kulturi.

Tisti plemenski kulturi, katero je človek uprizarjal že krepka 1000 letja nazaj in jo še vedno, predvsem pri določenih obredih. Gre torej za plese masovnih udeležb, po nekih določenih kretnjah, a vseeno v dopuščanju dovolj osebne, tudi umetniške, svobode pri izražanju. In ja, prav vsi tej plesi imajo korenine v Afričanih in Indijancih.
Današnji človek jim je dodal le drugačne glasbene ritme, kateri pa v osnovi sovpadajo z tistimi tolkalskimi izvirniki, kateri so itak ves smisel ritma, le da so jim dodani sodobnejši, tudi na štrom instrumenti.

Zelo pomembno je vedeti, da so vse te pesmi in plesi, razen zadnje(ga) katero predstavljam, obnorele svet po daljši poti, torej brez pomoči interneta, kateri je sicer izdatno pomagal ravno zadnje predstavljenemu. To pomeni le, da so fantje in dekleta morali resnično garati za svoj uspeh, za razliko od danes, ko flikneš video na Youtubo in že imaš vse možnosti, da postaneš svetovna zvezda.
In ja, prav vse plese v nadaljevanju, sem tudi sam odplesal, razen zadnjega, nazadnje tudi danes, ko sem sestavljal ta zapis. Bemti, to kar paše, da se za kakšno minuto odklopiš, pa če si v službi, doma ali kjer pač si….ok, začnimo natanko tam, kjer se je začelo…

Rock’n’roll

Rolling Stones so bili glede tega sicer zelo kratki, a tudi zelo jedrnati : “Samo rock’n’roll je, ampak meni je všeč !”. Rock’n’roll je sicer dosti več kot ples, je življenski slog, sinonim za uporništvo, obenem pa je in ostaja prvo uradno svetovno gibanje.
Pred plesom je seveda nastala glasba, torej rock’n’roll, ki je v tisti uvodnih 50’ih 19. stoletja združil blues, country, jazz in gospel. Za začetek je bilo dovolj, da smo dobili rockabilly, čemur pa je hitro sledilo dodajanje udarnejših električnih kitar in močnejših ritmov, s poudarki na kakovostnih besedilih.

Predvsem pa je R’n’R začel rušiti tabuje vseh vrst, med katerimi je bil tisti o seksu še najbolj odmeven, sploh za Cerkev, ki je to zvrst označila, kar velja še danes, za hudičevo glasbo. Mlada ameriška populacija se je rešila spon dotedanje zateglosti in začela povsem na glas in brez sramu izražati svoja čustva, kar je odlično prikazano tudi v kultnem filmu “Rebel Without A Cause” iz leta 1955, na račun katerega je James Dean postal nesmrten, kakor tudi R’n’R.
Slog R’n’R pa je narekoval tudi, poleg svobodnejše miselnosti in izražanja, tudi dizajn, ki pa je bil ravno zaradi svoje enostavnosti, še bolj dostopen širom po svetu. Nase si vrgel kavbojke, belo majčko spodaj in črno usnjeno jakno zgoraj, obul še, praviloma črne, čevlje ali škornje in to je bilo to.

Nekako v istem času kot James pa je zaslovel tudi Bill Haley s svojimi Kometi, ki je, zgolj tri mesece preden je veliki Elvis izdal That’s All Right (Mama), izdal svojo Rock around the clock. Ob izdaji komad skoraj dobro leto ni dajal nekega presežka, potem pa se je zgodilo – rock’n’roll boom je začel svoje osvajanje sveta, 24 ur na dan, Bill Halley pa je ostal kot večno zapisan s svojo rock’n’roll uro kot temo za ples, kar ga uvršča tudi na 12. mesto najboljših skladb 20. stoletja.
Vse je bilo torej pripravljeno za plesni del Rock’n’rolla.

Tudi ta je (bil), tako kot glasba, sestavljen kot skupek, le da tukaj kot skupek swinga (1920) in boogie woogie/a (1940), kateremu pa so, zaradi hitrejših rock’n’roll ritmov dodali še več telovadbe, vse do stopnje akrobatskega rock’n’rolla, katerega si še dandanes z veseljem ogledujemo, če ga že slučajno ne plešemo.
Rock’n’roll ples je tako postal vodnil revolucije, sploh, ker je v svoji ritmičnosti sproščal vse človekove napetosti, celo telo pa se je lahko tako ritmično izražalo usklajeno z ritmi glasbe. JA, rock’n’roll je bil in je še vedno ples, ki dopušča res ogromno možnosti osebnega izražanja in interpretacij stila,v polnem gibanju polnega ritma.

Sicer pa, ne vem če poznam kakšen primer, kjer bi moški zabrisal žensko po zraku brez bojazni, da bi ga kdo obtožil za kakšno obliko nasilja….tudi če je ne ujame, ko se vrača….
Ok, zdaj pa gremo malo migat, dokler se ura vrti….

Twist

Prvo opeko na temelje plesov, ki so obnoreli svet, katere je postavil Rock’n’roll, je položil – Twist – ki se je leta 1960 začel poganjati po svetu.
Za razliko od R’n’R je bil Twist tako v glasbeni, kot tudi plesni izvedbi, bistveno enostavnejši. Ampak tudi to enostavnost je moral nekdo načeti in glasbeno se ga je lotil  Chubby Checker 6. avgusta, pred 51imi leti, čeprav je Hank Ballard par let prej poskušali neuspešno.

Takrat je namreč prvič, v tv oddaji Dick Clark Show, Chubby Checker javno predstavil kasneje zimzeleno – The Twist, ki, med ostalim, uspešno zaseda tudi 32. mesto najboljših skladb 20. stoletja, ob tem, da je bil No 1 na lestvici singlov v ZDA leta 1960 in 62′.
Postavljeni so bili torej temelji za Twist ples. Znamenita plesna drža Twista še vedno temelji na brisanju križa z brisačo, gibanju nog naprej in nazaj, v zraku in na tleh, predvsem pa z nizko plesno držo.

In če je kdo mislil, da Twist nim anadgradenj, se seveda moti. Naked Flame je namreč poosodobljena različica twista, kjer je praktično edina razlika ta, da plesalec roke drži na dglavo, namesto ob straneh telesa, ampak v južni Angliji ga že kako leto vztrajno prikazujejo in menda se mu popularnost po svetu veča.
No, temu spodaj v videu pa popularnost, kljub častitljivim letom, enostavno ne pojenja. No, pa dajmo…brisače v roke in….let’s do that twist…

Hustle

Zdaj bom pa že potrkal generaciji mojega otroštva. Če sicer rečem Hustle, verjetno marsikdo ne bi vedel kako in kaj, če pa rečem Saturday night fever z John/om Travolto, pa to vse spremeni. Ja, čeprav sem bil še mulac tistega 1977, ko je hustle kraljeval v Vročici sobotne noči in so trume množic oblegale kino, da so si ogledale film, pa sem tudi sam prišel do karte za ogled in tako tudi do plesnih korakov Travolte, ki je takrat zaslovel, svet pa obnorel. Hja, v tistem otroštvu tudi mene, čeprav se nisem zaradi tega odrekel Rock’n’rollu, le nekaj drugačnega sem spoznal in tudi plesal.

Hustle je sicer nek skupek disco plesov, katerega osnova je Discofox, oboje pa je bilo zelo priljubljeno po svetu v 70ih. A nekako mu ni uspelo preskočiti tiste zadnje stopničke pred vrhom, vse dokler…
Hja, vse dokler se ga ni lotil John Travolta, ki je v zgodbi, kjer je predstavil neko novo uporniško obliko mladine, katere vodilo je bilo seveda osamosvojitev od družine.

Ampak bolj kot zgodba je pritegnil ples Travolte, z nekimi novimi kombinacijami plesnih gibov in korakov, kar je bilo več kot dovolj, da je naenkrat kar mrgolelo plesnih klonov Travolte po celem svetu, v vsaki diskoteki, pa tudi brez nje. Hja, ples je dobil neke nove dimenzije, vzporedno pa tudi imidž, saj je začela prednjačiti neka polikanost in verižice okoli vratu, da ne omenjam posebej belih nogavic tudi na sandale.
Kakorkoli, Travolti je s plesom uspelo tudi pri ženskah….pa ne le njemu….

Račke

Še danes se spomnim, kako smo tistega 1982 gledali smučarske skoke v Oslu, ampak meni so, bolj kot skoki, ostala v spominu rajanja nekaj 1000 glave množice na prizorišču, ko so vztrajno peli in plesali Chiken Dance, katero smo poslovenili v – Račke. Kaj je to za ena bala, me je prešinilo.
Zamujal sem sicer skoraj dve leti, ampak še zdaleč nisem bil edini, saj so te Račke začele pot po naši podalpski in jugi ravno po teh skokih. Sprva sem se sicer upiral priučitvi tega plesa, ampak, ko mi je ena postavila pogoj, da dobim kar hočem od nje, samo, da odplešem Račke z njo, potem sem pač moral nekaj narediti. In ja, bila je ena tistih redkih žensk, ki držijo besedo obljube.

Račke oz. Chicken Dance, so sicer imele kar dolgo pot do slave. Werner Thomas je sicer zložil glasbo in jo preigraval po hotelskih terasah in šele, ko ga je leta 1970 Louis van Rijmenant, kateri je dodal besedilo, se je začelo premikati. A počasi in prepočasi.
Tako se je premikalo vse do leta 1980, ko je nizozemski band De Electronika izdal verzijo De Vogeltjesdans, kar naj bi pomenilo Ples malih ptic. Po nekaj mesecih zatišja po izdaji, se je potem, začuda, začelo dogajati in radijske postaje so začele rolati komad, ka rje zanje pomenilo 7 mesecev na prvih mestih radijskih lestvic, obenem pa tudi mednarodni preboj.

Da zadeva izpade še dosti bolj resna, pa so poskrbeli avtorji z več kot 140 izdanimi različicami po sveti, vse do danes,  zabeleženih pa je že tudi skupaj več kot 40.000.000 izdanih glasbenih primerkov Račk v več različnih formatih.
In kako je nastal ta znameniti račji ples ? V bistvu je nastal že dosti preden so to pesem ustvarili. Chiken dance je bil namreč tradicionalni ples vojščakov Indijanskega plemena Lakota, katerega so izvajali v obredih za zastraševanje nasprotnika ali pred odhodom v boj.

Ampak, s takšno glasbeno podlago se tista bojna pesem res spremeni v pravi račji ples, da ne rečem kokošji. Sicer pa, koga briga, cel svet je in še vedno žura na Račke, pa daj še ti….

Lambada

Ko so Račke malo spustile ritke, pa je svet obnorela – Lambada. Čeprav bi po ritmih le te človek spontano pomislil na Latinsko Ameriko, pa so jo zakrivili – Francozi. Natančneje francoska glasbena skupina Kaoma, ki je Lambado izdala leta 1989, čeprav na zelo nepošten način, ki je sicer znan ene 80% slovenskim glasbenikom.
Lambada Kaome je bila in še vedno je, čisti plagiat. Povsem brez slabe vesti so fantje namreč izvirnik pesmi, ki sliši na ime Llorando se fue, katero so spisali fantje iz skupine Los Kjarakas že leta 1981, enostavno zgolj prevedli in pripopali svoje avtorske podpise.

A vendar svet ni Slovenija in Kaoma so morali, iz naziva tožbe, izplačati originalnim avtorjem vsa avtorska nadomestila izdaj. In teh fonogramskih izdaj Lambade od Kaome se je v dobrem letu nabralo za celih 5 milijonov singlov v samo letu 1989, ko so jo izdali.
Lambada kot ples pa je v svoji biti ples za pare iz Južne Amerike in Karibov, ki je svetovno slavo začel pobirati v 80ih, sploh z omenjeno Lambado pesmijo in v sebi združuje plese forró, salsa, merengue, maxixe in carimbó. Sploh carimbó, kot svoboden in zelo čuten ples, je postal osnova Lambade.

Pri Lambadi je poudarek na izrazitem gibanju bokov plesalcev, kar še posebej lahko nepozabno pade moškemu v oči tudi zaradi kratkih kril plesalk, ki so obvezna garderoba Lambade. Ženske se pač naslajajo zgolj nad gibanjem bokov moških, čeprav ne dam roke v ogenj, da se katera ne vznemirja isto kot pogled moškega.
Skratka, vroč plesih, vročih ritmov, za vroče dni, tudi sredi zime, tudi za Eskime….

Macarena

Ko se še niti ni dobro polegla Lambada, je udarila – Macarena. V svojem dolgočasju sta španca Antonio Romero Monge in Rafael Ruiz Perdigones, bolj znana kot Los del Rio, poskrbela, da celemu svetu ni bilo več dolgčas. Čeprav sta glasbenika nastopala že od 60’ih dalje, pa sta šele 1994ega prišla do svetovne slave, za kar je kriva seveda Macarena.
Macarena se je namreč pojavila na njunem albumu Mi me gusta in niti onadva sama ne vseta, kako je ravno njej uspel preboj od vseh komadov na plošči. Seveda ni šlo tako gladko, saj sta fanta morala čakati dobro leto, da jo je spoznal svet in potem še dobro leto, da je ta isti svet znorel za Macareno.

Bolj malo ljudi pa ve, da je Macarena resnična oseba, ki sicer sliši na ime Diana Patricia Cubillán Herrera, ki je s svojim plesom flamenka tako navdušila mačkona Los del Rio, da sta ji kar pesem namenila, čeprav sta jo v prvotnem besedilu  zapisala kot Magdalena in kasneje za splošno promocijo v Macarena.
Da je besedilo že lep kos erotike se da razbrati tudi iz dela, ki pravi : “Dale tu Cuerpo Alegría, Ma’dalena, que tu Cuerpo e darle Alegría y Cosa güena”….Mislim, katera prava ženska pa se lahko upre tako spodobno nespodobnemu povabilu med rjuhe….

Kot vse, je bil tudi ples Macarena nekaj posebnega, saj je ustvarjen točno za to pesem in konec. Čeprav je to bil šele začetek poplesavanja. Macarena je padla v uho, zlezla pod kožo ljudem po celem planetu in plesala se je praktično povsod.
Na športnih prireditvah, na raznih shodih, na plažah, na zaprtem in odprtem in ja, plesali so jo vsi, ne glede na status in leta in tako je povsem razumljivo, da Macarena še danes drži rekord v množičnem skupinskem plesu, katerega ji je namenilo 50.000 ljudi, ki so jo leta 1996 poplesavali na Yankee stadionu v New York Cityju.
OK, zdaj pa dajmo še mi zamigat….saj veš kako gre…..najprej postavi roko v višino ramena….dlan je obrnjena navzdol…in gremo v cigu migu ritem….oooooo Macarena, haaaa…..

Step up

In če smo imeli in še imamo mi mladinci plese, ki so obnoreli svet, jih imajo tudi naši mlajši mladinci, torej potomci. Njihova norija sliši na ime Step up in internet jim je (bil) v veliko pomoč pri tem. OK, še kakšen film, ampak spet se ga je snemalo free iz interneta.
Priznam, da sprva res nisem razumel v čem je fora te Set up norije. Muzika skozi istega ritma in z vsako naslednjo katero sem poslušal se mi je zazdelo, da sem jo poslušal že prej. Še manj mi je bilo jasno, ko sem povprašal nekaj mlajših mladincev, eno celo doma, v čem je sploh fora Step up. Saj veš, zanimala me je zgodba nastanka in to.

Ampak mulci so me psutili še naprej v nevednosti, ker tudi sami niso imeli pojma, razen tega, da so mi govorili, da Step up je cool, zakon, in podobne sodobne uvožene fraze. Film Step up je pa sploh zakon. Za njih seveda. Jaz ga moram še pogledati v celoti.
In  tako sem, na osnovi pregleda nekaj plesnih točk iz Step up filma prišel do zaključka, da Step up v bistvu ni čisto nič novega in, da ga vežeta hip hop in dance funk, vključno s kakšno podzvrstjo obeh, kar so sicer začeli razvijati afro in latino Američani že v 70’ih prejšnjega stoletja.

Hip hop ples mi je recimo všeč predvsem zato, ker ga izvajajo tudi kjerkoli, na ulici, trgih, torej zunaj kot tudi noter, še bolj pa mi je všeč, ker se, mogoče celo preveč, pogosto dogajajo boji med plesalci, kar je dobro in pohvalno za videti. Takšni boji so seveda stvar prestiža in zahtevajo bistveno več priprav, kot zgleda v tisti minuti, ampak vseeno podpiram, da se mladi borijo med seboj s plesom, kot pa bokserji, noži in podobno, čeprav se po takšnih hip hop borbah včasih prelahko zgodi, da poraženec poseže po takšnih sredstvih.
Vsekakor ples čvrstih in odločnih ritmov, kakršni so seveda tudi plesni gibi in nekako se mi zdi, da ti, ki si boš ogledal spodnji video, danes že ne boš plesal Step up/a….sploh po Macareni….ampak jutri pa le probaj….

Don Marko M

Deli:

8 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Plesi, ki so obnoreli svet

  1. 🙂 Smo se punce prav fino twistale zdaj med malico in zabavale.Te vabimo na ples,mucek. 😉 🙂

  2. Don,moja Tina ti je hvaležna za ta zapis.Macarena je bila namreč kriva,da sva se tisti večer spoznala in se leto kasneje poročila.Malo prej sva obnovila ples in ugotovila,da še obvladava.;)Lp

  3. Johny

    seveda sem srečen in to že od rojstva…..sicer pa sem rekel, da Macareno pleši po priloženem videu, ne pa, da se mečeš po njenem ritmu iz 5ega štuka na trepalnice…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *