Ko je avto bil avto

Avto. Skupek pleha in stroška. Tisto, tudi 2x, 3x, nekaj, čemur se dobršen del državljanov naše male podalpske zasvojeno ne odpove niti, če nima v žepu za kapučino, kartico pred škarjami, v domačem hladilniku pa pajki ustvarjajo đunglo. Avto seveda ni kriv. In zato bom o njem tokrat spoštljivo. O legendarnih modelih. O časih, ko je imel avto še obraz, obraz nesporne prepoznavnosti. Ko je vsak posebej, čeprav serijsko, bil umetnina z dušo serijsko. In to so tisti še danes…..

Ne vem ali se zdi samo meni, da so si današnji avtomobili vse preveč podobni in ne več tako enostavno ločljivi v znamkah, če jih pogledaš iz kakšnih 50 m. Nekako klonirano izgledajo in včasih moram prav od blizu pogledati (čeprav je dioptrija baje še čisto ok) in se dotakniti tistega tovarniškega znaka, da ne pobrkam česa. Ta običaj sem, zaradi učinkovitosti, prenesel iz spoznavanja ženskega sveta.

Da pa je bilo včasih vse drugače glede avtomobilov, ni dvoma. Ma ni bilo šans, da bi takrat na 50m pobrkal fičota ali mercedesa. Sploh zato, ker se je mercedes peljal mimo 1x na mesec, pa še takrat je bežal pred miličniki v stoenki.

Ja, stoenka je bila veliki up jugo avto industrije in prava prodajna uspešnica Balkana, katero so inženirji kragujevške Zastave nadgradili v še večjo uspešnico. Yugo, katerega polovico proizvodnje je uničil kar Brus Vilis sam v svojem filmu. Itak, da je cel svet vedel, kje je Jugoslavija, če ne prej, po Brusu zagotovo.

Ampak prva in nesporna legenda avto industrije Balkana je bil in ostaja – Fičo. In to mu je uspelo v strahotni konkurenci kreativnosti avto stilistov, ki so postavili na ceste, prej ali kasneje, nič manjše legende zveneče ponarodelih imen – spaček, hrošč, katrca. Ja, fičo je bil proizvod naše domače industrije, prvi Jugo avto in tudi patriotski naboj ga je držal na vrhu.

Fičo, preskočenega Abrahama, to danes vemo, ostaja unikat. Špartanec, simpatikus in roker proti današnjim šminkerjem. Kult časa. Za družine in frajerje. Za frajerja v družini.

V bistvu nima nič, kar imajo današnji avtomobili. Niti ABS, serva, klime, gps, tv v sedežih, pomikajočih stekel, stereo zvočnikov, masažno grelnih sedežev, elektronike in še kar pač sodi med vsebino sodobne avtomobilske krame, torej ni govoril neumnosti “ne vžgem, ker ste alkoholizirani”. Ima pa obraz. Tako svojstven, tako poseben in tako, tudi v temi, prepoznaven in neprimerljiv. In ja, ima dušo.

Točno to, kar ima tudi njegova konkurenca  spaček, hrošč in katrca. Bili so in so še posebneži. Ustvarjeni za užitek. In ustvarjeni za enostavnost upravljanja, saj je za njih vzdrževanje, šraufanje torej, lahko poskrbel praktično sam vsak, ki je obvladal že osnove mehanike.

Za večje posege, ki so sicer bili redko potrebni, so kraljevali avtomehaniki, ki so bili takrat zelo čislani. Fantje so pač za te modele res morali imeti izostreno uho in oko. A kot sem rekel, vse “običajne” napake je lahko praktično vsak sam popravil tudi med potjo, tudi ženska, kar je danes, v svetu elektronike, znanstvena fantastika, tudi za moškega.

Povsem jasno je, da si ljudstvo dovoli ustvarjati vice zgolj na račun res posebnežev in balkanska mentaliteta slovi po bistrem humorju, kateremu lahko parira smo angleški. Današnji avtomobili nimajo privilegija, da bi narod ustvarjal vice na njih račun, a Fičo je (bil) legenda, ki si je prislužil status tudi v kategoriji vicev. Dodajam le enega od mnogih in v to originalu, da se kaj ne izgubi s prevodom :

Fičo ne uspijeva zakociti na crveno svijetlo i svom silinom udara u zadnji kraj najnovijeg BMW-a sedme serije, koji stoji na križanju.
Na displeju BMW-a pojavljuje se informacija:
“Found new hardware. Install?”

Ker sem ljubitelj eksotike na eni in špartanstva na drugi strani in v hitrosti ne vidim nekega smisla, čeprav sem dokaj spodobno odpeljal nekaj relly-jev, je bil nakup mojega prvega avtomobila tistega 1995 logična posledica neke želje. Fičo. Čeprav jih je bilo takrat na cesti le še za vzorec in čeprav sem imel še preveč drugih možnosti.

A dve leti najinega druženja ostajata nepozabni. Hvaležnejšega avta v bistvu še nisem imel. Dve leti praktično brez napak, če odmislim menjavo đunte. Vse kar je Fičo rabil in dobil, je bilo olje, voda in benzin. Slovenijo sem prevozil po dolgem in počez, pa še dobršen del Balkana.

Podvrgel sem ga številnim testom, kjer je prednjačil test kapacitete, ko smo se klapa 9, še danes nam ni jasno kako, stlačili v Fičota in peljali, čeprav je ustvarjen za 5 oseb. Ja, treba je znati izvleči maximum iz koga. Sedeži so bili sploh fičkova posebnost, ki so v svoji praktičnosti še posebej navduševali ženski svet. Vse je padalo na en sam dotik. Še najbolj pa me je navduševal tisti trikotnik stekla, zaradi katerega ni bilo potrebno odpirati cele šipe za dotok svežega zraka. Fičo pa je tudi eden od rekorderjev predelav, celo v sposobnost razvijanja hitrosti na 220 km/h, ki je razvit ravno v naši mali podalpski.

Užival pa sem (upam še kdaj) tudi v vožnjah spačka, hrošča in katrce. S spačkom sem bil vedno še najbližje morski bolezni na kopnem, čeprav mu priznam status najboljšega za mečkanje na zadnjem sedežu pri odprti strehi – 1x porineš in potem se sam gunca še nekaj minut – in tako nekaj krat. Katra je bila recimo idealna, za zvrnitev na bok v giru amerikanu. V hrošču pa sem se počutil kot v tanku, robustno, čvrsto a vseeno v sekiranju preračunavanj zavorne poti še pred pritiskom na zavoro.

Ni dvoma, da je avto v svoji 250 letni zgodovini razvoja doživel ogromno dodelav, čeprav v biti ostaja karoserija na 4ih kolesih z lastnim pogonom. Kot zame ni dvoma, da so dizajnerji največ kreativnosti pokazali prav v 60, 70 in 80ih prejšnjega 100letja.  Tista leta so itak še vedno najbolj kreativna in produktivna na vseh področjih človekovega razvoja. Leta fička, spačka, hrošča in katrce.

Današnji avtomobili so že zelo blizu tega, da postanejo neosebni in z elektroniko tako nafilani, da človek šofer praktično ne bo več potreben, ker bo zgolj potnik. Že tako se izgublja tisti nekoč potreben občutek za vožnjo, ko je šofer moral imeti dobro uho za prestavljanje, da ni v tulil z volkovi v prvi brzini in vse ostalo.

A mogoče s to sodobnostjo ali ravno zaradi nje ostajajo fičo, spaček, hroš in katrca še bolj priljubljeni. Res me zanima, koliko današnjih modelov avtov bo čez 50 let doživelo status kulta, kot omenjeni štirje. Čeprav bo takrat velika četvorka že nepozabnost v praznovanju 100te obletnice. Nekateri s(m)o pač večno mladi. Pa srečno vožnjo.

Don Marko M

Deli:

21 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Ko je avto bil avto

  1. Marko,lepo si mi zavrtel spomin ko smo se s spačkom peljali v Portorož.Še posebej mi je ostalo v spominu tisto vijuganje po ovinkih na Planini ko smo se potem guncali še do Kozine.Moj prijatelj,ki je imel fička mi je še danes dolžen najlonke ker jih je uporabil namesto jermena ki mu je počil na fičku.Zabavni časi s temi legendami.Kot s tabo ko te berem.;)

  2. Dober zapis.Se še nisem vozu niti pelal nobenga od teh modelov sam to pa morm probat.Vic pa čist trga hehehe

  3. Takrat so avte konstruirali in jih proizvajali. Danes jih kreirajo. Mehaniki in ljubitelji so jih popravljali, frizirali, danes se le deli zamenjujejo. Skratka, avti so imeli dušo. Bili so muhasti, zahtevni za vožnjo in vzdrževanje. Danes so le še potrošniška dobrina.

  4. Fičo je naj legenda! Ni prvi Yugo avto, seveda je pa tisti, ki je motoriziral Yugo.

  5. zimb

    ne nisem pozabil….samo sem računal, da je dovolj splošne seznanjenosti, da se je fiat 600 prelevil v Fička….od tu dalje pa je Fiček v celoti mega proizvod Jugo avtomobilske industrije….ampak point zapisa je itak drugje….sicer pa je Porshe carerra kopiral Fička, pa kaj….

  6. mustang

    saj nisem napisal, da je bil prvi Jugo avto, ampak, da je (bil) prva in nesporna legenda avto industrije Balkana….tudi zato, ker je motoriziral celo Jugo…..še ceste so asfaltirali zaradi njega, da so đunte dlje zdržale…. 😎

  7. Stric Marč

    točno to….s poudarkom na “muhasti”….ampak ta njih muhavost je zapisala nešteto nepozabnih zgodb, novih prijateljev, nepozabnih spominov….

  8. Klemen

    tnx….kar vzemi si kdaj čas, pa se zapelji s katerim od njih, sploh s Fičkom….tvoj pogled na avtomobilizem se bo povsem spremenil…. 😎

  9. Šejla

    tnx…proizvodnja najlonk pa se je res povečala s prihodom Fičota na ceste, ampak ženska je v Fičotu vedno imela možnost biti čisto brez….tudi najlonk… 😎

  10. A ni štos, da sem se jaz ob temle spomnila na fičkota, ki ga jaz nisem nikoli vozila- ga je pa mami, ki je vozila kot patronažna sestra po hribih in dolinah, tudi takrat, ko je že imel luknjo na tleh, tako da je moral sopotnik pri lužah dvigniti noge, da ga ni zalilo. Pa je avto zdržal, mami pa tudi …. 😉 …Aha, pa naše stoenke sem se spomnila, ko jo je fotr prodal, je jokal od žalosti – človek se lahko naveže na avto 😉 Taista stoenka je imela tako značilen zvok, da sem jo vedno slišala že od daleč in se vrnila z dvorišča (ko sem bila n a črno zunaj) v zgornje nadstropje bloka – prej kot sta starša parkirala na parkirišču, hehhe

  11. 😆 moj oce je imel enkrat takega ficota,da ko smo se peljali in je slucajno zacel padati dez smo se morali ustaviti in s sestrami vodo ven metati,ker smo bili ze do gleznjev v njej,pol smo imeli ami-ja in je tako pokal da si ga prej slisal kot videal :megreen:

  12. tole je en članek poln zavajanja in neresnic…fiček je bil italjanski avtek,se pravi noben proizvod naše industrije,to trditi je tako kot bi trdili da je kokakola proizvod domače industrije ker so jo polnili v žalcu,hehe…ob trditvi da se ni kvaril se avtomehaniki valjajo po tleh od krohotanja,jaa,in ob cestah si videl trume žensk ki so popravljale fičke ob običajnih napakah,hehehe…drži,fičo ni imel nič,in zato je bil nevaren avto…fičo je bil popularen prdvsem zato ker je bil najcenejši in zato veliki večini ljudi v jugi prvi avto…tud moj,hehe..ampak da bi ga zato(ker za vožnjo samo je bil zajeban ) posebi častil in zganu hudiča…ma ne ga srat!

    aja,avto nima 250 let razvoja….

  13. Jani

    hehe Jani, jaz bi tebi lahko rekel ne ga srat….aja…in koliko let razvoja ima avto po tvojem ?
    sicer pa, če življenje jemlješ tako resno, kot pišeš v komentarju, te bo kmalu kap……tebe moti nekaj drugega, ne fičo….naložiš o nekem zavajanju in napakah in potem ne podaš nobenega demantija niti sam sebi, za kar pišeš….
    torej, da ne bo kdo tvoje zavajanje resno jemal – Fičo je bil, po licenci Fiata 600, v celoti delan v Zastavi za potrebe Jugo trga – dokaži nasprotno……
    jaz nisem rekel, da se ni kvaril, ampak, da se je malo, kar pa je bilo seveda odvisno dosti tudi od gospodarja avta, kako ga je vzdrževal….jaz nisem imel nobenih težav, razen đunte, v dveh letih…..moja soseda še danes s svojim originalom 1964 prevozi dnevno po 40km, pa izgleda kot nov, mehanik ga pa vidi 1x letno, pred tehničnim….
    če pa nisi nikoli spoznal žensk, ki so same popravljale tiste minimalne osnove, si pa, verjemi, ogromno zamudil….
    in Fičo je (bil) odličen za vožnjo, če znaš vozit seveda….če ne znaš pa je itak vsak avto zajeban…..
    škoda, da si zapis razumel tako na ozko, ker ima čisto drugi namen in pomen, sploh pa sem v paketu predstavljal štiri legende….ampak očitno je to preveč zate….pa vseeno hvala, ker si bral, čeprav ne prebral…. 😎

  14. Don,ta zapis jemljem kot tvojo privolitev,da lahko začneva iskati fička zate.;)Fička sem vozil se mi zdi tri x dovolj,da sem razumel zakaj so starci govorili če znaš voziti fička znaš voziti vse.S katro sem pa prevozil nekaj let in imam nepozabne spomine nanjo tudi ker sem prvega potomca zaguncal na zadnjem sedežu.:)Odlično,da si nas popeljal v čas ko se nam ni nikamor mudilo in je bilo vse narejeno.Lp

  15. Mucek,kaj tako je delal spaček pod tvojo komando. 🙂 Tvoj fiča je pa bil legenda,ki ga je poznala več kot polovica Obale.Punce smo točno vedele ko si peljal mimo. 😉 🙂 Midva z mojim medom se pa še vedno zapeljeva s spačekom od njegovega očeta na kakšen nedeljski izlet.Prav paše tisti veter v laseh.Tej avti danes preveč tesnijo. 😉

  16. Ivonca

    ja, tako je delal….itak je delal, kar je hotel, jaz sem samo sodeloval….bom spet enega fičota zrihtal, da upočasnim življenski ritem v mediteranski stil….vidva pa kar uživajta v odprti strehi, samo pazi, da ti klobučka ne odpihne… 😎

  17. Najboljše je to, da si na bencinskih črpalkah dobil tudi vse rezervne dele, ki si jih potreboval v primeru okvare seveda 🙂 Pa tudi popravil si lahko sam, če si imel trohico spretnosti več kot jani 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *