Ne se jugat….

Terasa se je polnila, tema se je spuščala. Bil sem šele na polovici delovnika in že sem imel vsega poln penis. Vsi na terasi so nekaj hoteli od mene, jaz sem hotel le, da bi hoteli nekje drugje. Seveda nisem bil uslišan. In potem se je izza vogala priguncala druščina 10ih veseljakov, polovica dobrih znancev. In okupirala teren v kotu terase. Dan je naenkrat dobil smisel….

Ko se je druščina, recimo jim Bugzi roll, razvleknila po stolčkih sem pristopil in sprejel njih naročilo. 10 piv. Tudi za 4 ženske. Ženska in pivo sta zame kot jin in jang, seveda pod pogojem istočasne vzajemnosti. Odvihral sem v notranjost lokala, razmetal kar se je dalo in se v rekordnih 3 minutah pojavil pred druščino s polnim pladnjem.

Med potjo v lokal, pa tudi iz njega, so me preostali gostje na polni terasi nadlegovali, da bi radi oddali naročilo. Ja no, saj bom. Počasi, kaj ne vidite, da sem sam.

Potem sem začel sprejemati naročilo ene od preostalih 20 polnih miz, a naročila nisem zaključil, ker so me vmes poklicali Bugzi rollerčki in seveda sem takoj odvihral k njim. Ko sem jim postregel rundo, sem nadaljeval pri prej začeti mizi.

Ko sem ravno postregel te nergače, sem bil spet poklican od Bugzijev, za nadgradnjo njih omizja. Po poti v lokal sem sicer v vršičku očesa opazil, da so gostje dveh miz dvignili riti, nekaj bentili in zapustili teraso, ampak to me ni motilo. Bentili so tudi na ostalih mizah, ampak to me ni motilo. Postregel sem Bugzije.

Ta scenarij se je ponavljal praktično do malo pred zaprtjem lokala. Na vsakih 5 rund Bugzijev, sem dodatno postregel še kakšno drugo omizje. Ostali so se praznili in prihajali in spet praznili.

Malo pred fajrundom se je prikazal šef. Ravno v trenutku, ko so Bugzi roll odhajali. Svoje delo sem to popoldne očitno dobro opravil, saj je bila terasa ob prihodu šefa prazna.

In ko sem uredil teraso, me je šef ob vstopu v lokal presenetil : “Tukaj je preveč denarja”. Govoril je seveda o končnem obračunu dneva, potem, ko je izpeljal primerjavo zalog in porabe. Spotoma me je napizdil, da bi najebal on, če bi vstopila inšpekcija malo prej v lokal pred zaprtjem in ona to ugotovila. Jeba ta naša država, če je denarja premalo najebeš, če ga je preveč najebeš.

Moral sem torej zagovarjati ta višek denarja. Najprej sem mu razložil, da je Bugzijem vsako 5 rundo “častila kuča”. Šef je to iz pregleda zalog ugotovil že sam in upošteval. Ampak denarja je bilo še vedno preveč.

Potem sem mu razložil, da je ta višek v bistvu moja manča, napitnina torej, katero so mi Bugziji res radodarno namenjali. In zdaj se je začel problem dneva.

Šef je zahteval, da mu pojasnim izvor tega denarnega viška in dokažem. Še 1x sem mu ponovil, da so mi Bugziji dali mančo in je to v bistvu moj denar, čeprav tega nisem mogel dokazati, ker so Bugziji že odšli.

Šef je bil neizprosen. Zadržal je ves denar in me za nameček spravič še na disciplinsko pred izključitvijo. Še več, svetoval mi je naj kar odstopim. No ja, šef je vsaj lahko pojasnil in dokazal izvor denarja.

Ne bom skrival – popenil sem. Te razsodbe šefa seveda ne bom priznal, sem si rekel. Sploh pa ne bom odstopil. In zato sem se odločil preveriti zaupanje v moje delo in prihodnost.

Ko sem prišel domov sem sklical krizni sestanek. Namen je bil samo eden – na glasovanjeu preveriti zaupanje.

Najprej sem od moje partnerke zahteval, da jasno izrazi svojo (ne)zaupnico vame. Nekaj je sicer začela mencati, da ona nima želje po glasovanju, ker po njenem to sploh ni potrebno, ker imam že itak pri njej vso podporo.

Ampak bil sem vztrajno neizprosen. Obenem sem jo še opozoril, da bo nosila vse posledice svoje odločitve. Hčerki, ki sta ravno tako sodelovali v kriznem sestanku sta sicer delovali kot Bold v nizkem štartu, a sta očitno razumeli, kaj tudi od njiju zahtevam, le tisti del nošenja posledic za svoje odločitve sem jima moral malo razložiti.

Torej, ni zaupnice, ni privilegijev v čokoladah, bonbonih, sladoledih in podobno.

Sledilo je glasovanje. Tajno seveda. Po preštevanju glasov smo ugotovili in demokratično zaključili, da sem prejel 140 % potrjeno zaupnico…

Naslednji dan sem stopil pred šefa in mu predstavil rezultate mojega internega glasovanja. Šef je potem navdušeno sklical vse na kup, predstavil včerajšnjo zgodbo in jih pozval o glasovanju nezaupnice za moj račun. Večina, razen 2eh, ki sta spala med glasovanjem, mi je potrdila – nezaupnico.

Ja, le kako bi izgledal svet brez ljubezni. Braill ni brez razloga izumil pisave….

Don Marko M

Braillova ljubezen (blog Don Marko M)

Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *