Evo kam izginja drobiž Unicefa in Rdečega križa

Se še spomniš, kdaj si nazadnje videl/a naš nepozabni slovenski tolar ? Mislim tako, na javnem mestu. Svojo kolekcijo verzij jugo dinarjev, bonov in slovenskih tolarjev si sicer lahko, za spomin in opomin, ogledujem vsak dan v svojem arhivu, ampak, da bom tolarje, dosti tolarjev, še danes videl na več javnih mestih, si pa nisem mislil. Sicer so bili očitno že prej tam, jaz pa ali premalo pozoren ali dosti premalo v hipermarketih…..

Ja, zgodba je nesporedno vezana na trgovinske centre in njih sodelovanje z Unicefom in Rdečim križem.Tokrat bom namenoma preskočil darilne prejemke Cerkvi in Karitasu, kar je v bistvu eno isto, kar pa ne pomeni, da ne bom v enem naslednjih pisanj razgalil te njih silne letne milijone, katere jim v drobižu podarjajo tudi njih verniki.

Danes sem odpedaliral v super novin center, v eno od tehničnin trgovin, ker sem bil pač čvrsto odločen, da bom danes enemu prevrtal koleno. Za začetek umivalniku. Na blagajni je trgovka zavrnila mojo pobudo, da bi mi priznala popust na gotovinsko plačilo, ker baje oni tega ne počnejo. Eh tej naši trgovci, še dosti se morajo naučiti. Saj bi šel iz gole žlehtnobe, torej pravice potrošnika, verjetno tudi čisto zanalašč, po enak kos v eno drugo trgovino, kjer bi dali gotovinski popust, pa sem bil nekaj preveč pod vremenskim vplivom.

In odjadram proti izhodu. Samoodpirajoča se vrata vedno zamujajo, ko me zagledajo ali pa jih jaz neznansko rad prosim, da se odprejo vsaj toliko, da švignem skozi. In v tisti sekundi, dveh, ko sem gledal, v nizkem štartu, raztegovanje vrat,  sem poleg le teh videl – stojalo.

Stavim, da tega stojala ni bilo tam pred nekaj meseci, ko sem bil v tej trgovini. Ali pa sem takrat le bojkotiral ta vrata. No, to stojalo ni bilo kar eno, ampak zbirateljsko. Zbira denar. Tudi denar, pa očitno še kaj. Stojalo je na modrem nastavku, na katerem piše Unicef in v zgornjem delu prozorno plastičen polžogast pokrov.

Vrata so se, končno, kot Sezam, odprla in pospešil sem do kolesnika. In takrat me je preblisknilo. Vem ja, rabim da mi pride. Čakaj, kaj sem res videl slovenske tolarje v nabiralniku Unicefa ? Nič, takoj preverit. Zanimivo, da se tista ista vrata pri vstopu dosti hitreje odpirajo. Hja, mogoče pa nekaj le znajo tej naši trgovci.

Gledal sem tisto snežno denarno kuglo Unicefa iz vseh kotov. Uau, noter je bilo dosti več slovenskih tolarjev, kot jih premore Banka Slovenije. Bilo je sicer še marsikaj in zato sem pofotkal. Jasno pa je bilo, da je Unicef ta svoj bankomat nazadnje praznil takrat, ko je Janša s Patrio polnil svojega.

Potem sem se spomnil, da sem nekaj podobnega bankomata videl nekoč že pri najboljšem sosedu. Pa sem, poln primerjalnega firbca, odpedaliral še tja. Tam sicer ni bilo takšnega Unicef stojala, je pa bila, v vhodni avli, zajetna polkrogla Rdečega križa. In, hja, v njej skoraj ista zgodba, kot Unicefovi – tudi v tisti se še vedno bohoti lepo, večinsko število tolarjev, od bankovcev, do kovancev.

Spomnim se, še ko je bil Janković sosedov in svoj šef, da je bila ta od Rdečega križa dobesedno nabito polna tolarjev vseh oblik. In polna tolarjev je še danes. Le da na pol polna. Kar bi lahko rekel tudi za Unicefovega.

Lahko bi sicer poslal mail na Unicef in Rdeči križ in jih vprašal, zakaj ne praznijo teh svojih bankomatov, pa sem hitro seštel, da – nimajo časa. Nimajo časa za drobiž. Za svoj drobiž. Ker jih bolj zanimajo davkoplačevalski milijoni, katere, sploh Rdeči križ, porabi za nakupe in gradnje silnih nepremičnin, od katerih ima 99% davkoplačevalcev nič koristi, Unicef pa za odpiranja nekega novega Unicefa v naši mali podalpski, s poskusom pometanja preteklih mahinacij pod preprogo in hranjenjem otrok v Afriki, kjer otroci vidijo ogromno sonca, a bore malo nič od tega hranjenja.

In ja, točno na teh stoječih krogličnih neizpraznjenih bankomatih Unicefa in Rdečega križa se vidi njih odnos do denarja. Do človeka. Vidi se odnos manir gospodarja. Vidi se…hja, vidi se tudi, da tista pregovorna “tolar na tolar palača” enostavno ne zdrži več, tista “vse se vrača, vse se plača”, pa šele prihaja. Samo tiste kuglaste bo treba še prej zamenjati, pa bo.

Don Marko M

Deli:

4 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Evo kam izginja drobiž Unicefa in Rdečega križa

  1. Polet enkrat so me prou u Kopru ene dve bejbe od Karitasa okupirale da nej po položnc nakažem enih dvajst jevrčkov namest da bi praznil tiste svoje nabiralnike sprot.Folk jim not ne meče ker nima več tolarjev.

  2. Sem prav šel pogledat v hiper soseda v Laibahu in tudi tam v nabiralniku RK mrgoli tolarjev.Mogoče RK čaka,da postanejo zgodovinska vrednost in jih bodo potem prodali.Očitno sedaj ne rabijo denarja.

  3. Jaz tudi gledam že kakšno leto tisto bunko Rdečega križa v hiperju Merkatorja,polno tolarjev.Saj je lepo hraniti spomin na tolar samo jaz jim ne bi dala več nič državnega denarja dokler ne uredijo teh bučk.Zgleda kot,da norce brijejo iz ljudi.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *