Čak Noris je lahko vedno premagal vse, še samega sebe in to še danes počne, a le enega ni zmogel premagati nikoli – Bruce Lee-ja. Ravno ta dva modela sta me vedno držala v pat-u tiste modrosti, da je učenec dober šele, ko premaga učitelja, če pa ga ne premaga, je učitelj za en penis…..

Čak Noris je bil namreč eden prvih in vztrajnih učencev v kung fu šoli Bruce Lee-ja in je, tako kot večina Brucevih učencev igral v njegovih filmih. Filmih, ki so še danes klasike in kult borilnih veščin v filmu. Tudi 40 let po smrti Bruce Leeja…..

A preden je Bruce postal, kar je še vedno, najboljši mojster borilnih veščin na svetu in tudi edini imetnik “sončnega pasa” na svetu, je bil kot otrok bolj šibkega zdravja in posledično v šoli in na ulici vedno tepen. A “mali zmaj”, kot sta ga klicala starša, se zaradi teh batin ni uklonil, ampak učil.  Učil in naučil. Naučil, kako vrniti nekomu nekaj, z obrestmi, kar ti je “podarjal”, čeprav tega res nisi hotel.

In pri teh vračanjih je bil tako dosleden, da staršema ni preostalo drugega, kot ga iz Hong Konga preseliti na univerzo v San Francisco, sicer rojstni kraj Bruca. In tam se je začel njegov siloviti filmski vzpon.

Pred tem pa si je ustanovil svoj center borilnih veščin, kjer je izbrane, tudi svojo ženo in otroka, poučeval tudi samo svojo razvito veščino Jeet Kune Do. A ves ta pomp njegove popularnosti, čeprav je nedvomno najbolj zaslužen za razvoj borilnih veščin po svetu, je zelo jezil kitajske mojstre borilnih veščin, ki so mu očitali, da ne bi smel kitajsko zgodovino borilnih veščin učiti na Zahodu in drugod o svetu.

A Bruce to ni ganilo kaj prida. Še več.  Poskrbel je za prvo sodelovanje med Hong-Kongom in Hollywoodom in nastala je serija nepozabnih filmov, v katerih je Bruce tradicionalne Hong-Kongovske borilne veščine nadgradil v svetovno priljubljenost in splošno popularnost.

Še danes je Bruce s svojo samodisciplino treningov vzor številnim borcem, saj je vso mišičnost, moč, gibčnost pridobil izključno z vajami rednih vsakodnevnih treningov.

Njegova tehnika in hitrost sta še danes osupljivi in nedosegljivi, na filmskih snemanjih je recimo udarce izvajal s takšno hitrostjo, da so morali posnetke pred končno montažo upočasniti, da smo jih gledalci kasneje sploh lahko spodobno videli.

S svojimi nožnimi udarci še danes impresionira, tako njegova popolna špaga, ki mu je omogočala nožno kloftanje tudi bistveno višjih borcev, kot je bil sam, predvsem pa strahotna koncentracija moči v nogah, s katerimi je v udarcu zlahka omogočil brezskrben let 4ih metrov tudi 100 kilašem.

Če še slučajno nisi videl/a borilnih spretnosti Bruce Leeja, potem si lahko ogledaš za “posladek” 10 njegovih pomembnejših filmskih trenutkov na tej povezavi.

Ta vikend je minilo 40 let, odkar je Bruce umrl, v svojem 32 letu mladosti. Tudi po vseh teh letih natančen vzrok njegove smrti še vedno ni znan.

A to ne bo spremenilo dejstva, da je bil in je še največji med največjimi borci borilnih veščin. Bil je tako drugačen, čeprav tako človeški. Tako dosegljiv. Tako pristno unikaten. Res je, ni zmogel preleteti kilometre kot Supermen, niti se šlepat iz zagate s pajčevino kot Spajdermen, ali pa hoditi skozi stene kot Robocop…..

Vse kar je imel in kar je najbolje uporabljal, je bilo zgolj to, kar mu je mati Narava podarila….več pa človek itak ne rabi, če zna to uporabljati.

Po svetu so mu bili postavljeni številni spomeniki in tudi v tem je poseben, saj njegovi spomeniki kjerkoli po svetu še vedno sprožajo zgolj dobre odzive javnosti, za razliko od številnih drugih spomenikov velikanom. Na Balkanu so ga, bronastega, postavili leta 2005 v Mostarju.

V bistvu je bil Bruce Lee dosti več, kot le borec borilnih veščin. Bil je tudi filozof in odličen psiholog in tudi mene, kot večino takratnih pubertetnikov, ki v kinu nismo zamudili nobenega njegovega filma, je naučil med ostalim, da nikoli ne začneš prvi delati gužve, a tudi, da gužvatorjem ne ostaneš nič dolžen.

Njegovo značilno mačje zavijanje bo očitno še dolgo odmevalo, kakor tudi njegov duh borca za pravico, za bran nedolžnih in revežev. Takšni bodo ljudstvu vedno potrebni in zaželjeni. Danes mogoče celo bolj, kot kdajkoli prej….

Don Marko M

p.s.
Postani aktiven in ponosen del realne zabavne druščine Hočem, da se to zapiše v Ustavo !