Živeti preko svojih zmožnosti

“Varčevanja” na način, kot ga plasira tudi trenutna Janševa vlada, nikakor ne podpiram. Sicer tokrat nimam namena podrobneje obdelovati nesmiselnosti teh ukrepov, pač pa le tisto najbolj znamenito floskulo, pod krinko katere se tej “varčevalni” prijemi izvajajo. “Živeli smo preko svojih zmožnosti” je famozna krilatica politikov tudi po svetu, ki pa je skrajno zavajujoča, da ne rečem zlagana, čeprav je nateg. Nasedajo ji lahko le naivni in seveda plačanci za širjenje te demagogije….

Poglejmo z drugega zornega kota. Politiki so izvoljeni zastopniki ljudstva, čeprav nekateri neligitimno nastanjeni na določen položaj. Tej isti politiki, predvsem v parlamentu, so zadolženi za gospodarno upravljanje s skupnim premoženjem, kamor sodijo vsi prihodki, odhodki in skrb za dediščino.

Vse te (z)možnosti, da upravljajo z vsem tem, smo jim dajali ljudstvo iz dneva v dan. To je našim politikom, namesto skrbnega odgovornega ravnanja, omogočalo, da so zapravljali in živeli preko svojih zmožnosti. Zapravljali so brezglavo in neodgovorno. Še več.

Vsi nič kaj skormni prispevki ljudstva tej državi jim niso bili dovolj. Zato so najemali še dodatne kredite. Pa kredite na in za kredite. Od katerih smo ljudstvo imeli dobesedno velik nič. Kredite bi morali zakonsko prepovedati. Ja, naši politiki so in živijoi daleč preko svojih zmožnosti, za katere smo jih ljudstvo pooblastili.

Zdaj nam prodajajo floskulo varčevanja. Zahtevajo varčevanje od ljudstva, ker so oni živeli preko svojih zmožnosti. In z vsakim najemanjen novih kreditov, za nameček brez privolitve ljudstva, samo še dodatno živijo preko zmožnosti.

Ali  kot je rekla milfa Novakova : “Vsak državljan bo že nekaj malega prispeval s tem kriznim davkom.” A vprašanje ni, ali bomo državljani še kaj malega prispevali, vprašanje je, zakaj smo dopustili, da so politki živeli preko svojih oz. zmožnosti proračuna in kam je vse to izginilo.

Zdaj pa še o življenju preko svojih zmožnosti državljanov.

Povsem jasno je, da je vsak državljan, ki je uporabljal limit na svoji plačilni kartici, živel preko svojih zmožnosti. Če je prekoračil še limit, pa je že živel preko vseh zmožnosti. Ravno tako je finančno življenje preko zmožnosti vsako najemanje kredita za avto, stanovanje, tv, dopust, računalnik ali karkoli že.

Dejstvo, da lahko nekdo porabi samo kolikor ima pomeni le, da lahko porabiš samo in zgolj toliko, kolikor imaš čistega prihodka ustvarjenega z lastnim delom, kamor krediti seveda ne sodijo.

A razlika med življenjem preko zmožnosti naših politikov v trošenju skupnega premoženja in tistim posameznega državljana je velika in neprimerljiva.

Posamezen državljan je namreč z vsako uporabo limita kartice ali kakršnega koli kredita ustvarjal dodatne davščine, ki so polnile tudi proračun, da so politiki lahko zapravljali.

Končna razlika pa je v odgovornosti.

Posamezen državljan namreč sam zase in s svojim premoženjem odgovarja za morebitno življenje preko svojih zmožnosti. Država, torej tej politiki, še nikoli niso, vsaj uradno ne, nobenemu posamezniku pomagali odplačevati dolg tega življenja preko zmožnosti. Vsak tako živeči državljan je moral in mora sam zase poravnavati te kreditne prekoračenosti zmožnosti.

Država oz. politiki so in še posameznikom državljanom pomagali zgolj v toliko, da so po zakonskih postopkih hitro izterjali od tistih, ki niso več bili zmožni odplačevati tega življenja preko zmožnosti.

In zdaj pridemo do naših politikov….

Torej, namesto, da bi tudi oni odgovarjali za življenje preko zmožnosti, torej zapravljanja našega in tujega denarja, zdaj vehemntno vpijejo, da si ti, ti ti in ti, kakor tudi jaz, torej, da smo vsi mi državljani krivi, ker so oni zapravljali naš denar.

To je tako, kot če bi prejemnik kredita, potem ko bi ga zapravil, šel na banko in namesto kredit vrnil, začel žugati bankirjem, da so živeli preko svojih zmožnosti in da naj mu zdaj še prispevajo za poplačilo kredita z drugim nepovratnim kreditom, ker ga sam ne more ali noče vrniti.

Politiki torej zdaj zahtevajo od državljanov, že smešno tris kombinacijo.

Najprej vračanja svojih osebnih dolgov življenja preko zmožnosti posojilodajalcem, od česar si država pobere svoje davščine. Potem zahtevajo še plačila vseh davščin vsakdanjika. Za finale pa še plačila t.i. kriznega davka.

Jasno je torej, da naši politiki od državljanov, kljub očitnemu poniževanju, zahtevajo nemogoče – zahtevajo od državljanov še dosti več denarja, da bi ga lahko potem še dosti manj vrnili državljanom.

No ja, trenutno edino važno je itak le to, da obstajajo državljani, ki so prepričani, da so s svojim osebnim življenjem preko zmožnosti delali škodo državi in ji morajo to poplačati, ker politiki že vejo, kaj je prav.

Jaz pa si mislim itak predvsem to, kar imam zapisano zgoraj v glavi bloga…..

Don Marko M

Deli:

6 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Živeti preko svojih zmožnosti

  1. Celotna ekonomija živi na osnovi trošenja preko zmožnosti, saj je to generator novega povpraševanja in produkcije. Navsezadnje posojanje in vlaganje omogoča funkcioniranje skladov ( tudi pokojninskih). Če porabimo le toliko. kot ustvarimo tudi na induvidualni ravni, je to zlom gospodarstva. Zato gre bolj za discipliniranje države, da postane zopet kreditno sposobna ( za nove kredite) in da privatizira tudi tiste dejavnosti, ki so zanimive za vlagatelje in jim globalizacija ne škodi ( energetika, promet, zdravstvo, šolstvo, komunala, varnost, zapori…)

  2. Stric Marč

    evo vidiš, jaz pa mislim, da bi politika morala izbrskati tiste izginule milijarde, obenem še kaznovati tiste, ki so jih zlorabili in denarja bi bilo dovolj brez potrebe po novem zadolževanju…..in s pravimi programi bi dejansko lahko živeli kot v Monte Carlu in to brez kreditov….tako bi naredili sposobni voditelji….naši pa pač po slovensko najemajo nove kredite, ki vedno znova nekam izginejo in oni so tisti, ki brez vsake odgovornosti na splošno porivajo ljudstvo v življenje preko življenskih zmožnosti….
    sicer pa sem osebno strogo proti polnem privatiziranju energetike, ker z izgubo nadzora še nad tem segmentom bi dejansko postali hlapci v svoji državi….isto mislim za zdravstvo in šolstvo, čeprav dopuščam opcijo obojega zasebnega, kar sicer že obstaja, a oboje naj deluje brez vsakega centa prispevka države, torej davkoplačevalcev…
    sploh pa, če mi lahko razložiš – zakaj misliš, da bi v privatnih rokah kaj bolje delovalo, kot v državnih ?….

    ampak poanta mojega zapisa je itak v prelaganju odgovornosti naših politikov….namesto, da bi jo za svojo nesposobnost prevzeli sami, valijo krivdo na državljane, od katerih že itak vsak sam mora plačati svoje življenje, tudi preko zmožnosti, poleg dodatnega plačevanja življenja preko zmožnosti naših vladarjev in izginjajočih kreditov…..

  3. tole bi bla žurka če bi banke rekle da hočjo v enem tednu od vseh kredite in bančne kartice pokrite

  4. Ne mislim, da bi privatno bolje delovalo, le privatni kapital bi lahko služil. Zahod pozna zadruge ( tudi po več tisoč zaposlenih), ki uspešno konkurirajo zasednem kapitalu na trgu. Morda bolje posluje podjetje, ki ga vodi uspešen tovarnar. V večini primerov pa gre za sklade in delničarje, ki jim gre predvsem za zaslužek in ne za razvoj tovarne. Neoliberalci dokazujejo, da podjetja v tuji lasti bolje poslujejo, kot naša. To drži zato, ker so tujci pobirali le zrele hruške, torej podjetja s perspektivo ali podjetja trgovinske, bančne, zavarovalniške branže. kjer so dobički nadpovprečni ( ne glede na lastništvo)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *