Ne razmem ravno, zakaj se nekateri takoj postavijo v gard ob omembi sovraštva. Kot bi to bilo nekaj najhujšega, kar lahko doleti človeštvo. Sovraštvo, po mojem, niti približno ni slaba zadeva, sploh pa gre za daleč najmočnejšo čustveno preobrazbo. Sovraštvo je lahko tudi dobro. Nenazadnje vzpodbuja jezo, jeza pa daje energijo spremembam, celo tako močno, da se včasih celo sami sebi čudimo realizaciji sposobnostim, katere smo v mislih zavračali kot nemogoče. In Svetlana Makarovič tudi sovraži, čeprav spoštuje Bog-a. In še zdaleč ni edina, ki bi sovražila. Tudi jaz sovražim in to z veseljem…..

Kar počnem z resnimi nameni, počnem iskreno. Tudi sovražim. Sovražim vse po spisku. Sovražiti sem začel že kot otrok, sovražim lahko še danes, če se mi zljubi. Kadar in kjerkoli. In v tem ne vidim nič slabega.

Sovražim lahko v vsaki sekundi dneva in/ali noči, vsak dan, tudi ves dan, tedne, mesece, leta in tudi doživljensko. Moje sovraštvo je lahko samo moje, ustvarjeno po mojih osebnih spoznanjih, viziji, zahtevah, potrebah in nikoli ni plod podleganja virusnemu sovraštvu, katerega bi kdo širil. Organ med ušesi imam pač za osebno uporabo in ga ne rentam.

Pri sestavljanju spiska, kaj vse sovražim, v bistvu niti nisem imel težav. Verjetno zato, ker si je sovraštvo lažje zapomniti kot ljubezen, čeprav terja neprimerno več napora. In ker sem že tukaj, ja…..saj veš….sovražim, ker to čutim, kot državljansko dolžnost.

– sovražim ljubezen – vsakič ko je hlinjena, izkoriščevalska, neiskrena
– sovražim šolo – čeprav ji ne morem oporekati, da je dala ona več meni, kot jaz njej
– sovražim naš parlament – ker očitno ne bo nikoli zgrajen do konca

– sovražim bolnišnico – ker ima en vhod, a dva različna izhoda
– sovražim ponedeljek – včasih tudi torek, lahko tudi sredo, izjemoma tudi četrtek, ko je pred petkom
– sovražim pospravljanje – ker je nered ustvaril red in ne obratno

– sovražim da pogrešam – ker je pogrešati pogrešano zapravljanje časa
– sovražim čas – ker nikoli ni pravi čas, čeprav je prav v času
– sovražim rasizem – ker izem pozna tudi druge kombinacije črk

– sovražim telefon – ker dela non-stop. Moj zdaj sicer dosti manj, ker sem ga naučil, da se sam ugasne ob 17h
– sovražim zamujanje – tistega od drugih, ne svojega
– sovražim vstajanje iz tople postelje – sploh pred odhodom v ledeno hladno zimsko jutro

– sovražim računalnik – ker je v resnici totalna lenoba, ki noče sam nič delati
– sovražim ksenofobijo – ker se brez razloga upira spoznavanju (po)znanega
– sovražim kapitalizem – ker nikoli ne da tistemu, ki res potrebuje

– sovražim internet – ker ga ljubi Acta
– sovražim avto – ker se je pustil napumpati sindikatom, da se štrajk začne ob 2h ponoči na zabačeni cesti 50km od garaže
– sovražim prasce in prasice – čeprav mi vera ne prepoveduje svinjine….

– sovražim plačo – ker ne zna računati

– sovražim da sovražim

Seveda je res, da je potrebno dosti treninga, da se človek nauči iz sovraštva črpati pozitivno energijo. Toliko treninga, da sčasoma od sovraštva ostane samo še  bodisi indiferentnost, simpatija ali ljubezen. Ker sovraštvo v resnici izvira iz ljubezni. Globoke, tudi nezavedne, ljubezni. Od ljubezni do sovraštva in/ali obratno, pa je vsa umetnost itak skrita v – malenkosti(h). Tudi sovražiti je treba znati.

Don Marko M