Ko nekdo ali nekaj doseže že častitljivih 60 let, ob tem pa spremeni zgolj zunanji videz, ne pa tudi kvalitete notranjosti, si pač zasluži tudi moj spoštljiv poklon. Najmanj. V vsakdanji realnosti žajfnastih epizod je takšen doseg namreč že pravo remek delo, ki je daleč od samoumevnosti. Samoumevno je zgolj pretakanje časa…..

Danes sem imel sicer namen pisati o nečem povsem drugem, a neka melodija na radiu je moje misli preusmerila v slike otroštva. V čase, zaradi katerih prve nikoli ne pozabiš. In prve ne pozabiš zgolj zato, ker ti je vzbudila neko nikoli prej in ne kasneje doživeto počutje. In ja, vsak dan je lahko prva, če si to dovoliš seveda…..

Letošnje leto je okroglo praznično za vse ljubitelje Cocte. Pred 60imi leti je namreč Slovenijavino, pod očetovsko taktirko Emerika Zelinke, v Planici prvič predstavil pijačo tvoje in moje mladosti. Cocta takrat sicer ni poletela iz velikanke, a je nekako simbolično poletela v sam vrh jugoslovanskih brezalkoholnih pijač, kjer se nahaja še danes.

Moram sicer priznati, da nisem ravno oboževalec mehurčkastih pijač, a dve izjemi sem vseeno izluščil iz te kategorije. Pivo, ki je itak pijača bogov in seveda Cocto, ki je bila moja dokaj redna spremljevalka otroških in mlajše mladinskih let.

V mojih otroških letih je sicer kapitalistična Coca coal in podobna konkurenca že parirala naši Cocti v trgovinah, ampak dlje od priložnostnega okušanja te konkurence nisem prišel. Enostavno mi tisti sterilen okus in pretirano veliki agresivni mehurčki Coca cole nista navdušila v nobenem pogledu.

Mehurčki Cocte so bili pač manjši in primerjalno praktično nemoteči, ampak ves čar in šarm je bil itak v njenem okusu. Malo šipka, malo vitamina C, malo različnih zelišč, malo karameliziranega sladkorja in seveda čista izvirska voda. Največji so pač najbolj enostavno narejeni…..

In ker je Cocta v bistvu izpeljanka coctaila, smo to takrat pubertetniki tudi dosledno upoštevali. Koktajli smo jo v bambuse, štok, wiski in ostale coctaile, po napornih treningih pa smo jo, za odžejanje, pomešali kar z vodo iz pipe.

V bistvu je bila Cocta z nas ravno tako in toliko pomebna, kot naše takratne jugoslovanske športne reprezentance, od nogometne, rokometne, košarkarske, celo smučarske….Naši takratni reprezentanti so bili pač Carji in to v svetovnem merilu.

Seveda se ne da zanemariti dejstva, da je bila Cocta eden najboljših slovenskih, takrat tudi jugoslovanskih, izvoznih izdelkov, ki se je v svojih najboljših dnevih ponašala z letno proizvodnjo 80 milijonov prodanih steklenic, ki je trajala tudi v 80 letih, pa do razpada Juge.

Razpad Juge pa je pomenil tudi razpad do takrat zanesljivega tržišča, tudi za Cocto. Kar ni povzročil sam razpad Juge, je povzročila nekaj letna vojna na Balkanu. Paradne konje gospodarstva, katerim je cel svet priznaval kakovost, so politki bodisi uničili, bodisi prodali tujcem.

In to se je zgodilo tudi Cocti, katero je od propadlega Slovenijavino najprej odkupila Kolinska, da bi jo v 2010 prodali hrvaški skupini Atlantic. Le ta je odkupila tudi naše Barcaffe in Argeto in tudi sedaj, kot že nekaj let, na teh blagovnih znamkah žanje vsakoletne milijonske dobičke.

Kar nočejo naši, pač potržijo tujci z našim in načeloma me to ne bi smelo dosti ganiti vsaj dokler tujci ohranjajo kakovost teh naših znamk, ampak vseeno si ne morem nehati beliti glave, zakaj se naši politiki tako nonšalantno odrekajo težkim milijonom v državno blagajno, za katere se jim sploh ne bi bilo treba dosti truditi, glede na kakovost in zgodovinsko uveljavljenost naših blagovnih znamk.

Cocta je recimo celo tako kakovosten presežek, da so se tako v Jugi, kot tujini trudili s plagijati na njen račun, čeprav neuspešno. Ampak, ko začne kdo zganjati plagijat na tvoje delo, imaš takojšnjo potrditev vrhunske kakovosti svojega dela.

Dejstvo je pač, da je našim politikom uspelo od samostojnosti dalje razprodati prav vse vrednega, kar so naši predniki mukoma ustvarjali in je krasilo naše gospodarstvo tudi v nezgrešljivi prepoznavnosti po svetu. Kar jim ni uspelo prodati za bagatelo so itak uničili, to malo, kar je preostalo, pa ima itak ravno toliko vrednosti, da nihče noče kupiti.

Tudi zaradi takšnih zgodb, ki so vtkane v Cocto, je le ta še danes spoštovanja vredna, pa čeprav tudi kot spomin neke naše kreativne in sposobne zgodovine. Če nič drugega vsaj vemo, zakaj so nas tujci občudovali in si tako želeli prilastiti plodove naše sposobnosti.

In ker me je danes pesem na radiu zavrtela v nepozabne čase melodije nekih mehurčkov tvoje in moje mladosti, jo pač delim, ker srečo je, pravijo in prav imajo, treba deliti. Cocta pa…Hja, še vedno tako lepo steče po grlu in v uho, kot takrat prvič. Kot bi bilo še vedno prvič….klik

Don Marko M