Na praznični fronti

Eh, ni iz trte izvita tista ljudska, da ima noč svojo moč. Noč namreč marsikaj zakriva, kar dan kasneje odkriva. Vseeno pa noči ostajajo moj popularnejši del dneva, sploh te zimske. Nekako magično je gledati Naravo v mraku zimskega počitka, ko v poznih večernih urah razkazuje svojo mogočno umirjenost, katero občasno zmoti žvižgajoči zalet burje izza vogala, ki se razleti proti obrežju in morju doda kak val več, ki se potrudi dotakniti kopnega. Ma kakšne praznična svetlikajoča okrasitev neki, samookrašena zimska Narava ne rabi človeških dodatkov. In potem je bil ta blaženi mir v trenutku skaljen. Počilo je….

Ob 1h. Ponoči. Moja pozornost, do tega trenutka zbrana v kombinacijo občasnega pogleda skozi okno na zaliv in kreativnega ustvarjanja po tipkah, je bila grobo prekinjena, kar me seveda ni navdušilo. Najprej sem pomislil, da je pri sosedu razneslo plinsko jeklenko. Pogledam skozi okno – nič. Tišina.

Vrnem se k svoji kreativnosti, ko čez dobro minuto spet poči. Tokrat tako, da sem najprej pomislil na kakšno razočarano gospodinjo ali rogastega samca, ki se je lotil/a svoje nezadovoljstvo potešiti s terorističnim napadom na (nekoč) bližnjega. Jebi ga, v tej demokraciji se dogajajo tudi čudne formulacije in interpretacije le te.

In potem vse tiho je bilo. Ura 01:10. Spet sem se usmeril v tipkajočo kreativnost in dobrih 5 minut mi je celo uspelo tipkati v apnea stilu, ko je, ja, spet počilo. A tokrat je počilo drugače. In prvemu poku je sledil drugi in potem tretji, četri, prišla je serija….do 15 sem štel, potem samo še poslušal in gledal.

Nad našimi strehami so se tej poki začeli spreminjati v rožice, gobice in neke oblike različnih barv in če bi to gledal recimo ob Novo letni polnoči bi rekel “uau”, tako pa sem rekel tisto nekaj, kar sicer ni za javnost, je pa povezano z mamo pokajočega. Po 5ih minutah pokanje in razsvetljevanje neba ni kazalo znakov pojenjanja in ker je to nekogaršnje ego veselje čisto prebudilo tudi moje punce, je postal moj mediteransko slovensko balkanski temperament natempiran.

Zlezel sem v garderobo, trenerko seveda (hvala Janša) in se napotil do pokajočega soseda. A že ko sem stopil skozi vrata sem ugotovil, da nisem imel edini ta namen, tako, da sem se pridružil še trem sosedom, ki so gledali še dosti bolj izpod obrvi kot jaz. In ravno ko smo se usmerili proti dvorišču soseda, je postalo spet vse tiho. Po dobrih 10ih minutah.

Seveda smo se zmotili, ko smo mislili, da je sosed prekinil testiranja detonacij zaradi našega prihajanja, kar nam je postalo jasno, ko smo prišli do soseda, kjer sta mu dva policaja že pisala položnico. Od nas štirih mušketirjev zagotovo ni nihče klical policije, nenazadnje smo se hoteli moško pogovoriti, a je očitno sosed s svojim pokanjem šel še nekomu dosti bolj čez rob, kot nam. Sicer je bil vsaj toliko moškega, da se nam je pred policaji opravičil za to svoje izživljanje, a plačilo tistih nekaj 100 €, za uporabo pirotehnike, pa mu očitno ni ušlo. V bistvu jo je še dobro odnesel, da ni zraven fasal še položnice za kršenje JRM.

Eh, saj razumem kako je to, ko si nekdo nabavi nekaj o čemer je otroško sanjal mesece, v tem primeru petarde in rakete, in pač neučakano ne more počakati zakonskih predpisov, ki seveda zelo lepo in razločno svetujejo, da je uporaba pirotehničnih sredstev dovoljena zgolj med 26im decembrom in 2im januarjem.

Po eni strani bi sam to dnevno kvoto celo zmanjšal na zadnja dva dni iztekajočega leta in prva dva dni naslednjega leta, ampak obenem bi dodal še dodatna dneva “pokajmo do nezavesti” 12ega in 13ega januarja, ker je pač naša mala podalpska sestavljena multikulturno in eni  pač (tudi) takrat novoletno praznujejo, prodajo pa bi bilo treba omejiti na zgolj zadnje tri dni v letu.

Starejše človeštvo je bilo glede tega prazničnega pokanja dosti bolj kulturno, kot današnja družba. Veliko praznovanje ognjemetov in podobno so izvajali zgolj za prestop v Novo leto, danes pa se poka že od začetka decembra in praviloma brez pametnega razloga, razen tistih dveh zadnjih dnevov, kar sicer tudi ni razlog ampak bolj izgovor za porabo nakupljenih zalog.

In letos sem prvič videl pri nas v Kopru specializiran kontejner za vse kar je pokajočega prazničnega, kar sicer predstavlja hudo konkurenco že obstoječim napalm prodajnim kotičkom po raznih super marketih. Mogoče bi bilo dobro, da bi zavrteli čas nazaj in prodajo takšnih rekvizitov dovolili zgolj specializiranim za te artikle. Predvsem pa splošno zdravstveno zavarovanje ne bi smelo kriti poškodb iz naziva nestrokovne uporabe teh “zabavnih” pirotehničnih sredstev, saj gre nenazadnje v tem primeru za uporabo luksuza.

Pa da ne bi mislil/a, da sem angelček, čeprav znam biti po potrebi tudi angelski hudič – meni je tudi všečno pogledati kakšen odličen ognjemet, kar jih je v naši mali podalpski sicer izjemno premalo, pa tudi vsako peto leto nekje par ognjemetnih rakete spustiti proti nebu na zadnji dan starega leta, za kar imam celo razlog več. Ampak petard pa res ne prebavljam, tudi zato, ker res nimajo nobenega omembe vrednega učinka.

Najbolje in najbolj pošteno do žive Narave bi sicer bilo, da teh pokaških manevrov sploh ne bi izvajali in bi tako tako rastlinam, živalim, kot ljudem prepustili december tistemu, za kar ga je Narava namenila – miru in počitku. Ampak, če že neka “tradicija” to narekuje, potem je edino prav, da se te zadevščine uporablja zgolj v zakonskem času, otroci nikakor brez prisotnosti staršev, predvsem pa da se poka v še razumnih urah in na razumnih krajih, torej v spoštovanju tudi do tistih, ki so anti pedardarji in raketarji. Saj veš, tudi najbolj zagriženemu petardarju ne bi bilo v veselje, če bi ga kdo ruknil pokonci sredi najlepšega spanca s kakšnim “topovskim udarom”…..

Don Marko M

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *