Povprečno 2x letno si vzamem čas in obiščem moje grofice. Moje so ravno toliko, kot jaz njihov, a rad jih vsakič znova vidim v svoji družbi. Tokrat sem spoznal še nekaj novih in vedno bolj slikovito si lahko predstavljam, kako se je godilo nekoč grofom Knežjega mesta….

Celje je eno tistih 5ih slovenskih mest, v katerega se vedno znova rad vračam. Ima tisti duh zanimive zgodbe brez konca. Tokrat sem bil še posebej presenečen, saj so obnovljene ulice v mestu zdaj celo zelo podobne tistim našim v Kopru. Še več. Zgledalo je, kot bi isti arhitekt to zlagal, celo talni materiali so že nesramno podobni tem v Kopru.

No, upam, da bodo celjske ulice zdržale dlje časa v novi podobi kot v Kopru, ko so že po 2eh letih začele dobesedno razpadati, občani pa smo morali financirati popravila, ker naš župan pač ne pozna pojma “reklamacija za slabo storitev”. Če gre za domače gradbince seveda.

Od vseh utrinkov nekaj dnevnega obiska Knežjega mesta pa sem izbral tistega, katerega še nisem uspel obiskati do sedaj. Dežela Celjska je namreč vabila na Stari grad, kjer se je odvijal revajvl srednjeveških zgodb nekega zlatega obdobja grofov Celjskih, nekoč mogočnih v Srednji Evropi, danes pa je mogočna bolj njih zgodovina.

Čeprav sem že večkrat pešakal iz mesta na Stari grad in nazaj, tudi po famozni Pelikanovi poti, pa je bilo tokrat vse drugače.

Ob prihodu na grad nas je pričakal čas, zavrten nazaj. Zelo nazaj. Da sem z mojimi groficami imel to srečo, da je pred nas že takoj po vhodu skočil dvorni norček, ki je imel nekoč celo večji status nedotakljivosti, kot marsikateri grof, in povedal kar se sme in ne sme, seveda ni naključje.

Takšni brez dlak na jeziku se hitro najdemo. Za dvornim norčkom sem tako, med ogledovanjem tabora vitezov, ki so brusili meče in polirali svoje oklepe, nabasal direkt na grofa vseh grofov, njegovo visokost, ki sliši tudi na ime – Grof Otokar.

Ne, nisem še dobil grofovskega naziva zaradi tega vplivnega poznanstva, sem pa že zelo blizu.

Grof Otokar, danes sicer del Društva vitezov Belega volka , članov iz cele Slovenije, ki v bistvu v največji meri upodabljajo like tistega srednjeveškega obdobja, tudi s pomočjo tovrstnih društev iz tujine, kamor tudi sami zahajajo ob takih priložnostih, se je odrezal grofovsko.

Taktike obrambe pred napadi nasprotnikov sicer ni izdal, je pa zato razkazal svoj voditeljski talent, ko je, iz polnega avditorija, sestavil svojo vojsko vitezov iz mladih bojevnikov, ki so z veseljem zapustili očke in mamice na tribunah, si nadeli viteško opremo in sledili navodilom Otokarja.

Tudi moja mala Koki si je pogumno nadela potrebno opremo in vsa ta gneča Otokarjevih vitezov je delovala naravnost impresivno pompozno v kasnejšem “boju”  proti sovražnikom, ki se je odvil na grajskem dvorišču.

Prav vsak trenutek ogledovanja celotnega prizorišča je bil zanimiv in je tudi najmlajšim kar jemal dih v konstantni akciji sodelovanja. Ja, ne dogaja se ravno pogosto v današnjih časih, da mularija cele 3 ure niti ne pomisli na telefon, pc ali tv.

Rokodelci tistega srednjeveškega časa so razkazovali svoje lončarske spretnosti, kakor tudi krojaške, kovaške, pisarske, plesalske, jasnovidske, itd…..In ja, tudi grajske dame in grofice so bile na zavidljivem nivoju.

Ljudski godci so me navdušili v instrumentalnih spretnostih, plesalke v bočni ritmiki, grajska pisarka Aleksandra mi je razložila pomembnost tega poklica v grofovskih časih, jasnovidko pa sem samo poslikal, čeprav me je vabila, da mi obrne vse potrebne karte na svoji mizi, a kaj ko me dogodki moje prihodnosti ne zanimajo v vednost, tiste minule pa itak že odlično poznam.

Za konec pa bom izrekel pohvalo vsem tako ali drugače nastopajočim za res zanimiv in dinamičen prikaz nekega grofovskega obdobja. Vsekakor priporočam obisk te prireditve naslednje leto, sploh s svojimi potomci. Groficam pa seveda moj poklon, ker vrtijo in zavrtijo natanko tako in toliko, kot je potrebno…..

Don Marko M

p.s.
Postani aktiven in ponosen del realne zabavne druščine Hočem, da se to zapiše v Ustavo !