Glasba je tisto nekaj, kar je potrebno človeštvu nič manj kot zrak, voda, sonce……1000letja človek ni zmogel glasbe zapakirati za kasnejšo uporabo in živi nastopi glasbenikov so bili tako edina možna oblika poslušanja glasbe. A zadnjih 100 let je vse drugače. Človek se je naučil glasbo zapakirati tako, da si jo lahko kasneje predvaja kadar koli, v do nezavesti ponovitvah. Nosilci glasbe postajajo neoprijemljivi, predvajalniki glasbe pa vsem dosegljivi. A že zdaj je jasno, da je, zaenkrat še, vinilka nepremagljiva. Na igli pač vse drugače zveni…..

Prve nikoli ne pozabiš, kar velja tudi zame. Prvo vinilko sem si kupil, potem ko sem prodal nekaj šparglov italijanom na mejnem prehodu za hišo, v Kopru, v glasbeni trgovini, katere danes ni več. Šele danes mi je jasno, da sem takrat kupil posebnost – Steam roller. Danes vem, da je bil ta vinil LP prvi in še vedno edini izdelek poskusa skoka v tujino skupine, katero sicer bolje poznaš kot Parni Valjak.

Ampak prvo, prav gramofonsko ploščo si še vedno lasti Emile Berliner in to povsem upravičeno – on jo je namreč spočel že pred 125 leti, čeprav je za izdelavo v dobršni meri povzel sistem Thomas Alva Edison-a, ki je 10 let prej v bistvu izumil fonogram, torej mehansko napravo za snemanje zvoka. Emilea ni več med živimi, vinilke pa so v svoji dragocenosti žive bolj kot kdajkoli.

Je pa zato prvo letečo vinilko, ki ob pravilnem izmetu lahko doseže zavidljivo razdaljo, izumila moja gospa mati. Tistega poletnega dne, ko je moja malenkost preskakovala v puberteto in so na mojem nekako razštelanem gramofonu iz vinilke v zvočnike tudi glasno prasketali Boston-i, je gospa mati brez vsake napovedi ali opozorila izvedla desant na mojo sobo.

Vpad je bil tako silovit, da se lahko vsi Ramboti akcijsko skrijejo in že v naslednjem trenutku je skozi okno, ki je bilo odprto kot moja usta, zabrisala Bostone, ki so še malo prej veselo vrteli v krogu. In medtem, ko sem spremljal , moram priznati, tehnično odlično izdelan met, katerega se ne bi sramovali niti rekorderji metanja diska, sem že bil odločen, da bom uporabil diplomacijo.

Brez besed sem pobral vinilko iz rož v vrtu in vse bi še nekako preživel, če….če se ne bi plošči ob padcu okrušil rob, kar je pomenilo, da prvega komada iz obeh strani nisem mogel več poslušati, vsaj ne celega. Bila sta celo moja najljubša Boston-ov. Imperij je vrnil udarec. Cel mesec nisem spregovoril niti ene same črke z gospo materjo, kar je sicer prva dva tedna tudi njej pasalo, ampak po dveh tednih pa je že začela žensko groziti, da bo vse plošče zmetala skozi okno, če ne odprem ust. Seveda jih nisem. Sem pa plošče preventivno zabunkiral.

Kar se gramofonske plošče tiče moraš vsekakor vedeti, da so se tam do 50ih prejšnjega stoletja izdelovale iz šelak-a, smole živalskega porekla, ki jo izločajo ščitaste uši, ki se prehranjujejo s smolo in domujejo predvsem v vzhodni Indiji.
Po letu 1950 pa je plošča podlegla sodobnejšemu PVC in od takrat dalje ji ljubkovalno rečemo – vinilka.

Takrat so tiste prve hitrosti plošč 78 obratov na minuto nadgradile vinilke, najprej na 45 obratov, kar je pomenilo tudi, da sta bili na plošči dve skladbi, A in B stran.

Potem pa se je vse skupaj razmahalo še na 33 obratov, torej LP – long play verzijo, kamor je bilo zgnetenih praviloma več kot 5 skladb na A in B strani, a ne več kot 15. In mono tehniko je nadomestil stereo, kar je bilo zelo cool, če si imel doma stereo gramofon seveda.

Vsakemu, ki je kdaj že postavil vinilko na gramofon je jasno, da zna biti to cel obred. Vinilko najprej vzameš iz vsaj dveh ovitkov in to z občutkom, da ne bi slučajno pustil prstnih odtisov na plošči. Ko jo postaviš na gramofon jo spustiš najprej v prosti tek in med vrtenjem nanjo, tako z občutkom, kot bi gladil žensko tam vmes, spustiš krtačko karbonastih vlaken, da se počistijo utorčki. Potem z istim občutkom spustiš nanjo iglo, se zvlekneš v bližnji naslonjač, prižgeš naravni tobak in se, ob kozarčku odličnega viskija prepustiš kakovosti glasbe.

Nobenega dvoma namreč ni, da kvalitetnejšega zvoka, kot ga v svoji analognosti da od sebe vinilka, ni sposoben oddati noben drug zapis zvoka, pa naj bo še tako sodoben.

In verjetno je bila delno kriva tudi ta potrebna skrb negovanja vinilke, da je po 80ih prejšnjega stoletja začela izgubljati na splošni popularnosti in je začela bolj prehajati v roke pravih ljubiteljev, ki znajo ceniti nje kakovost. Vinilke seveda zlepa ne bodo umrle, postajajo celo zelo dragocene in tudi marsikateri današnji glasbenik izda svoja dela na vinilki.

Tako, kot je v vinilno dragocenost spravil John Lennon svoj Double Fantasy, katerega je podpisal samo 5 ur pred srečanjem z Mark David Chapman-om. Svet je takrat izgubil genijalca, otroka vesolja, a zaradi tega dogodka tudi dobil najdražjo vinilko vseh časov, ki je bila prodana 1999 za celih 150.000 $.

Na podobno ceno pa je ovrednoten tudi samo en in edini vinilni komad That’ll Be the Day od The Quarrymen, ki se vrti še na 78 obratih in je v varovani lasti ex Beatla sir Paul McCartney-a, ki seveda niti ne pomišlja, da bi to vinilko prodal, čeprav je ocenjena na čez 100.000 $.

Svoje evolucije in revolucije predvajanja tako zapakiranega zvoka v vinilko pa je doživljal tudi gramofon. Od tistih, ki so predvajali gramofonske plošče 78 obratov, ki so bili okrašeni z velikimi zvončastimi zvočniki, je seveda preteklo dosti glasbe.

Pojavile pa so se tudi prve oblike osebnih predvajalnikov vinilk, nekakšni predhodniki walkmanov, ki pa so bazirali izključno v možnosti predvajanja vinilke 45. Pri nas na Obali smo jim rekli “mangiadisci”, torej požiralci plošč. Dobra plat je bila, da si ga lahko nosil naokrog in da je imel tudi vgrajen zvočnik, malo manj dobra, da je moral nekdo ploščo obrniti po treh minutah. Obrniti žensko in vinilko v 3 minutah pa se, preverjen, ni dalo.

Za potrebe vinilk so se gramofoni spreminjali tako v dizajnerskem, kot tehničnem pogledu. Sprva so bili sicer ločena enota, kasneje pa so jih začeli vgrajevati, za domače potrebe, tudi kombinirano z radijem. Predhodnica glasbenih stolpov pač.
Današnji gramofoni so v bistvu že skupki najboljših materialov, tehnične dovršenosti in tudi estetske umetnosti. Raztegnil pa se je tudi cenovni razred današnjih gramofonov – od nekaj 100 €, pa vse tja do tudi čez  8 in več tisočakov. Ja, pravi užitki niso nikoli poceni.

Audio kaseta
Splošno svetovno popularnost nosilca zvočnega zapisa je audio kaseta, znana tudi kot kompaktna kaseta, začela dobrih 15 let po vinilki. Sestavljena je (bila) iz plastičnega ohišja in magnetnega traku inside, na katerega se je zapisoval, še vedno, analogni podatkovni zapis. Kaseta ima, kot vinilka, A in B stran, kar pomeni, da je trak v notranjosti vzdolžno razdeljen na dva dela.

Kaseta je sprva omogočala po do 30 minut glasbe izvajalca na vsaki strani, lahko tudi kakšno minuto manj, če je bilo manj skladb, sčasoma pa se je razšila na 45 in 60 minut.

Prava revolucija pa se je začela, ko so prišle na tržišče prazne kasete, torej kasete, na trak katerih si je vsak sam lahko posnel, kar se mu je pač zahotelo, česar vinilke niso omogočale. Dolžina teh praznih kaset je dosegala tudi 120 minut.

In te prazne kasete sem s svojo izbrano glasbo polnil tudi sam, kar je sicer takrat postala vsesplošna moda. Zacvetela je tudi industrija škatel, sestavljenih iz radia in kasetofona, ki so omogočali snemanje na kaseto neposredno iz radija. Ja, kaseta je po mojem prvi in glavni krivec začetkov glasbenega piratstva.

Ampak kaj, ko pa je bilo tako zabavno si posneti “svojo” glasbo iz radia in potem svoj glasbeni okus predvajati prijateljem. Nenazadnje smo si mulci tako posneli tudi vso potrebno glasbo za privatne žurke in takrat so se že kazali prvi zametki bodočih DJ-ev.

Mislim, da sem redko zamudil katero sobotno jutro italijanske radijske postaje, ko je takrat super popularni Luciano Mingetti pozdravil s svojim značilnim “ciao balubini e balubine”. In potem so padali svetovni aktualni promocijski hiti. Hit za hitom. In prsti so telovadili po tipkah kasetofona – record – stop -record – stop…..V nedeljo zvečer je včasih padel še kakšen Kraljev hit področja Juge, pa je šlo…..

Najbolj zanimiv del kasete pa je vsekakor (bil), ko se je njen trak uprl neumornemu ponavljanju vrtenja in se enostavno – zavozlal. Kar je praviloma pomenilo, da si se lahko poslovil od tiste kasete v celoti, razen če si imel srečo in si trak navil nazaj, če ni bil preveč poškodovan, kar pa spet ni trajalo….

Kaseta je doživela večjo popularnost od vinilke tudi zato, ker so nje predvajalnik stlačili tudi v avto, kot kombiniran avto radio. Takrat so začeli krožiti v avtih frajerji odprtih šip, da smo lahko vsi iz hreščečih zvočnikov poslušali, pa če pasalo ali ne, “bum cile bum” i slično…..
Poskrbljeno pa je bilo tudi za zgolj osebno poslušanje kaset preko – walkman/a. Svojo kaseteo si lahko tako poslušal kjer in kadar koli. Slušalke v ušesa, play in lets gou…..

CD – Compact disc
No, če za vinilko ali kaseto današnja mularija še ni slišala, pa je zagotovo za CD alias Compact disk. Ta nosilec zvočnega zapisa je bil namreč že v osnovi pripravljen za revolucijo, ki je začela izpodrivati vinilke in kasete skupaj. Digitalno je začelo izpodrivati analogno, za kar glavno “krivico” nosi  James T. Russell.

Vem ja, bombastično je slišati, da je James digitalizacijo zvočnega zapisa, torej CDja, ustvaril že daljnega 1965. Pa kaj je človek čakal do 80ih  let, da je CD postal javna stvarnost ? On v bistvu nič, birokracija pa, ja spet ona, zelo dosti. Jamesovemu CDju so kar 15 let podeljevali patent uporabnosti CDja in potem je bilo potrebnih še 5 let, da je CD zagrabila glasbena industrija.

Prvi CDji, ki so prišli na tržišče leta 83′, so bili sicer zgolj že glasbeno natisnjeni, a so se vseeno v dobrih dveh letih že uveljavili med ljudmi, čeprav sam v naši mali podalpski takrat nisem videl nobenega. Prvi CD sem v roki držal šele dobrih 10 let kasneje in še to po službeni dolžnosti, kar pa je bilo dovolj, da sem jih prevzel tudi privatno.

Tako kot s kasetami, se je prava revolucija CDja začela v 90ih letih, ko je na tržišče prišla tudi CD-R, torej verzija, ki je omogočala snemanje glasbe na prazen CD kar vsakemu doma. Po domače temu danes rečemo “pečenje” muzike v svoji pečici, glasbene založbe pa so se takrat počasi začele buniti o nekih avtorskih pravicah….

CD je, za razliko od vinilke in kasete, ponujal bistveno večjo količino glasbenih zapisov in zato so takrat začele cveteti razne glasbene kompilacije glasbenih izvajalcev založb, ki so na CD stlačile tudi več kot 20 skladb, kasneje pa so prilagodili še embalažo in stlačili po 2 – 4 CDje v eno pakiranje.

Tudi samo hranjenje in vzdrževanje je bistveno lagodnejše od kasete, da o vinilkah sploh ne govorim. Ampak meni še danes stopi vse pokonci, če vidim kakšne prstne odtise na CD…..

Predvajalniki CD pa so korakali s časom  dosti hitreje in pestreje od CDja samega, sploh kar se tiče estetike in prilagodljivosti uporabnosti. CD predvajalnike so tlačili povsod, od ločenih samostojnih enot, do kot sestavni del glasbenih enot – glasbenih stolpov, predvajalnikov v avtomobilih, pa do tistih v računalnikih, ki so kasneje omogočili še možnost pečenja discov.

Po zgledih predhodnikov je tudi CD dobil povsem osebni prenosni predvajalni, nekakšen CD walkman, vseh možnih oblik in barv. A za razliko od mangiadisci in kasetnega walkmana ta CD poket v primeru okvare lahko po večini zabrišeš samo še v kontejner.

Mp3
Če je vinilka najbolj kakovostna oblika (analognega) zvočnega zapisa, potem je Mp3, sicer danes zelo priljubljena digitalna oblika zapisa, glasba z izgubami, torej najmanj kvalitetna oblika. Sicer namen Mp3 že v osnovi ni bila poslušanje kakovosti glasbe, ampak zmanjšanje velikosti glasbenih datotek. Mp3 tako določene frekvence zvoka enostavno izpusti.
Kakovost Mp3 je odvisna predvsem od bitne hitrosti, kar pomeni, da se je za pridelavo malo boljšega Mp3 treba še kako potruditi, kajti v nasprotnem postane popačenje zvoka še bolj očitno.

Tisti najbolj lenobni in/ali površni za poslušanje glasbe se praviloma zadovoljijo s ponudbo Mp3 “pretoči me”, katere na spletu sicer ne manjka, a potem ko imajo naložene Mp3 iz vseh vetrov opazijo najmanj to razliko, da se ena skladba od druge razlikuje v recimo jakosti zvoka, itd….
Ampak, koga to sploh briga, važno je da traja instant in da ne zahteva prav nobenega zahtevnega postopka vzdrževanja, mar ne ?!
Ima pa Mp3 to prednost, da se ga lahko predvaja praktično povsod, kjer diši po digitalnem. Od osebnih računalnikov, do avtomobilov, CD/DVD-/DivX-predvajalnikih, avdio komponentah, poket Mp3-predvajalnikih in seveda v nepogrešljivih gsm aparatih.

Don Marko M