Butalcem je pošla sol in je bilo to nerodno ne le za kuho in za peko, nego tudi za butalsko modrost, kajti niso kaj vedeli in kam, kadar jim je kdo ukazal, da se gredo solit, in to ni bilo redkokrat. Pa so nakupili Butalci dvanajst tovorov soli in so Solimurci jako prijazni ljudje: dovolili so jim, da lahko še pridejo, kadar jim bo česa treba za denar…..

Natovorili so sol na živali, odpravili se na pot v Butale in so jim begale glave nemajhne skrbi. Prevalili so pet planin in pet dolin, tedaj se jim je zahotelo počitka in južine. V senci so raztovorili konje, zakurili ogenj in v kotlu zamešali polento.

Polento je bilo treba soliti. Pa so barali pri bližnji kajži in prosili gospodinjo soli. Ni je imela ali ni marala dati ali jih ni razumela: ne v tej kajži ne v drugi niso je dobili ne zrna. In so neslano morali jesti polento. Ni jim dišala. Nevoljni so vstali od južine: neslana južina ni južina!

Ko pa so pričeli zopet tovoriti konje, so se jim lica zasmejala od ušesa do ušesa: “Iskali smo zrno soli po kajžah, pa imamo s seboj dvanajst tovorov, hvala bogu!”

100 let kasneje v Butalah….

Vse izgleda, kot bi večnost Butal kljubovala vsemu, tudi času. Soli še vedno primankuje, Butalskih genov ne zmankuje….

Bil je boj v Butalah, je vse že kazalo, da Butalski bo kralj ‘bez ograničenja mandata’ ostal Janez Kljukec, ko ga je že neverjetno uspešno butalsko zamenjal Borut Štimani. A Janez se ni bil tak tako pripravljen odreči svoji Butalski visokosti in v drugem kraljevanju je dokazal, da zmore biti v še krajšem času še večji kraljevski Butalec.

Prekipelo je to igračkanje dveh top butalcev po peskovniku Butal Alenki Marogla in tako so Butale dobile prvo Butalsko kraljico. Na položaj kraljice so jo, kot prej Boruta in Janeza, kakopak nastanili Butalci. Da se slučajno ne bi prekinila tradicija Butal…..

A glej ga zlomka. Za časa butalskih kraljev Boruta in Janeza so v tujini trdili, da so Butale za odpad. Z Butalsko kraljico Alenko se je pak vse spremenilo. Zdaj pravijo tam zunaj, da so Butale smeti. In to tiste, ki niso za reciklažo. Neuporabne smeti….

To pa kraljico Butal ni vznemirilo. Takoj si je, kot prejšnja kralja Butal, sposodila zajetne količine soli v tujini. A tudi ta sol je po poti v Butale krenila na oddih v oaze nekih otokov, kot pri prejšnjih kraljih. Tam so ga in ga čuvajo kraljičini člani mestnega sveta Butal,  ker bi preveč soli v Butalah škodilo Butalcem.

Tako je kraljica Alenka Marogla, po nasvetu svoje desne in leve roke Zokija Brezhlačnice, soli v Butalah pustila zgolj za seme. Da so lahko Butalci sejali sol.

In Butalci so sejali. In sejali. Bili so verjeli Alenki Marogla in Zokiju Brezhlačnice, kakor poprej Janezu Kljukcu in Borutu Štimanemu, da letina bode obilna.

Spet je pognalo. Pognalo je mlado zelenje, bujno šlo v rast in obetalo bogato žetev. Pa kar je pognalo in se tako lepo šopirilo, so bile same mlade koprive in nič drugega.

Pa so jih Butalci gledali in so jemali mlado perjiče na jezik. Pošteno jih je opeklo! Zadovoljni so dejali: “Ajsa! Mlada sol, že sedaj je tako ostra! Kako bo šele slana, hvala bogu, kadar dozori!”

A dozorela ni. Jo neurje steptalo je v korenine.

In je, v pomanjkanju soli, Butalska kraljica Alenka Marogla nagovorila svoje Butalce. Da bode ukazala prinesti vso sol članov mestnega sveta Butal iz oaz nekih otokov, je dejala Butalcem.

Je dejala tudi, da bodo tisto sol oaz nekih otokov člani mestnega sveta v Butalah hranili vsak član sveta na svojem domu. Dragocena je sol. Da se ne porazgubi po Butalah.

Pa da naj ne zamerijo in se ne jezijo Butalci, oprostijo naj celo članom mestnega sveta, ker so vsa ta leta čuvali sol v tistih oazah otokov. Dlje kot sol odleži, bolje diši.

“Zato jo bodete, Butalci moji, zdaj lahko vohali do onemoglosti. Je rabiti pak ne boste mogli, da bodo kupi soli lahko rasli v kleteh članov mestnega sveta” je dejala kraljica Alenka Marogla.

Naša kraljica modra je, rekli so si Butalci na te njene besede. Ji pameti ne manjka, samo hlače.

Oprostili so tako Butalci članom mestnega sveta, da so hranili njih sol v oazah nekih otokov, tudi, da zdaj bode sol v njih kleteh v Butalah shranjena, kakor tudi, da jo bodo lahko samo vohali, ne uporabljali.

Mirno bodo spali, ko sol vrne se v kleti domače članov sveta in jih sveto varovali, da kdo ukrade jim ne te soli. Nihče ne bode mogel reči več, da v Butalah ni soli, saj po njej po celih Butalah diši.

A ni bilo v Butalah nekoč tako, kot danes je.

Nekoč so, v teku let, Butale pretesne postale za vse Butalce in je bil mlajši rod korajžen in šel pogledat po svetu in so se nekateri naselili ob Dravi, nekateri ob Muri, nekaj jih je prišlo celo do morja in so si tam postavili ognjišča. Ostali pa so, kar so bili.

Don Marko M