Ja, tudi 3.DrMagnum kolesarski maraton, 130 km v 6 urah,  je uspel, zame pa je tisto ‘Gremo na morje’ v soboto pridobilo povsem nov pomen. Prvič v življenju sem se namreč na morje odpravil iz osrčja našega kontinenta – s kolesom. In to z mojim oldijem, ki nosi ime Bemfi, črnim izstrelkom, ok, bolj črnim, kot izstrelkom, ki resda nima prestav, ima pa zato enega slovensko-balkansko-mediteranskega poganjalca, z vsemi pripadajočimi gensko karakternimi lastnostmi. Bemfiju seveda nisem pustil dihati, on meni itak. Začeli pa smo poganjati že zjutraj, zgodaj zjutraj….

Zame že šokatno zgodaj. Kakšno uro prej, kot ob 4.30, ko je tokrat ura zvonila, namreč običajno šele hodim spat. In tako sem bolj z enim očesom, pa še tem na pol odprtim, odkolesaril na železniško v Kopru in naložil Bemfija na vlak. Izstopna postaja bi morala biti Brezovica, tik pred Ljubljano.

A šele v Postojni sem izvedel od sprevodnika, pa še to zato, ker sem sam vprašal, da vlak v Brezovici sploh ne ustavi, čeprav na spletni strani SŽ lepo piše, da ustavi. Celo na šalterju sem vprašal ob nakupu karte, če ustavi tam in dobil od uslužbenke pritrdilno mnenje. Saj bi zahteval povračilo denarja, ampak sva s sprevodnikom že prej skompenzirala, ko mi ni zaračunal vožnjo Bemfija za 3,80 €.

Sprememba načrta je bila tako bliskovita, primerjalno s hitrostjo slovenskih vlakov. Moral sem izstopiti eno postajo prej, torej v Borovnici in z Dušanom, očetom in srcem tega maratona, sva uskladila, da me ekipa počakajo na Vrhniki. Zame pa je to pomenilo, da sem iz 1km, kolikor bi potreboval iz Brezovice do stare ceste proti morju, preskočil na verzijo +10km do Vrhnike.

Ampak izkazalo se je, da to je bil eden najlepših možnih začetkov maratona. Ko sem iz železniške odkolesaril proti Vrhniki, v tisto podeželsko pokrajino, ki je v svežem jutru oddajala prvinske vonje narave in gozdov, v spokojnosti prebujajoče narave, me je preplavilo prijetno prebujanje v nepozabosti trenutka. Ja, tudi to je Slovenija. Ko sem peljal skozi Bistro in mimo muzeja neke naše zgodovine, sem se spomnil, da sem ga nazadnje obiskal nekje v srednji šoli, torej je čas, da tisto oazo kmalu spet obiščem.

Po 25ih minutah sem prikolesaril na Vrhniko in tam na križišču so bili že postrojeni 4 mušketirji : Dušan, Goran, Igor in Matej. Mušketirji bo kar pravi izraz zanje, nenazadnje smo združili dobre namene, prijateljstvo, vztrajnost, NNNP, jasen cilj in zabavo. DrMagnum maraton pa je itak namenjen in posvečen vsem ljudem dobre volje, ki v sebi nosijo in delijo željo po življenju, tudi v skrbi do sočloveka, torej ljudem, ki verjamejo, da je možno premagati vse ovire, še posebej v težkih bojih za ozdravitev ob hudih boleznih, kot recimo bolezni raka. Dosti vas je bilo, ki sicer niste kolesarili z nami, ste pa teh vrlin in ste navijali za nas, ki smo v bistvu predstavljali tudi vas.

In takšne družbe si vsak lahko želi, kakor tudi biti del le te. Po protokolarnem objemanju, fotkanju in dodatnem opremljanju Bemfija, na katerega sem pripopal maratonsko številko 002, letošnja 001 je pripadla častnemu gostu Sandiju, kateremu smo tudi dodatno posvetili maraton, smo ob natanko 08.04 krenili iz Vrhnike.

Da bi takoj zagrizli v prvo večjo oviro – legendarni vrhniški klanec. Šele s kolesarjenjem skozi ta klanec, sicer na videz položnim, a razvlečenim kot elastika, mi je postalo jasno, da je Prešeren imel vse razloge, da ni po njem hodil trezen. Tistih 10km segrevanja od prej mi je takoj prav prišlo.

Ko smo pridrsali do Napoleonovega drevoreda pred Logatcem smo morali prvič poseči po prehitevanju. Milsim sicer, da tudi edinkrat po poti, ampak nepozabno. Prehitevali smo Fergusona v polni hitrosti, sicer že v letih, ampak jebi ga, trofeja je trofeja. Ferguson je ipak imel 100 konjev, moj Bemfi zgolj enega in upravičeno je bil ponosen nase, jaz pa nanj.

Ko smo iz Logatca zavili proti Planini, se je sonce že počasi začelo bohotiti v svojem žarčevju in vožnja po cesti, obdani z gozdovi, nam je bila olajševalna okoliščina, dokler se tik pred Planino ni sesedlo zadnje kolo Goranove specialke. Klasičen gumi defekt in po 10 minutni zamenjavi zračnice smo nadaljevali.

Pred znamenito serpentinasto “kačo”, iz vrha katere sledi spust proti Postojni, sem zavil na desno po kao krajšnici, čeprav sem se v resnici samo hotel izogniti naspidiranim akrapovič bajkerjem, ki polagajo tiste ovinke tako, da poljubljajo asfalt. Fantje pa so šli v ovinke in tri ovinke pred vrhom sem se jim pridružil za spust do Postojne.

V Postojni smo imeli prvo relaksacijsko točko, kjer sem, mislim vsaj, spraznil postojnski vodovod ali pa vsaj zelo resno okrnil dobavo vode za tisti dan. Po dobrih 20ih minutah, ko smo levi, desni in sredinski, vsi takšni smo namreč bili na kupu, izmenjali zelo strpno vsa možna stališča aktualnih dogajanj in po foto šutingu je napočil čas nadaljevanja.

Zagrizli smo proti Razdrtem. Spet čudovit panoramski razgled, nekateri vozniki so nam potrobili v pozdrav, nasproti vozeči kolesarji pomahali, levo in desno od ceste v nekem delu na pašnikih, dokler ti oko seže, krave, ki so neusmiljeno žulile travo, mi biki pedala, sonce pa vedno bolj vse nas.

In ko smo začeli grebsti v razvlečen klanec proti asfaltni bazi, sem tam proti zadnjemu ovinku za trenutek podvomil vase. Profesionalci temu rečejo kriza, jaz pa si nisem bil ravno na čistem ali pešajo noge, ali glava. Ampak v tistem trenutku je stopil v ospredje bit tega maratona – kolektivni duh. Tistih 200m do vrha sta me izmenjaje dodatno porivala Goran in Igor in spust, ki je sledil proti Senožečam, je bil prav osvežilen.

Ravno dovolj osvežilen, da je bil naslednji, spet razpotegnjen, klanec proti Divači lažje premagljiv. Takrat enkrat sem prvič začutil sonce, kako lepi svoje žarke na moja stegna dosti bolj intenzivno in to, da bom predčasno “dobil zelo barvo” po povsem naravni metodi, ni bilo več dvoma. Sence na cesti ni bilo več, razen naših.

Mimo Divače je letelo in v mislih sem preklapljal na še zadnji ajwilbitju klanec, ki se je začel pri Rodiku in na oko prav lepo vlival v sožitje z naravo. Ko sem ga pogledal od spodaj navzgor mi je postalo jasno, da je tudi njemu jasno, da bo še 1x več poražen. Ampak ni šlo tako zlahka.

Bemfi je začel požirati klanec, meter po meter in Matej, ki za mlajšega mladinca premore že presenetljivo koncentracijo vztrajnosti in samodiscipline, je vzpodbujal takoj izza. Ampak na polovici, na prelomu klanca, ko povzdigne svojo višino proti vrhu, sem za trenutek sestopil. In takrat se je zgodilo…..

Dušan, tata Smrk, je pristopil in mi, vsled vseh svojih kolesarskih izkušenj, rekel en sam samcat stavek. Stavek, zaradi katerega poslej upam z Bemfije tudi na Vršič in verjamem, da ne bi sestopil. In tako sem lepo sedel na Bemfija in nemoteno odkolesaril do vrha klanca, katerega sem zdelal brez vsakega napora. Ja, res je, vse je v glavi. Čeprav mi je v tem primeru prišlo prav tudi sodelovanje mišic.

Od Kozine dalje je bilo potem vse skupaj le še turistična vožnja po zahtevnosti in pogled na moj rojstni kraj, kateri mi je padel v oči na vrhu Črnega kala, je bil pravo božanje, kateremu je sledilo še malo adrenalina pri 60 na uro po črnokalskih ovinkih navzdol proti Rižani.

Tam, na terasi tiste gostilnice ob cesti, nas je namreč čakal spešl gest maratona Sandi s svojim kombiniranim elektro kolesom. Itak, da smo se najprej naobjemali in izljubili, da bi takoj za tem posedali in se v tem drugem postanku najprej dobro napili. Sandi nam je sicer dal na razpolago pravo poročno pojedino, ampak odločili smo se, da se hrane lotimo šele na cilju v Izoli.

In po dobrih 20ih minutah smo odrinili. Sandi na čelo kolone in na to funkcijo odgovornega vodje tega dela proge se je zelo resno pripravil, celo rumen varnostni jopič je nataknil nase. In potem veselo vklopil še dodatno baterijo na kolesu in pognal 30 km/h, kot, da smo maloprej vsi štartali od začetka. Ma halllloooo stari, kam šibaš…..

Kakšen kilometer naprej se je sicer že vnesel v ustaljen maratonski ritem in ko smo na Bivju zavili iz glavne na kolesarsko stezo med gozdovi, je dodatnemu pihanju vetra po tistem drevoredu manjkalo le še to, da se razširim horizontalno pod krošnjo kakšnega drevesa.

Ko smo prišli v Koper sem nekaj prvih sekund res imel nek drugačen občutek, kot bi prišel v neko drugo mesto, čeprav se po teh poteh vozim praktično vsak dan, ampak, ko smo v tistem kolesarskem krožišči naravnali balance mi je bilo zelo jasno, da sem sicer doma, ne pa še na cilju.

Do Izole nas je ločilo še dobrih 6 km, sonce zgoraj se seveda ni vdalo, kot mi spodaj ne in že smo v centru Izole vozili nekaj častnih krogov po krožišču v centru, da ja ne bi kdo od opazovalcev zamudil, da smo prišli. Sledila je Dušanova podelitev priznanj in odhod proti hrani na bližnjo teraso lokala.

Lepega števila nepozabnih trenutkov seveda namerno ni zajetih v tej reportaži, ker nekateri pač ostajajo samo udeležencem v živem spominu. In ker moram narediti vse kar je prav, se zahvaljujem tudi našemu ženskemu delu, ki so opravile pomemben del v skrbi in navijanju. In zahvala tudi tebi, ker si bil/a v mislih z nami od starta do cilja. Ja, tudi zate smo odkolesarili.

Res posebna zahvala pa serviserju mojega Bemfija Davorju Majkić, ki je poskrbel za njegovo brezhibnost, kakor tudi celotni kolesarski ekipi – Dušanu, Goranu, Igorju, Mateju in Sandiju, ki ste strpno potrpeli ritem mojega Bemfija in me obogatili z novo veliko neprecenljivo in nepozabno izkušnjo, vsak posebej in vsi skupaj. Vsi za enega, eden za vse. V čast mi je bilo biti del te zmagovalne ekipe in prigarana plaketa bo vedno na zelo vidnem mestu.

Ti pa, spoštovana bralka/bralec, saj veš – če smo zmogli mi, potem ovire lahko premagaš tudi ti. Vse kar rabiš, je v tebi.

Don Marko M

S to pesmijo pa nas je Dušan, lastnojezično in grlno, motiviral v prelomnih trenutkih maratona. Sicer zgolj 3x, ampak dovolj, da jo bom še kdaj uporabil tudi v bodoče ob pravi priložnosti.  httpv://youtu.be/kAj4OnxJkEQ