Dosti mam ta starih – druga polovica

Med potjo sem resno pogreval misel, da bi celi femili, namesto kosila, pripravill eko program prehranjevanja, torej dosti zraka in nekaj manj vode, iz pipe seveda, kar bi mojo sestro ful navdušilo, a kaj ko fotr teži za pravo moško hrano. Naenkrat sem ugotovil tudi, da je 50 € buđeta lažje zagonit za sobotno žurko, kot za dva dni nahraniti femili. Ampak, kapo femili mora vedno imeti rešitev v rokavu, tupi stalno moj fotr. Moji kratki rokavi so že druga zgodba….

V trgovini sem voziček porival naravnost proti skrinjam zamrznjenih dobrot, katere sicer moja stara dva obiščeta prej po naključju, kot redni praksi. Ampak danes sem jaz kapo  femili. Kuhalo se bo hitro, sem bil odločen. Medtem ko so, odprtih ust, a brez besed, moji trije opazovali moj namen, sem v voziček zmetal tri vrečke pofrija, 5 pizz, nekaj škatel paniranih piščančjih kroketov, dve vrečki hamburgerjev in brioše. Vse globoko zamrznjeno, piše.

Na poti do blagajne sem v voziček vrgel še dve vrečki čipsa, majonezo, kečap, dve čokoladi. Sestra je dodala neko šminko, mamica nek balzam za lase, fotr pa se je zadovoljil z veliko lešnikovo čokolado. Na blagajni veselo zmečem na trak, sestri naročim, da na koncu zmeče v vrečko in čakam račun. Blagajna je izpisala 63€. Jaz 50 v žepu. O fak.

Pogledam fotra, on pa pogleda v zrak in si zažvižga “o kako je lepo biti glup…”. Prav. Pogledam mamico, ki je naenkrat videla v izložbi nasproti blagajne nek čeveljski popust in odjadrala. Sestre nimam kaj gledati. Kaj pa zdaj? Vzamem šminko, balzam, veliko čokolado in rečem blagajničarki naj odbije. Ne vem zakaj, ampak njen pogled mi ni bil všeč.

Zdaj je račun pokazal 54€. Dam ji v odpis še dve čokoladi in čipsa. Pristali smo na 49 in z veseljem sem ji pustil euro manče, že ker je vrsta za menoj nergala “kaj boš še danes”. Doma sem sicer ugotovil, da nisem kupil ne mleka, ne kruha, ampak to ni bila ovira, da ne bi sestri naložil, da v fritezi pocvre paniranje in pomfri, mamica je dobila pripravo mize, s fotrom pa sva zavila v garažo, kjer sem mu iz seznama opravil določil…..

Po kosilu je sestra pomivala posodo, mamica je vklopila pralni stroj, fotr pa kosilnico in jo zapeljal na hišni travnik. Sam sem se moral malo odpočiti od naporov in sem se počil na posteljo v sobi. In zmotilo me ni večkratno kaskadiranje muhe kamikaze, ampak kosilnica, ki je že 10 minut oddajala isti zvok. Pogledam skozi okno, kosilnica brni na sredi travnika. Sama.

Odletim ven in tam v kotu zagledam fotra, kako kramlja s sosedo. Kosilnica pa sama s seboj. “Kaj ti izgledam kot naftni šejk” sem zatulil, da sta oba s sosedo poskočila. “Mali je danes šef…” je fotr navrgel sosedi in spokal do kosilnice, ki je naslednje pol ure delala na pravih obratih.

Spokal sem proti nadaljevanju počitka, ko uleti mamica, da je crknil pralni stroj. Grem pogledat, gledam, razmišljam in zaključim. Fotra sem našel v garaži med pospravljanjem kosilnice in ga poslal do pralnega stroja. Odvil je neko cev, očistil neko plastično reč, zavil cev in pralni stroj je delal. Ja, dobro sem ga naučil.

Potem sem določil popoldansko družinsko kolesarjenje. Dan je bil kot naročen in gonil sem jih okoli jezera, medtem, ko sem nastavljal višino sedeža. Poskus družinskega upora, da zabušavam, sem zatrl v kali, kot pravi šef. Tako, da sem jim po 10ih krogih rekel, da prevozimo samo še ta krog, pa domov.

Naenkrat je bil čas za večerjo in fotru sem naložil, da vrže v pečico tiste pizze. In jih je. Ampak, ker se tudi po pol ure ni oglasih, da je pečeno, sem moral ukrepati. Gumb pečice sem navil do fula, kot je pisalo na škatli pizze. “kaj znaš ti brati navodila”, sme popenil fotru. “Znam”, mi je odvrnil, “ampak v navodilih ne piše, da je treba obrniti kakšen gumb.” Fotr me res preveč resno jemlje za vzor.

Predlagal sem, da si družinsko ogledamo še film, ko sestra zatuli : “Ne morem. Grem ven. Pridem opolnoči.” “E pa ne bo šlo”, sem zasiknil, da sta bila še mamica in fotr šokirana. “V sredo si fasala šus pri matematiki in dokler ga ne popraviš nema izhoda”, sem zaključil. “Ma kaj boš ti meni….” je začela sestra in se spomnila, kdo je danes šef. Pogledala je mamico in fotra, oba sta samo skomignila z rameni, zatulila “dost mam ta starih” in poln gas v sobo.

Tako smo sami trije pogledali film. V primežu. Med reklamami sem ugotovil, da jutri, če bi bil še kapo familje, ne bi imeli kaj jesti, ker sem vse danes zagonil. Ugotovil sem tudi, da mi je bil ta en dan kapo familije povsem zadosti in ga lahko vsaj naslednjih 20 let preskočim. “Mamica, kaj si spekla mufine?”

Don Marko M

httpv://www.youtube.com/watch?v=ToTk5B4_ZAQ

Deli:

7 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Dosti mam ta starih – druga polovica

  1. Sem prebrala ob dela. Zraven sem se nasmihala, režati pa si nisem upala, ker sem vendar mati in take lekcije bi naj bile poučne, ne smešne. Vmes sem tudi večkrat pomislila kolk mlad moraš biti, da si pri 15ih imel internet za iskanje recepta, pa “plejstejšn”. Ko sem jih jaz imela 15, smo imeli Comodore 64 🙂

  2. eh, vidva šminkerja……jaz sem računalnik, oba vajina modela in vse ostale do pred kakšnim letom, namensko ignoriral in razgibaval prste po Rubikovi kocki ter kroglice po lesenem računalu in sosedovi Cvetki….. 😎
    Nadinka, ti se kar smej, ker je smeh poučen, pa nehaj zabušavati na blogu…. 😉 😎

  3. Don,odlično.Bo treba več zaupati našim mladoletnikom in jim dati možnost sprejemanja odgovornosti odraslosti.Bom kar to soboto preizkusil v praksi recept.Ti poročam.;)Lp

  4. Prebrala vse in to dva krat.Mucek,samo jaz ne bom čakala do petnajstega leta,bom začela že pri desetih.Boljše prej kot prepozno. 😉 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *