Svet je nedvomno lepši, ko si v družbi ljudi, ki si, namesto jamranja, raje zastavijo pozitivne cilje in jih, z nasmehom na ustih, ne glede na vložen trud, tudi vztrajno dosežejo in premagajo, čeprav ljubiteljsko, rekreacijsko, a nič manj profesionalno. In ko me je lani prijatelj, tudi blogerski kolega, Dušan alias DrMagnum, povabil na 1. kolesarjenje njegovega maratona, sem bil vabila res vesel, čeprav mi potem ni uspelo sodelovati. Letos pa mi je. Ampak o meni malo kasneje, ker so glavnino maratona poganjali 4je mušketirji, ki so tudi “krivi”, da se bo ta maraton zagotovo širil v zajetnejše dimenzije v bodoče….

Tudi letošnji, uspešno izpeljan maraton, s(m)o imeli vreme kot naročeno za kolesarjenje, od naše prestolnice, pa do najlepšega Obalnega mesta, kar je Dušan utemeljil s povsem enostavnim, a neizpodbitnim argumentom. Za nameček je še datumsko padel na isti dan kot na lanskem prvem maratonu, tako, da enostavno ni bilo druge možnosti, kot zmaga. Tako pač to gre, ko si nekaj iskreno želiš in za to tudi vse potrebno narediš.

In ko je večje število sodržavljanov tega sobotnega 10ega septembra ob 6h zjutraj še poležavalo v svojih posteljah, so 4je mušketirji bili že povsem nabrušeni za start in v preverjanju še zadnjih potrebnosti pred odhodom proti morju. Saj veš, vse je skrito v malenkostih. No, nekaj lahko zagotovim, v tej družbi zabavnih, pa tudi poučnih, trenutkov ne zmanjka in kar nekaj le teh iz maratona je tudi posnetih in upam, da se bodo kdaj znašli na Tubi.

Ko te bo zamikalo v katerem od naslednjih maratonov se priključiti, potem je prav, da veš, da se pot maratona od Ljubljane do Izole vije po stari cesti, kar pomeni, da narave okoli ne zmanjka, za kar so seveda prikrajšani vsi, ki brzijo po avtocesti. Za prekolesarjenih 135 km je bilo tokrat potrebnih 5h 45min, s povprečno hitrostjo okoli 25km/h, sicer pa ljubiteljem statistike prilagam še povezavo do podrobnejših podatkov – potek poti. Ampak to je bil šele prvi del, saj so fantje potem opravili še povratek v obratno smer in v Ljubljano so se vrnili v večernih urah, kar je razvidno tudi iz tega Dušanovega video posnetka.

Moj delež v maratonu je bil letos praktično zanemarljiv proti njihovem, saj sem ekipo pričakal na domačem ozemlju, na znamenitem kolesarskem krožnem prometu v Kopru, kjer me je Dušan tudi okitil s številko 0001. Dušanov malo kasnejši predlog, da lahko povedem kolono do cilja prve etape, pa se je izkazal za nepozabnega, saj sem na čelu kolone zelo resno vzel njih povprečje hitrosti in poganjal 26 na uro, da bi šele na pol poti ugotovil, da je ob meni samo Dušan, ostali pa odzadaj nekje. Navdušenje pač. Potem mi je le kapnilo, da so fantje pregonili že 130 km in, da se do Izole lahko umirijo v tempu pred počitkom.

Ob prihodu v Izolo sem poklical še našega prijatelja Sandija alias Noah in bili smo pripravljeni, da zasedemo omizje v kotu terase izolskega mandrača. Aja, Sandi, uspešno okrevaj in uživaj na počitnicah. Najbolj zaželjena pijača, v prvem trenutku, je bila seveda voda, tekoča in zamrznjena. Tam nekje po zaužitih 20 kg ledu pa se je natakarica vdala in priznala, da jim je ledu zmanjkalo. Škoda, ker me je že začel firbec, koliko ledu so tej 4je frajerji dejansko sposobni konzumirati v zaletu, še bolj pa, kako bo tako ledeno obtežen kolesariti nazaj v Črni kal.

In medtem, ko so iz krožnikov počasi izginjali karbonarasti hidrati, so potekale izmenjave kolesarskih dogodivščin, ob katerih človek kar težko verjame, da se tako zabavne lahko dogajajo med kolesarjenjem, ampak tudi zaradi takšnih podvigov je ta maraton drugačen. Vmes smo seveda tudi kaj posneli in, kot ponavadi v takšnim primerih, ko sva z Dušanom skupaj, so fotke njegovo avtorsko delo, čeprav jih opremi z mojim logom. Me pač ni treba dosti pregovarjati, če hoče kdo kaj narediti namesto mene.

Po dobri uri smo vzdignili sedala iz sicer dosti bolj udobnih sedežev, kot so kolesarski in se, v sicer zelo poletnem soncu + 29, odpravili proti cilju. Sandija smo pustili tam, kjer smo ga dobili, torej v Izoli, za spremembo pa je šef Dušan tokrat zaključil, da bo moje mesto na začelju kolone. Dušan se pač hitro uči.

V Kopru pa se je moje letošnje sodelovanje v maratonu tudi zaključilo, saj sem, potem ko sem pozdravil ekipo, ki je odjurišala proti cilju v prestolnici, zavil proti domu. Kljub mojim že številnim prekolesarjenim kilometrom, pa sem se tokrat prvič preizkusil v skupinski vožnji, kar je mojim izkušnjam dodalo še povsem nove dimenzije, katere mi bodo zagotovo še prav prišle, kar seveda pomeni le, da bom naslednje leto, na 3. maratonu, pod kolesa spravil bistveno zajetnejšo kilometrino.

Do takrat pa mi je v čast in veselje, da sem z Dušanom, Goranom, Leonom in Žarkom sodeloval v projektu, ki je dosti več kot rekreacijsko kolesarjenje. Toliko več, da velikim ne ostane kaj dosti možnosti, da bi bili še večji. Čestitam fantje, privoščim uspešno regenreacijo in, če ne prej, se vidimo na startu 3.maratona Ljubljana – Izola naslednje leto.

Don Marko M