Prevoziti 500 km s kolesom za koga odraslega mogoče tudi ni kaj posebnega, ampak če jih prevozi 9 letni otrok, pa je že vredno posebne obravnave. Mogoče bo ta moj zapis rahlo pristranski, ker je ta 9 letni otrok moja mala Carica alias Lejla M, ampak to ne spremeni dejstva, da si je pohvalo zaslužila za prav vsak prevožen cm, od skupnih 500 km. Toliko bolj pa sem ponosen nanjo, kar sem itak na vse moje potomce, ker je tudi sama ponosna nad tem podvigom, še bolj pa sem ponosen, ker je v tem podvigu dejansko uživala. Ja, kipim od ponosa. Seveda ima tudi ta podvig, kot vsi, svojo predigro, ki se je začela nekoč nekje….

Povsem jasno mi je, da smo starši otrokom takšen ali drugačen prvi in glavni vzor s svojo držo, kot mi je jasno, da ne morem pričakovati ali zahtevati od otroka nekaj, česar sam ne počnem. To velja tudi za šport, ki je moj aktivni spremljevalec že od plenic. Z leti sem sicer tiste ostrejše prave moške športe rahlo prilagodil in več poudarka dal individualnosti, kjer je kolesarjenje v ospredju, čeprav, zaenkrat vsaj, še nimam nobenih namenov tolči RAAM rekorde, ampak pri meni se nikoli ne ve. Ostajam pa neomajen, da je šport, četudi rekreativen, razen ko gre za nepremostljive ovire, univerzalen, učinkovit in zdrav pogon za otroke, ki naredi neprimerno več koristi, kot razne droge, gledanje tv ali pc.

In predigra tega podviga Carice se je dejansko začel že pred 8 leti, ko je bila dobesedno še v plenicah. Takrat sem kupil otroški sedež za moje kolo, takšnega za na balanco. Tisti sedeži, ki gredo na prtljažnik mi ne vlivajo zaupanja, pa tudi otrok nima nič od vožnje, ker dejansko nič ne vidi pred seboj, razen hrbta starša. Mamica je potem sežila tanko oblazinjeno podlago za notranjost sedeža in že sva bila nared, da začneva pustolovščino, skozi katero sva prekolesarila polovico Obale in seveda dobra 3 leta tudi v vrtec in nazaj, če le ni deževalo.

Pri letu in pol sem ji podaril prvi in zadnji trikolesnik. Natrenirala ga je do onemoglosti, pri čemer so bile uličice v našem naselju kot naročene za izvajanje spretnosti, seveda pod mojim budnim očesom. Nepozabni trenutki. Ker je bil napredek njene spretnosti očiten, sem ji pol leta kasneje kupil štirikolesnik, ki je seveda zlahka postal dvokolesnik, ko je sama, po nekaj mesecih, izrazila željo, da bi se po dveh vozila. In takrat so se najine učne ure tudi dejansko začele, njeno nabiranje kilometrov pa tudi.

Do tega 500 km podviga jih je zagotovo prevozila nekaj 1000, čeprav le po primestju in mestu, a tokrat sva se odločila, da bova zadevo strnila in s števcem tudi zabeležila. Začelo pa se je ob koncu šolskega leta, ko sem Carici čestital za odličen uspeh in ji ponudil prvo nagrado – kolesarjenje od Kopra do Pirana. Itak, da je bil njen prvi pogled v stilu “halo tata, kakšna nagrada pa je to”, ampak ko je na vrhu Strunjanske kotline razširila nasmeh ob pogledu na celo dolino, pa vse tja do Piranske cerkve, me je njen “uou, kako lepo” prav pobožal. Tiste češnje, katere sva snedla v klepetu pri kmetu ob poti, pa so tudi prišle kot naročene.

In na Punti v Piranu sva se, potem ko je rekla, da bi lahko še kdaj šla tako, dorekla, da bova to poletje v enem mesecu prevozila 500 km. In ker kar rečeva tudi narediva, sva nekaj dni kasneje začela. Na 500 km toura sva se odpravljala vsak drugi in/ali tretji dan, povprečno pa sva na posameznem delu toura odkolesarila 30 – 50 km, katere sva poganjala predvsem v dopoldanskem času, da sva bila nazaj do 11 ure, ko sonce prične svojo žurko v kateri pa jaz nerad sodelujem, pa četudi mi kdo reče, da sem staromoden.

Seveda sem ves čas toura ritem in hitrost prepustil Carici na izbiro, pa me je vseeno prijetno presenetila, saj sva imela povprečno hitrost proti Piranu ali nazaj med 16 – 18 km/h in praktično brez postankov, razen vodne osvežitve, kar pa je tudi zadostna hitrost, da je lahko med vožnjo nemoteno opazovala lepoto naše Obale iz povsem druge perspektive, katera iz avtomobila praviloma ni vidna in jo je zelo navdušila, sploh, ko sva se povzpela na hribnate dele, recimo Belveder, kjer imaš tudi Izolo na dlani, prav posebni pa so bili deli, ko sva poganjala skozi tunela bivše Parenzane, kjer je naravna klima res osvežila.

V tistih vmesnih dnevih, ko nisva tourala, pa sva, hja, kolesarila. Tudi. Predvsem do plaže, ampak v troje. Pridružila se nama je Caričina sestrica, najmlajša članica naše družine, mala Koki alias Gaja M in to na istem sedežu, na katerem je kariero začela Carica. Ko ga je takrat nehala uporabljati sem ga shranil bolj za spomin, čeprav se mi ni sanjalo, da bo čez leta prav prišel, ampak zdaj je veselje tu in prav je tako. Sicer pa Koki že ta mesec začenja svoj kolesarski pohod, seveda na trikolesniku in ja, sem že opozoril sosesko, da prihaja.

Najin 500 km tour pa sva s Carico končala tako, kot sva začela, do Pirana in nazaj, le, da sva tokrat ubrala malo manj športni in bolj turistični ritem, ki naju je pripeljal nekaj pred 9 zjutraj do Tartinija, kjer sva se zvleknila na terasi enega od kafičev v udobne bele fotelje in na easy posrebala najini pijači, medtem, ko naju je simpatična natakarica pofotkala, trg pa se je že napolnil turistov. Od tam sva skočila še na pizzo, kar seveda ni bilo najbolj modro, glede na razdaljo povratka, ampak zavestno sva se prepustila temu “mučenju”. Mislim, saj ni smisla, če človek vlaga trud, pa ga potem povratno, vsaj občasno, ne izkoristi za drobne užitke.

Seveda bi ta zapis lahko spremenil v totalno (foto) reportažo, ampak potem bi ti bil/a na tej točki šele na uvodu zapisa, kot je res tudi, da nimam nič proti, ker bo lepo število doživetih spominov tega toura ostalo zgolj v trajni lasti naju, ki sva poganjala. Vsekakor sva že načela idejo, da naslednje poletje prekolesariva zgornji del Obale, glede na to, da sva tokrat po Poti zdravja in vse od te do morja, kar se bo, kolikor naju poznam, tudi zgodilo. Kako bova poimenovala ta drugi del se še nisva odločila, bova pa vmes pridno trenirala.
Zdaj pa, Carica moja, pogumno poženi kolesje skozi šolsko leto. Če si zmogla teh 500, potem zmoreš vse, kar se odločiš. In seveda ti izpolnjujem tudi okusno glasbeno željo….saj veš…..

Don Marko M