Še ena legenda je šla po svoje. Sergio Bonelli, ki je lepšal, kar sicer še, otroštvo milijonom po svetu, tudi meni. Če bi primerjal današnja otroštva s tistim moje generacije, potem je bil zame računalnik Zagor Te-Nej, gsm Dylan Dog, facebook pa Alan Ford. No, oni so še vedno živi, Zagor letos praznuje celo Abrahama, žal pa je danes zjutraj po svoje, v 79em letu mladosti, odšel oče pravega stripovstva, Sergio Bonelli. Tudi svet stripa je ostal prikrajšan, osiromašen. Žal mi je, ko oddidejo takšni velikani, a sem obenem počaščen, da sem bil deležen njih vrhunske kreativnosti…..

Ne, ne bom pretiraval, če rečem, da so bili stripi zame v otroštvu Biblija, Koran in še katero svetopisemska zadevščina skupaj. Ker stripi so bili v tistih 80ih res hudo kakovostni, kar je tudi Bonellijeva zasluga. Če sem si že zlahka in brez vsake slabe vesti dovolil prešpricati šolske obveznosti, pa nikakor nisem smel in nisem zamudil dogodivščine Bonellijevega kultnega junaka Zagora, ki je bil v tandemu s Čikom enostavno najboljši par.

Ko se otroška domišljija razigra, potem oživijo stripovski junaki in barve do te stopnje, da postaneš del zgodbe, kot bi danes gledal 3D. A takrat ga še ni bilo, domišljija pač. Seveda je bilo potrebno tudi ustvariti pogoje za to doživetje, torej nemotenost (beri da gospa mati ni gnjavila) in če ni šlo drugače, sem s stripom v roki spokal tudi na eno od dreves v bližnjem gozdu.

Res je, da so bila besedila stripov v takrat srbo-hrvaškem ali italijanskem jeziku, slovenščine od nikoder ker se slovenskim založnikom ni dalo služiti, ampak danes vidim, da je bilo tako še bolje. Tečaji tujih jezikov pač niso ravno poceni. Stripi so takrat v svoji kakovosti ponujali celo odlične dialoge, urejeno slovnico, predvsem pa so ponujali zgodbe z glavo in repom, ter vse vmes. In zgodbe teh junakov so bile tudi poučne, zelo, obenem pa še dobrodošel pozitiven vzgojni pripomoček.

Stripi teh omenjenih junakov so takrat izhajali tedensko, kar je pomenilo vsaj tri različne tedenske izdaje, včasih še kakšne spešl edišn, kar je pomenilo, da smo se klapa striparjev našega hriba morali organizirati. Ustvarili smo določen red, ki je ustrezal vsem. Vsak je v enem tednu kupil stripe. Najprej jih je prebral sam in jih potem posodil prvemu izžrebanemu, ta potem naslednjemu in tako smo prebrali vsi.

Včasih me je sicer zamikalo, ker se mi ni dalo čakati dva dni na vrsto, da bi šel kar sam kupiti svežo izdajo, pa sem vseeno prepričal svojo neučakanost, da en red pač mora biti. Seveda je moral vsak od nas za sposojen strip še kako skrbeti. Niti pod razno ga ni smel predati naslednjemu zamazanega, kaj zmečkanega ali, kaj hujšega, celo strganega kje.

Brali pa smo praktično vse, od sicer hladnega Texa Vilerja, nakladaškega Bleka Stene, treznega Komandanta Marka z malo manj trezno žalostno Sovo in Flokijem, junaškega Zagora z vse prej kot junaškim Čikom, posebneža Dylan Doga in seveda Alana Forda, ki mi je še vedno najboljši strip vseh časov. Mislim, za kaj tako genialnega, kot je Alan Ford morata biti genialna tako avtor, kot bralec.

Ne glede na naš stripovski red, pa sem si, poleg tistega ko sem bil na vrsti za nakup, dodatno kupil tu pa tam tudi kakšen del, ki me je še dodatno navdušil kot sposojen in kupi mojih stripov so sicer počasi, a vztrajno rasli. Vse dokler jih nisem imel več kam skriti, ker uradno mi jih mati ni dovolila brati. In potem je gospa mati ta kup zmanjšala. Baje je rabila za podkuriti v peči, jaz sem pa, čeprav gasilec prostovoljec, zamudil požar. Še dobro pa, da je glavni del arhiva vedno nekako preživel, ker je gasilec namesto gasiti hitel shranjevati arhiv.

Ja, stripi so mi dali marsikaj poučnega, nepozabnega in zato ti, Sergio Bonelli, lahko rečem – pridi še kdaj kaj naokoli, da bo, kot je bilo.

Don Marko M