Vsak naj svoje umazano perilo pere…..(1. del)

V bistvu mi tistega nedeljskega večera ni prav nič manjkalo. Kot običajno v nedeljah od ponedeljka do nedelje. Na ulici so otroci vriskali in piskali, mačke so imele udarnejše napade ljubezni, soseda je spet na glas ugotavljala, da smo moški od uvedbe vibratorja nepotrebni, sosed pa, da so ženske kot ekonom lonec. Vsak je imel svoj prav v tej običajni idili in meni je bilo prav. Bolj sem se posvečal nogometni tekmi po tv. In potem je, v času moje polne idile, počilo…..

In potem je počilo še 1x. Sledila je mala serija pokanja, da sem lahko podoživel okolje prazničnega ognjemeta. Potem je začelo še žvižgati kot zimska burja. In potem je, v stilu polaganja ovinkov GP, pridivjala ženska, sicer sestavni del našega gospodinjstva in v paniki prijavila : “Pralni stroj je crknil….”

Na, pa je šla moja idila. Ženske res znajo zadeti trenutek za diplomatsko povedati v trenutku….

Seveda sem se začel sekirati šele čez 10 minut, ko je nastopil polčas tekme. Mislim, ne vem, kako ženske ne razumejo, da si je treba vzeti čas ravno takrat, ko se najbolj  mudi. In mudilo se je samo tistim 22im na igrišču.

Med polčasom sem stopil do pralnega stroja, da vidim, kar se ne vidi. Ker ni podlegel mojemu diplomatskemu prepričevanju za zagon, sem ga zagonil v rojstni kraj matere. Saj ne, da je kaj pomagalo, ampak – lažje se diha.

A po temeljitem razmisleku se mi je zasmilil, saj sem začutil, da je to morda konec najinih trenutkov, ki so trajali polnih 17 let, brez vsake njegove najmanjše napake v tem času. Zvestoba Gorenja, moja pa Gorenju. Boljših ni, čeprav se dogaja tudi najboljšim. In ker je mrknil sredi ciklusa, je bilo v njem seveda polno vode, katero sem, da ga odrešim muk, izpustil na sprehod po kopalnici in se vrnil gledat tekmo.

Med tekmo sem sicer slišal neke ženske krike, ki mi sicer nekako niso sodili med publiko na stadionu tekme, ampak dopustil sem možnost, da je kateri na stadionu spipalo, ko ga je Ronaldo zabil. Pri ženskah pač nikolli ne veš, zakaj vriskajo. Tudi če veš, je bolje, da ne veš.

No, po tekmi sem spet šel pogledat, če je iztekla vsa voda in kopalnica je bila čudežno suha, le tisto prej žensko vreščanje se je spremenilo v glasno godrnjanje. A sam sem, kot ponavadi v takšnih primerih, imel pomembnejše delo in poklical sem znanca serviserja za strokovni nasvet.

“Kolko ? 250 €? Kaj si mona al se delaš…”, sem mu prijazno navrgel, ko mi je povedal ceno popravila. Naslednji dan je sicer prišel pogledat pralni čudež, a ugotovil je zgolj, da je cena popravila 280€. Težkega srca sem moral sprejeti odločitev slovesa. Bil je moj prvi in edini do tega trenutka, preživela sva skupnih 17 let preštevilnih vrtljajev in čistih trenutkov brez najmanjše težave, kar se ne da pozabiti. Iz spoštovanja sem ga hotel celo upepeliti…..

Ker je bil ponedeljek, sem si zadal časa do petka, da mu najdem ustrezno zamenjavo, kar sicer ni bilo po godu ženski glavi družine, čeprav ji je bilo po godu, da ga bo zamenjal nov. Evo vidiš, daj ženski dve možnosti izbire, pa bo stokala čez tretjo, četrto, peto…..

Pa sem šel po vrsti. Najprej sem prebrskal nekaj mimo vrste po spletu in ugotovil, da je v končnem seštevku nakup pralnega stroja preko spleta celo dražji, kot v trgovini, pa še neke čakalne dobe dostave. Ne maram čakalnih vrst.

Tako sem pristal na svojem bemfiju in se spustil v avanturo nakupa po bližnjih tehničnih trgovinah, ki so v mojem mestu praktično vse na kupu razdalje 500 m. Kot zanalašč je le nekaj dni prej tudi Gorenje odprlo svojo novo trgovino, kar pa se je na koncu mojega izbora pokazalo prej slabost, kot dobro.

Ker sodim med tiste tečne kupce 1000erih vprašanj, mi je zelo pomemben odziv prodajalcev tukaj in zdaj in na tem prijemu sem baziral nakup. Torej najprej se do tilta informiraš do pikice o tistem, kar kupuješ in potem greš pred prodajalca in se nadeneš tisti naivni videz naivnosti in sprašuješ diletantsko. Tako zelo, da bi še blondinka blond gledala.

In če prodajalec odgovarja še bolj diletantsko, kot so vprašanja, si dovoli zavajati ali če si dovoli posmehovati tej “nevednosti”, potem jasno ne rabi mojega denarja.

Obiskal sem 8 trgovin, za kar sem porabil dobro uro, in si ogledal ponudbo. Čeprav sem bil v podzavesti nekako že odločen o znamki pralnega stroja, pa odločitve še nisem zaključil v izbiri modela.

Ta del sem prepustil prepričljivosti prodajalcev in dopustil sem celo možnost, da me kateri prepriča v katero drugo znamko. A zgodilo se je, da sem v 7ih trgovinah povsem nemoteno pregledoval stroje, brez, da bi v 5ih minutah pristopil kateri prodajalec in svetoval, čeprav so si imeli med seboj dosti povedati. Le v eni trgovini je pristopil prodajalec in svetoval. Tudi prav.

V torek sem obrnil izbor in termin. Namesto popoldne zjutraj. Seveda v upanju, da v drugem turnusu, v vseh 8ih trgovinah,  delajo drugačni prodajalci od tistih včeraj popoldanskih. No ja, saj za videti so bili res drugačni. Tokrat so mi v svetovanje pristopili v 3eh trgovinah – Gorenju, Harvey Norman in Mercator tehnika, kar je pomenilo, da sem preostalih 5 ta dan izključil iz izbora.

V sredo sem v akcijo spet šel popoldan. Spotoma sem še odnesel potovalko perila v javno pralnico, ker je lažje tegliti polno potovalko, kot poslušati žensko, ki nima čistega perila ob 3eh polnih omarah. Javna pralnica je v Kopru sicer lanska novost in veš kaj – tisti v filmih čisto nakladajo o teh pralnicah….

Nikjer namreč ni bilo niti ‘b’ od tistih guzato sisatih bejb, lomljivih v pasu, ki se nastavljajo izbočeno, ko vtikajo perilo v tiste velike pralne stroje. Samo nekaj študentk je bilo in ena upokojenka, ki so na glas razmišljale, kako se stroj spravi v pogon.

Čeprav je samo meter pred njimi čez celo steno visel plakat velikosti črk, da lahko prebereš iz Ljubljane, na katerem so bila napisana navodila v 4 točkah. S slikami. Ja, pomagal sem jim…..Džentlementsko sem jim pokazal slike na steni….

nadaljevanje jutri….

Don Marko M

 

Deli:

3 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Vsak naj svoje umazano perilo pere…..(1. del)

  1. ja….prva na Primorskem….pa ful šiba….zdaj lastnik odpira tudi v Ljubljani…mogoče tudi v Mariboru, če ne bo Kangler preveč oderuški pri dovoljenjih….. 😎

  2. Ha, povej lastniku, da grem prva delat v mariborsko pralnico, nekdo mora bit dežuren in kazat navodila ljudem, ki bodo tja nosili umazano perilo 😉 😉 (ja, čisto slučajno se lahko to bere dvoumno, hahha)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *